Utrinki z moje poti; Razmišljanja o osebnostni rasti.
Avtorica: Angelja Kjara Surca
Vsak dogodek je le del vesoljnega načrta, ki odrazi stanje našega duha in nam nakaže pot, ki jo še moramo prehoditi, spoznanja, ki jih moramo še usvojiti.
Živim vedenje, da smo del enega vesolja, ene kreacije in da vse, kar sprejemamo in oddajamo, učinkuje tudi na druge ljudi in naravo, pa tudi nazaj na nas same. Živim vedenje, da z vsakim dejanjem vplivam na svoja dejanja v preteklosti, položim pa tudi temelje bolj harmoničnega, radostnega in srečnega življenja v prihodnosti. Živim vedenje, ki me neprestano prepričuje, da je vsako zrnce hvaležnosti še kako zanesljivo gnojilo za mojo rast v prihodnosti. Živim vedenje, da enost vesolja, v neskončnosti njegovega obstoja, zagotavlja smisel tudi najbolj nesmiselnemu dogodku ali izkušnji v naših življenjih.
Če hočemo spoznati celoto, se moramo soočiti s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Ni prav, da si pred negativnostmi zatiskamo oči. Prav negativnosti nas lahko veliko naučijo.
Če želimo napredovati, samo gledanje v svetlobo ne bo dovolj.
Veliko ljudi se nikoli ne sooči s svojim notranjim otrokom, ki je bil v otroštvu tudi ranjen in poškodovan.
Pravljičnost lahko zaznamo tudi v opazovanju lepote okoli sebe. Marsikje in marsikdaj nam lahko srce zatrepeta, če svet sprejemamo s stališča lepote in hvaležnosti zanjo. Dovolimo si začutiti lepoto povsod okoli sebe, dovolimo ji, da nas prevzame. Dovolimo ji, da se vprašamo, od kod je prišla ta čudežnost stvarstva.
Bolj ko zorimo, bolj ko spoznavamo sami sebe, manj je impulzivnega odzivanja. Postajamo tolerantnejši, v situacijah prepoznavamo svoje zrcalne podobe in ne krivimo več okolice. Kadar se začnemo ljudem približevati z zavedanjem, da je v vseh nas iskra duha, postaja naše odzivanje odgovornejše. Duhovna rast pomeni tudi rast naše tolerance.
Zaželela sem si narediti slavospev telesu, kajti opažam, da večina ljudi svoje telo jemlje povsem samoumevno. Pa ni. Vse preveč ljudi je okoli nas, ki svojega telesa ne spoštujejo, še več, ne marajo ga. Dovolite si, da odkrijete, kaj vam lahko preda vaše telo, če se v njem počutite dobro.
Življenje ni bilo mišljeno, da bo komplicirano. Najboljše stvari so preproste.
Življenje bi bilo morda lažje, če bi včasih preskočili kakšna poročila.
Večina ljudi, ki se je srečala s področjem osebne rasti in dohovnosti in prevzela novi način bivanja, potrdi, da se nikakor ne želi vrniti v stari način razmišljanja. Življenja ne razumejo več kot le enkratno bivanje, temveč kot ciklično rojevanje in umiranje in izbiro življenjskih možnosti glede na lekcije, ki se jih želimo naučiti. To pa daje nesmiselnemu videzu določenih človeških usod ogromen smisel.
Razširimo meje svojega zavedanja, spoznajmo, da so možnosti ustvarjanja brezmejne. Zamislimo si, da je v svetu dovolj pitne vode za vse in da je hrana enakomerno porazdeljena med vse prebivalstvo, da multinacionalke srčno skrbijo za prebivalstvo. Težko? S tem gradimo svet ... Začnimo pri sebi.
Dokler ne ozavestimo, kaj smo prezrli, in nočemo videti, kaj delamo narobe, do takrat se nam bo ponavljala enaka lekcija, a na nekoliko različen način.
Kadar začnemo slediti sporočilom intuicije in jo razlikovati od glasu našega ega, postajajo zaznave čedalje jasnejše. Je pa res, da sledenje vodstvu včasih privede tudi do smeri, ki je v tistem trenutku ne moremo sprejeti. Sledenje božanskemu vodstvu je močno povezano s srčno energijo. Ko še ne prepoznamo pravega vodstva, je srce tisto, ki nam lahko jasno pokaže odgovor, tudi naše celotno telo.
Če bomo sledili svojim srčnim občutkom, bomo nadaljevali s tokom. Če pa bomo zašli v umsko analiziranje, se bo občutek božanskega prekril z našimi mislimi in dvogovori. V kaosu brbotanja našega uma se glas intuicije oz. vodstva izgubi. Ne slišimo ga več. Pojdimo iz uma v srce. Zaupajmo radostnemu trepetanju srca, ko začuti pravo smer. Ko bomo občutili in poslušali srce, bodo posledice naših odločitev vodile vedno bolj radostno življenje. Ko bomo postajali čedalje boljši, bomo posledično pritegovali še bolj pozitivne dogodke.
Prav je, da si privoščimo tudi kakšen dan, ki ni podrejen našim ciljem. Dan, ko pravzaprav ne naredimo nič. Ali pa vse. Ko se posvetimo sebi, malim pozornostim do sebe in svojim malim obveznostim, ki jih drugače nimamo časa narediti, tudi malim pozornostim do svojih bližnjih.
Škoda je našega življenja, ko izgubljamo vsakdanji trenutek v svoji neodločenosti.
Delavnost in pridnost nista edina dejavnika uspeha. K uspehu veliko pripomoreta prav jasna osebna odločitev in delovanje v tej smeri po naših najboljših zmožnostih.
Kadar so naše želje jasne, definirane in smo mi sami pri sebi odločeni, da si nekaj želimo udejaniti v svojem življenju, potem se bo to tudi zgodilo. Jasno usmerimo svojo odločitev in pogled tja, kamor nas vleče srce. Vrzi srce tja, kamor si želiš, in telo mu bo sledilo.
Naša intuicija ali šesti čut je zaznavanje sporočil iz sfere božanskega.
Pomembno je, da mislim ne pustimo njihovega toka. Misli si lahko izbiramo. Ko se v nekem trenutku odločimo, da bomo izplavali iz negativnosti, se odločimo tudi, da bomo nadzorovali svoje misli. In ker vesolje ne prenese praznega prostora, lahko namesto negativnih misli v svojo glavo najprej umestimo nevtralne misli.
Doživljanje življenja na strani pozitivnosti ne pomeni, da v življenju ne bomo več okušali lekcij in preizkušenj. Seveda jih bomo še. Pomeni le, da bomo lekcije in preizkušnje dojemali kot pomočnike, ki nam odkrito odzrcalijo, kje so naše pomanjkljivosti, katera naša potlačena čustva še niso razrešena, katere blokade še oživijo naše doživljanje srčnosti. S takšnim stališčem postane življenje kot igra, v kateri spremljamo igralce in njihova dejanja brez takojšnjega odzivanja z jezo in sodbami, ampak z ozaveščenem samoraziskovanju s čim in kako smo pripomogli k prav takšnemu razvoju dogodkov. Naše srce se bo odzivalo čedalje bolj odkritosrčno, navzoči bomo v trenutku in se na okolico odzivali z opazovanjem brez sodb.
Vzvišen je, kdor meni, da kolektivno mnenje ne vpliva nanj. Tako zelo smo del nas vseh, tako zelo se energijsko prepletamo, tako zelo prevzemamo energije drugih in svoje posredujemo drugim, da pravzaprav nismo samostojni.
Zakaj si dovolimo, da mnenje drugih ljudi o nas postavimo nad svoje mnenje? Ker ne verjamemo vase, ker si ne zaupamo in ker se nimamo dovolj radi.
Pomembno je, da sprejemamo sami sebe takšne, kot smo. Vsi smo del tega vesolja, vsi smo kreacije božanskega. Ko čedalje bolj sprejemamo sebe, začnemo tudi svoje male neumnosti sprejemati brez negativnih misli.
Sprememba je bila in bo edina stalnica našega življenja. Omogočajo nam, da napredujemo. Ne smemo jih gledati kot svoje nasprotnike, ampak se jim lahko samo zahvalimo.
Zaupanje je pomemben temelj našega bivanja. Kadar zaupamo, se situacije razrešujejo. Ene prej, druge pozneje. Manj ko se vpletamo s svojimi miselnimi procesi, hitreje se zaključujejo, hitreje preidemo do ugodnega rezultata.
Za vsakim dežjem posije sonce. Tudi za vsako poplavo. Za vsako točo. Tako posije tudi za vsako preizkušnjo. Res je, da so nekatere preizkušnje lahko dolge, zelo dolge. Lahko trajajo leta in leta. Lahko se ponavljajo. Morda se naša potrpežljivost že izteka in ne zmoremo več. Takrat se moramo vprašati, koliko smo sami pripomogli k dolžini svoje preizkušnje. Ves čas se vzpenjamo po spirali proti vrhu, proti koncu poti, ki jo bomo nekoč in nekje dosegli. Želim si, da bi bile poti ljudem čim lažje. Obenem pa se zavedam, da ne bodo. Dokler ne bomo prišli do srži svojega bitja, bomo srečevali preizkušnje. Kajti sami se upiramo, sami ne želimo videti, sami nočemo spoznati božanskega vesolja. Sami uničujemo ta planet.
V pretiravanju po pridobivanju dobrin in odnosov, ki jih ne potrebujemo, pozabljamo, kako smo najbolj srečni, kadar si dovolimo uživati v preprostih stvareh.
Prepustimo se preprostosti, prepustimo se trenutku. Uživajmo v sebi, uživajmo v prepuščanju svoje biti.
Brezplačna E-knjiga: NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?
