Rich Roll: "Kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe."
Prizadevanje za odličnost mi je dajalo občutek, da sem živ.
Bilo mi je težko, a vedel sem, da sem izbral prav. Sledil sem svojemu srcu.
Če se pretvarjam, da to ni težava, potem ni nobenih težav.
Lahko osvetliš pot. In lahko si za zgled. Ne moreš pa nekoga prisiliti, da se spremeni.
Začel sem strmo padati v primež zanikanja, ki je prepoznavna značilnost alkoholizma. Za svoj neuspeh sem krivil vse, razen sebe.
Lahko si žrtev. Lahko pustiš, da te uniči. Lahko pa si močan …
Ne moreš pomagati nekomu, ki si ne želi pomoči.
Začenjal sem spoznavati, da je trajna ozdravitev povsem duhovna in temelji na prepričanju, da vam lahko zdrav razum povrne samo sila, ki je mogočnejša od vas.
Postal sem pripravljen narediti nekaj, kar mi je vedno bilo zelo težko – ne le prositi za pomoč, ampak jo biti pripravljen tudi sprejeti. V povračilo sem začel pomagati drugim, saj se je izkazalo, da je temelj ozdravitve nudenje pomoči.
Vsi ti zmedeni občutki pa so se strnili v eno samo čustvo. Strah. Strah pred ljudmi. Strah pred situacijami in institucijami. Strah pred finančno negotovostjo, neznanim in dogodki, ki se še niso in se verjetno nikoli ne bodo zgodili. Skratka, strah pred vsem. Za strah pa obstaja samo eno zdravilo. Vera.
S popolno gotovostjo lahko rečem, da se je moja nagla preobrazba iz prezaposlenega človeka srednjih let v ultramaratonca začela in končala s prehranjevanjem z močjo rastlin.
Nisem zdravnik. Nisem nutricionist. Sem samo nekdo, ki je postal zelo pozoren na to, kaj vnaša v svoje telo. Nekdo, ki se je malo poučil, da bi bolje razumel, kako in zakaj učinkujejo posamezna živila. In nekdo, ki so mu bili rezultati tako všeč, da se je začel lotevati izzivov, o kakršnih ni prej niti sanjal.
V današnjem času tudi najbolj ozaveščen potrošnik komaj lahko ve, katera živila so zares zdrava. Zasipajo nas nasprotujoča si sporočila, kaj naj jemo. Samo sprehodite se med policami običajne trgovine z živili in videli boste, da je skoraj vsak izdelek okrašen z nalepko, ki vam pove, zakaj je izdelek koristen za vas … Vse to skupaj vam prav zares lahko povzroči vrtoglavico.
Ne želim si preveč zakomplicirati prehranskega dela življenja in nisem obseden z njim. Ne pripravljam zapletenih in dragih jedi. Ne tehtam hrane, ne seštevam gramov in ne razmišljam kaj dosti o razmerju med OH, beljakovinami in maščobami. Zakaj? Ker prekomerno posvečanje takšnim podrobnostim preobremeni človeka. In preobremenjen človek se vedno povrne k starim navadam. Ključna beseda je trajnost. Enostavno povedano – če je preveč zakomplicirano, ne bo trajalo.
Živimo v najuspešnejši državi na svetu, vendar ameriški narod še nikoli ni bil tako nezdrav. Po nepotrebnem nas pestijo debelost, obolenja srca, diabetes, povišan krvni tlak in še široka paleta zlahka preprečljivih bolezni. A namesto da bi se naša družba ukvarjala s skritimi vzroki teh težav, je poudarek na farmacevtskih pripomočkih.
Ne moreš zgraditi Rima v enem letu, kaj šele v enem dnevu.
»Nagrada nikoli ne pripade najhitrejšemu tekmovalcu. Pripade tistemu, ki se najmanj upočasni.« V vzdržljivostnih športih to res drži. Mogoče v življenju še bolj.
Meditacija je močno orodje. Umirjala mi je živce, odpravljala skrbi in blažila strah ter mučne dvome v lastne sposobnosti, ki so grozili prevrniti mojo krhko barko.
Ko se mi je ob treningih že pogosto skoraj bledlo, sem pomislil: Zdajle bi bil lahko v parku z otroki, kakor vsak normalen oče. Ko sem v hladnih, deževnih nočeh tekal po mračnih ulicah soseske, premočen in podoben mrtvecu, se je spet pojavil sprašujoč glas: Zakaj si to delaš? Želim si, da bi poznal odgovor. Je bilo to morda nadomestilo za težavno mladost? Prizadevanje, da bi uresničil neizpolnjene plavalske sanje? Rad bi verjel, da sem se spopadel s srednjimi leti in jih premagal. Mogoče je držalo vse našteto. Ali nič od tega. Povsem jasno sem vedel samo to, da mi glas v globini srca kar naprej govori: Samo tako naprej! Na pravi poti si!
Ko se namen uskladi z zaupanjem, ne more biti neuspeha in so vse potrebe zadovoljene – kajti vesolje je neizmerno bogato.
Sledi svojemu srcu in vesolje te bo podprlo.
Vprašaj se: Če bi bilo to konec tvojega življenja, bi bil zadovoljen s tem, kako si živel?
Varnost ni samo iluzija, ampak tudi izgovor za izmikanje.
»Ko si prepričan, da si dosegel svoje dokončne meje, si izkoristil šele približno 40 % svojih resničnih zmogljivosti. Meja ni v telesu, temveč v glavi.« David Goggins
»Prepustiti se je čudovito dejanje, pri katerem elegantno, prostovoljno in brezskrbno padate, potem pa na pol poti ugotovite, da ste se znašli v nekem nepredstavljivem objemu. Prepustiti se pomeni skočiti, ne glede na to, ali verjamete, da boste pristali v objemu. Gre za zaupanje na največjo možno potenco – da se ne oklepate svoje predstave o rezultatu, temveč jo opustite v veri, da bo konec popoln, tudi če rezultata ne bo.« Daphne Rose Kingm
Da bi lahko vztrajal, sem moral verjeti, da se v tej norosti skriva nek pomen, ki ni povezan z mano.
Zmožnost telesa, da se prilagodi naporu, ne naravnost osupljiva.
Vsakič, ko nekaj hočete, se morate malo žrtvovati. Dobre stvari v življenju imajo vedno ceno. Treniranje za ultratriatlon je naporno. Težavnost treningov pogosto presega moje meje, ampak končna nagrada jih osmisli.
Nekaj namigov glede prehrane:
- dodajte vodi za pitje svež limonin sok ali nekaj žlic jabolčnega kisa. S tem boste enostavno, učinkovito in nemudoma povečali bazičnost v telesu.
- Poskusite s hladno pripravo kave. Ta alternativni način ublaži grenkobo kave, vaša priljubljena skodelica pa vas bo za 60 do 70 % manj zakisala.
ZAKLJUČEK:
Življenje je dolgo, zapleteno potovanje. Tekom let sem se znašel na različnih poteh, pri čemer so bile nekatere ovinkaste, druge jasne in ravne, velikokrat pa temne in težavne. Moja zgodba pripoveduje o moškem, ki se je nekega jutra prebudil in se znašel na isti shojeni poti, po kateri je stopal že predolgo. To smo vsi doživeli. In veliko preveč nas je takih, ki preprosto ne moremo najti izhoda, kaj šele nove in bolj izpopolnjujoče poti. Meni je uspelo. Ko sem odprl srce, zaupal, da me ne bo speljalo na kriva pota, in mu odločno sledil, kamor me je vodilo, sem videl, kako se mi življenje v vseh pogledih spreminja. In razlika je dejansko neverjetna.
Včasih je bila bolečina ob soočenju v dozdevno nepremostljivimi ovirami tako velika, da sem tolažbo našel samo v tem, da sem v celoti živel v zdajšnjem trenutku. Vendar so ovire priložnosti za rast. In če ne rasteš, potem tudi ne živiš. Zato je moja mantra postala: Delaj, kar imaš rad, imej rad svoje bližnje, nudi pomoč drugim in vedi, da si na pravi poti.
Tudi na vas čaka nova pot. Samo poiskati jo morate in potem narediti prvi korak. Če se boste pojavili in tudi ostali, bo tisti korak sčasoma prerasel v velikanski skok naprej. In potem nam boste pokazali, kdo ste v resnici.
