Tišina kot nasilje – Marjan Maj Čirič
Če bi vsak naredil vsaj malo za to, da bi bilo na tem svetu več ljubezni, bi življenje kmalu postalo lepše, ni pa rečeno, da tudi lažje.
Večjo moč imaš, večjo imaš odgovornost.
Dobimo tisto, kar smo sami. In če nismo uravnoteženi, tudi dobimo takega partnerja, s časom pa se te razlike samo še povečujejo.
Vsakega, ki srečaš, spoštuj kot boga, mu ne oporekaj, se ne kregaj z njim in mu ne dokazuj, temveč samo spoštuj njegov način gledanja.
90% vseh bolezni je psihičnega izvora.
Teme ni mogoče pregnati tako, da jo zanikaš ali se kako drugače bojuješ proti njej. Prižgati je treba luč.
Ljudi je strah, ne jih še dodatno strašiti in tlačiti samo zato, da bi bili videti večji in pomembnejši.
Najpomembnejše je poslušanje, da ugotoviš, zakaj ta človek tako razmišlja, zakaj tako deluje.
Resnica je neodvisna od dokazovanja. Samo je.
Dojenček potrebuje našo energijo, s katero se napaja. Močan prepir ali dolgo tišino zaznava enako nasilno. Oboje ga boli, obe skrajnosti mu govorita, da je nekaj narobe.
Ljubezen do sebe moramo vsi gojiti, to pa zahteva opustitev vlog in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje.
Moder človek vedno deluje tako, da drugemu da občutek, kako je pomemben, in da je sam zelo malo. Da pa se od vsakega vedno lahko nauči veliko.
Lahko dajemo samo tisto, kar imamo sami. Ne moremo dati nekomu milijonov, če jih nimamo, tako tudi ne moremo dajati ljubezni, če je nimamo.
Ljubezen ne pozna nasprotij, ljubezen ne pozna časa, ne sodi in ne žigosa. Ljubezen nima sovražnikov. Ljubezen je ena in vse obravnava kot eno. Ni nad ničemer, ni nič boljša ali slabša od drugih stvari.
Sprejemanje je ključ do napredka. Sprejemanje stvari takšnih, kot so.
Zunaj nas je to, kar je v nas. Ko iščemo krivca, iščemo tudi nekoga, ki ga želimo kaznovati. Logično krivda zahteva kazen. Greh in kazen sta iluzija, ki je ljubezen noče. Napolnite svoja srca z ljubeznijo in nikogar ne boste želeli kaznovati. Kdo pa smo, da lahko sodimo.
Zmeraj se trudimo, da človeka sprejemamo, ne pa tudi njegovih dejanj, in to dvoje ločimo. Tudi dejanje lahko velikokrat sprejmemo, ko vidimo, da se je posameznik samo branil. Ljudje smo velikokrat kot ranjene živali, ki jih stisnejo v kot. Potem pa napademo in drugi se čudi, ker smo ga ugriznili.
Tudi tišina in pasivnost sta nasilje.
Najraje vidimo, če se namesto nas odloči kdo drug. Tako sami nismo nič krivi, če gre kaj narobe. Tako vedno radi s prstom pokažemo na drugega in rečemo, da se je on tako odločil.
Kaj je pošteno in kaj ne, je največkrat subjektivno mnenje.
Prav je, da se zavedamo, da smo v partnerskem odnosu enakopravni. Kar pomeni, da sva oba odgovorna, če gre kaj narobe.
Najprej pomagam sebi, potem pa le toliko drugim, kolikor želim, brez občutka nujnosti, prisile ali kakšnega vračila. V tem primeru namreč ne morem biti razočaran. Razočaran sem lahko vedno samo takrat, ko nekaj pričakujem, pa se to ne zgodi. Če ne pričakujem nič, razočaranje ni mogoče.
Govorijo lahko samo tisti, ki vedo. Ostali mislijo, sumijo, predvidevajo. Le čevlje sodi naj kopitar.
V šoli se marsikaj naučimo. Vendar veliko tega preko knjig. Duhovni napredek pa ni mogoč samo prek knjig. Temveč prek življenja. Ko se življenjske izkušnje vrstijo in spreminjamo odzive in prepričanja, ki smo si jih sami ustvarili ali jih prevzeli.
Marsikdo misli, da je svoboden, pa ni. Ne upa iti in vsega pustiti. Vezani smo na svoje imetje, svoje dosežke.
Svoboden duh je tisti, ki je poln ljubezni in je odpustil vsem. Najprej sebi, potem pa še vsem drugim.
To, kar si mislim o tebi, ne pove nič o tebi. Mi pa pove veliko o meni.
Prevzemite aktivno vlogo v svojem življenju. Če jadrnica nima krmila ali če ne veš, kam pluti, gotovo ne boš zadovoljen s tem, kam boš prišel. Svojo jadrnico vozite sami.
Smo to, kar mislimo, da smo.
Nehajmo se ukvarjati s stvarmi, na katere nimamo vpliva. Osredotočimo se na lastne odzive. Ker pa vedno in takoj ne gre vse gladko, sprejmimo, da nam danes še ni uspelo. Odpustim si. Sprejmimo odgovornost, da sem še vedno tam, kjer sem. Pomembno je, da gremo naprej. Vstanem in grem naprej. Najboljši način je naredi zdaj, »just do it«. Le tako imamo v tem trenutku moč takoj narediti drugače.
Najlepše pri osebni rasti je, da ustvarja vedno več svobode. Imate moč, da naredite, kar si želite. Zavedate se, da ste si to življenje sami izbrali točno tako, kot je.
Res se vse začne pri sebi. Rad se imam. Kot je rekla Petra Škarja, JAZ sem edina oseba, ki je ob meni od rojstva do smrti. Jaz sem edini, ki grem skozi vse težave, vsa doživljanja, in sem na svoji poti. Zato ljubim svobodo, ko lahko povem, kaj mislim, ko lahko počnem, kar hočem. Seveda pri tem ne kršim pravic drugih.
Pot samospoznanja se lahko začne iz bolečine, iz radovednosti ali kakšne druge spodbude. Konča se vedno z ljubeznijo.
