Obstajajo stvari v življenju, za katere ti ni težko vstajati sredi noči, spopadati se z lastnim strahom, najti čas v tem eksponentno hitrem tempu življenja, stati na mrazu do otrplosti prstov, loviti sapo od utrujenosti in stalno stopati iz cone udobja ... za še en trenutek biti tam. Samo biti. In zaznati.
Meni so to - gore.
»V gorah ni scrkljanih ljudi,« se natačno spomnim izrečenega odgovora zdaj že mnogo let pokojnega 'hribovca', ki me je spremljal na mojem prvem osvajanju Triglava, ko sem ga vprašala, zakaj hodi v gore. To so bili časi, ko razen tekmovanja v številu štempljev z vrhov gora nisem videla pomena v švicanju in težkem dihanju ob plezanju na vrhove. »Ko boš starejša, boš razumela, da ti gore dajo še kaj več, kot le ta štempelj,« mi je govorila teta, ki je v bistvu glavni krivec, da sem zaznala to svojo ljubezen do gora. Vedno, ko je nekdo rekel: »Ko boš starejša ...«, sem se naježila! A sedaj razumem ... Vsaj mislim, da razumem.
Ne pomnim, kdaj sem nazadnje nosila s seboj knjižico, lačno štempljev. Tudi ne tekmujem več sama s seboj in s časom, ki ga potrebujem do vrha. Pa tudi neskončno slik ne zbiram več. In šele sedaj zares ljubim gore.
Kaj je tam? Nekdo bo rekel: skale, švicanje, (pre)vroče sonce, nobene gostilne in hladnega piva, niti spodobnega wc-ja. Drug bo pa v istem okolju videl neskončnost trenutka popolnosti, lahkotnost bivanja, popolnost narave, prijateljstva brez besed, občutek ... biti doma. Varen, srečen, miren. Popoln.
Ko začutiš veličino rojstva v sončnem vzhodu, tišino v vetru, varnost stoječ pred prepadom, sprejetost v samoti .. začutiš Življenje.
To je prostor, kjer piješ, ker si žejen, ješ, ker telo potrebuje energijo, sediš, ker potrebuješ počitek, paziš na korak, ker moraš preživeti. In ne iz dolgočasja, preobilja. Zato je voda slajša, hrana božanska, počitek sproščujoč, korak stabilen.
Gore so tu, tvoje, lahko jih občuduješ, spoštuješ, 'koristiš', a vendar si jih ne moreš lastiti. So tam, za vse, vedno, a vendar skoraj nikogar ni tu.
Na kaj me gore vedno znova spomnijo:
- Kako popolna je narava. Ko je zgolj narava.
- Kako se vse stalno spreminja. Niti dva trenutka nista enaka.
- Bolj ko se trudiš za osvojen vrh, slajši je.
- Tudi na najbolj nevarnem območju se lahko počutiš popolnoma varno – če odstraniš ponos, ego, nadutost, pretirano samozavest in deluješ s spoštovanjem in zavedanjem okolja okoli sebe.
- Kako različen je pogled na isto goro, če gledaš iz različnih zornih kotov.
- Višje ko si, bolj ko se je potrebno potruditi do tja, manj je ljudi, bolj si s temi ljudmi povezan, bolj se razumeš ... in lepši so razgledi.
- Plezati na najvišje vrhove ni vedno enostavno. Se pa vedno izplača!
- Mnogokrat se med potjo sprašujem: »Pa kaj mi tega treba ... Raje bi ležala doma pred TV in uživala ob gledanju sproščenega filma ...« a vedno, res vedno, ko presežem to fazo, se temu nasmejim. In če vztrajaš, vedno prideš preko te faze obupavanja. Kot v življenju ...
- Potrebno je mnogo poguma in moči, da se obrneš brez osvojenega vrha, kadar je to potrebno. Trmasto nezdravo vztrajanje je lahko usodno.
- Med pogumen in neumen je zelo tanka meja.
- Kreativnost in res lastne misli ti pridejo na plan po urah tišine in čistosti narave.
- Ista pot ima vsakič drugačno doživetje.
- Življenje je mnogo več kot zgolj naše telo, naš um, Facebook in kariera.
- Bistvo sončnega vzhoda ni v trenutku, ko zagledaš sonce, ampak je v minutah pred tem. Kot v življenju ...
- Ob pogledu z vrha smo tako zelo majhni ... Komaj opazne hiše, še težje vidni avtomobili in popolnoma neopazen posameznik ... A mi si delamo drame iz najmanjše težave, ki se nam zgodi.
- Lepo je, ko si na vrhu. A če bi stalno bivala na tem vrhu, bi izgubil čar. Čar je v tem, da prehodiš vso pot do tu, da se vrneš v dolino in ponovno prideš drugič na ta vrh ...
- Je pot navzgor. A ne gre stalno le navzgor. Iti moraš tudi navzdol.
- Za najlepše stvari v življenje se je potrebno potruditi. Vztrajati. Švicati. Malo boli. Včasih zelo boli. Včasih čevelj tišči. Včasih sneg še dodatno oteži ... A nagrada vztrajnosti je izjemna!
- Če razumeš naravo, razumeš sebe. Opazuj naravo in opazil boš sebe.
In v gorah ni scrkljanih ljudi.
Za vse ljubitelje gora priporočam knjigo: POT, NEJC ZAPLOTNIK (povzetek knjige) >>
