Povzetek knjige Učbenik življenja, avtor: Martin Kojc
Človek ve, da ni žival, rastlina ali kamen, ne ve pa, kdo je.
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.
Vsaka slika na mentalnem nivoju stremi k uresničitvi na fizičnem.
Šele prepričanost, da se lahko zgodi kaj dobrega ali slabega, omogoča uresničitev enega ali drugega.
Da bi sugestivno lahko delovalo v človeku, mora postati avtosugestivno.
V boju med domišljijo in voljo vedno zmaga domišljija.
»Večina ljudi živi v nekakšnem budnem spancu in to bi težko poimenovali zavest.« Georg I. Gurdjieff
Človek na poti, ki je življenje, išče luč, ker se večkrat zaveda in zave, da hodi v temi. Vendar je luč že v njem, samo da ni prižgana.
Če hočemo bolje živeti, moramo poiskati boljše poti in po njih hoditi.
Sila misli more zdraviti ali ubijati. Celi rane, ki jih noben balzam ne more ozdraviti. Misel je zdravilo.
Smeh sodi k vsekakor najučinkovitejšim sredstvom, s katerimi krepi narava naše telo.
Med raznoterimi škodami, ki jih povzroča materialistično pojmovanje življenja, je ena največjih neprestani boj proti bolezni.
Šele ko misli naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo – drugače pa ne.
Na vsem svetu ni zla, ki bi nas moglo zadeti od zunaj. Vsako zlo se mora ustvariti v naši lastni domišljiji.
Čimbolj se bojujem zoper zlo, tem večje postaja. Nesrečo povzroči naše prizadevanje, da bi zlo preprečili.
Noben strah ni utemeljen.
Človeka, ki zaupa prihodnosti, ne more doleteti nič nezaželenega.
Današnji človek vse bolj jasno spoznava, da je materija mrtva stvar in le zrcaljenje duha. Spoznava, da mora, če se hoče rešiti svojih neuspehov, bolezni in udarcev usode, najprej razumeti zakone duha in jih potem smotrno uporabljati za oblikovanje usode.
Današnji moderni človek je notranje brez opore in razcepljen. Despotstvo njegovih živcev, konkurenčni boj in socialna prisila ga tlačijo k tlom.
S sugestijo lahko zdravimo le ljudi, ki slepo verjamejo, da se bo zgodilo to, kar pravimo.
Sugestija lahko učinkuje le, če je človek neveden. V življenju za marsikaj pogosto ne najdemo pojasnila in rešitve, zato smo prisiljeni, da marsičemu verjamemo.
Čim bolj človekov duh dozoreva, tem bolj neučinkovita postaja sugestija.
Pri avtosugestiji moramo pozornost temu, kar želimo, posvečati tako dolgo, dokler ne občutimo vere v to, kar naj nastopi. Ta vera mora priti sama po sebi.
Nihče ne more uspeti, če so njegove misli usmerjene v neuspeh.
Najučinkovitejše iznajdbe in odkritja so uspela samo ljudem, ki so kakor skala zaupali v prihodnost.
Vse veliko je imelo svoj začetek v sanjah, željah in slutnjah, ki so ostale dolgo časa brez vidnega uspeha.
Kakor se je primitivnemu človeku nekoč posvetilo spoznanje, da s trenjem lesa nastaja ogenj, tako današnji človek spoznava, da z lastnim mišljenjem določa svojo usodo.
Današnji človek stopa v novo, srečnejšo dobo – v čas poduhovljenja, višje vednosti.
Danes ni nič več nemogoče. V vsakem človeku dremljejo vsemogočne sile, ki lahko odvrnejo vsako nesrečo.
Šele ko zdravja in uspeha ne izsiljujemo več, bo prišlo: in zdravje in uspeh. Sreča pride šele potem, ko smo se ji odrekli.
Ničesar hoteti, pomeni – vse zaželeno dobiti.
Da človek pride do spoznanja, mora trpeti.
Vse hotenje izvira iz potrebe, iz pomanjkanja, iz trpljenja. Če ne bi bilo trpljenja, bi ne bilo razvoja, torej tudi ne odrešitve. Čim bolj razvit in inteligenten je človek, tem bolj intenzivno je zaradi tega trpljenje, tem bližja je hkrati njegova odrešitev.
Z vzpostavitvijo ljubezni do okolice se rodi dobro in zaželeno. Z vzpostavitvijo sovraštva do okolice se rodi zlo in nezaželjeno.
Ljubezen in z njo dobrota vedno in brez izjeme zmagujeta.
Izkušnje nas brez izjeme uče, da iz vsake, na videz še tako slabe stvari, končno le nastane nekaj dobrega, torej napredek.
Človek ne sme hoteti nekaj za samega sebe, ampak mora delovati v interesu celote.
Po zakonu večne izravnave v življenju dobimo od svoje okolice le to, kar smo dali – dobro ali slabo, sovraštvo ali ljubezen.
Človek se počuti popolnoma srečnega, ko noče popolnoma ničesar. Popoln notranji mir in ravnovesje je naravno stanje človeka.
Vsaka stvar nam dela težave samo tako dolgo, dokler ne postane navada.
Skrivnost uspeha je v popolni odsotnosti slehernega človeškega hotenja kaj izsiliti, v popolnem notranjem miru ter v popolni uravnovešenosti.
Človeku, ki je že dosegel razvojno stopnjo, ko more prasili v vseh življenjskih položajih slepo ZAUPATI, se ne more zgoditi nič nezaželenega več.
V življenju ne moremo ničesar izsiliti: ali poteka kakšna stvar sama po sebi, all pa sploh ne poteka.
Nikoli ne bo nikomur uspelo poboljšati človeka z očitki in obdolžitvami.
Prava umetnost življenja je v neosebnem opazovanju življenja kot takega.
Vse nas razveseljuje in se nam zdi lepo samo tako dolgo, dokler nam ni mar, dokler vse opazujemo neosebno in neprizadeto.
Sreča ni ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Sreča je vselej le v sedanjosti. Uživajte in brezskrbno živite torej sedanjost in tega ne odlašajte na nedoločene čase.
Sedanjost je treba jemati takšno, kakršna je, in ne takšno, kakršno bi radi videli. Samo tedaj bomo srečni.
Nihče ne more uiti samemu sebi: vsak se more rešiti svojega trpljenja samo, če se skozi spoznanje resnice sam odreši. Ta cilj pa lahko dosežemo samo s trpljenjem. Naše življenje je očiščujoč proces.
Samo trpljenje nas namreč dela razmišljujoče, samo trpljenje nam omogoča spoznavati svoje napake in zmote, samo trpljenje nas vodi k boljšemu in popolnejšemu življenju. Torej je trpljenje edina pot k odrešitvi iz trpljenja.
Ker je v življenju vse, kar se godi, vnaprej določeno, modro in dobro, nam je res lahko popolnoma vseeno, kaj se je že zgodilo, kaj se trenutno dogaja ali kaj se še bo zgodilo, ker, prvič, sploh ne moremo ničesar spremeniti in ker se, drugič, nekaj slabega sploh ne more zgoditi.
Sčsoma boste uvideli, da lahko z vsemi ljudmi o vsem prosto in odprto govorite.
Ljudi privlači to, česar še ne morejo razumeti in doumeti, pa v tem kljub vsemu slutijo neko moč.
Pustite soljudi, kolikor je le mogoče, v nevednosti glede vas samih. Načelno nikoli ne govorite o sebi, zlasti pa ne o svoji prihodnosti.
Za vsak uspeh v življenju smo dolžni zahvalo svojemu zaupanju v prasilo.
Iz knjige Učbenik življenja, avtor: Martin Kojc
