Včasih sem verjela (in tudi trdno zagovarjala), da imaš v življenju lahko prav vse, kar si zaželiš. Danes temu ne verjamem več. V življenju ne moreš imeti vsega. Žal. To ni negativnost, ni melanholija, niti vdaja. Je le ponižnost, morda le skromnost pred življenjem samim.
Naj vam povem tri zgodbe o odrečeni ljubezni.
- Ljubezen do odbojke
Prvič sem začutila ljubezen, ko sem v tretjem razredu OŠ prijela v roke odbojkarsko žogo. Nekaj magičnega je bilo na njej, tako da sem naslednjih deset let zaspala in se zbujala ob misli na odbojko, zvezke pa porisala z napisi kot so: »If playing volleyball is wrong, I don't want to be right.« Trenirala sem več kot ostale, mnogo več, da si nadomestim teh nekaj premalo centimetrov višine. Vse lahko dosežem! sem bila prepričana. Vse za to, da bom nekoč stala na svetovnih odrih tega lepega športa. Oh, kako sem ljubila ta šport.
Tik preden bi z njim lahko vstopila v svet, se je življenje poigralo z mano. Po hudi prometni nesreči je bila poškodba noge prehuda, da bi lahko še prenesla take napore.
Na popolnoma vse dogodke v življenju nimamo neposrednega vpliva (če tu damo na stran izbore duš in podobno). Včasih ti fizične sposobnosti ne dovoljujejo, da dosežeš prav vse, kar si zamisliš. Ne gre. Tako kot znanec (tetraplegik) ne more skakati v višino, pa naj si še tako želi, tako kot znanka (pritlikavka) ni mogla tekmovati z nami pri odbojki, tako imam tudi jaz določene fizične omejitve, ki mi preprosto ne dajo vsega, kar si zamislim.
- Ljubezen do gorá
Res da sem izgubila odbojko, a v meni je ostal spomin, kako je začutiti ljubezen do nečesa, ki preplavi tvoje telo, kar verjetno poimenujejo z izrazom blaženo stanje. Prav take občutke sem kasneje našla v gorah.
Gore, pokrite z belino snega, imajo še poseben čar. Mnogo let sem pogledovala na te bele kapice, tu in tam sijoče od ledu, in si želela, da nekoč, sredi zime, splezam na vrh Stenarja. Vse se da, če si dovolj močno želiš, kaj ne? Osvojila sem osnovno tehniko zimskih vzponov, našla izkušenega alpinista in sva šla. Šklepetala sem z zobmi, ko se nama je zaradi zaledenele ceste hoja podaljšala za skoraj dve uri. Gazila sva po neuhojeni poti, se udirala do kolen in še globlje, ko sva puščala stopinje za prav deviško nedotaknjenem snegu. S cepini sva se povlekla čez rahle previse in grebla proti vrhu soseda Triglava. Minile so štiri ure, minilo jih je osem. Prišla sva do sedla, kjer se mi je odprl najlepši pogled, kar sem jih do sedaj v življenju zagledala. Belina, gore, spokojnost tišine in nedotaknjenosti … Izjemno.
Prav tam, sredi najlepšega, me je pogledal v sijoče oči, ki so komaj kukale izza puhovke, in mi rekel verjetno v tistem trenutku nekaj najhujšega: "Greva nazaj. Ni varno." Kako prosim? Le še pol ure hoje naju je ločilo od vrha. Pol ure! Za nama je bilo več kot 8 ur udiranja v snegu in stopanja po ledu z derezami. Moje upore je hitro zadušil z močnim: »Petra, v življenju ne moreš vedno imeti vsega. Včasih ti življenje pač ne da …«
Včasih se želja in vrednote spodbijajo. Včasih se želja in zmožnosti ne ujemajo. Včasih sta želja in razum v nasprotju. Včasih ni pravi čas, včasih ne pravi prostor. Včasih moraš zato ponižno pred življenjem reči – prav, sprejmem.
- Ljubezen do moškega
Le enkrat v življenju sem se zares zaljubila. Nekdo bi temu rekel sanjsko, drugi neumno, tretji nespametno, jaz bi dala le pridevnik – nepričakovano. A takih občutkov ne znam ne opisati, ne pokazati, ne orisati. Tako so izjemni, da niti ni besed za njih. Bila sva si sorodni duši, ki jo le redko (nekateri nikoli) najdeš v življenju.
A bil mi je nedosegljiv. Bil mi je odrečen.
Lainšček je izredno lepo zapisal: »Če si od življenja želiš preveč, ti vzame še tisto malo, kar imaš, in šele tedaj se zaveš, kaj ti v življenju resnično veliko pomeni.« Nisva si želela želeti preveč, da nama ne bi bilo odvzeto tisto, kar sva imela - čista, nepokvarjena, nedotakljiva ljubezen.
Ne morem uresničiti vseh želja in sanj, a nič zato, prijetno je, da jih vsaj imam. Čeprav nisem postala svetovno uspešna odbojkašica, sem v tem športu doživela toliko nepozabnih čustvenih trenutkov zmagoslavja, smeha in ponosa, da bi še stokrat ponovila vseh tistih deset let težkih treningov, tudi če nikoli ne sklonim glave, da mi nadenejo medaljo. Čeprav nisva osvojila zimskega Stenarja, je bil dan kljub temu čudovit in bi ga še stokrat ponovila, četudi ne bi nikoli prišla na vrh. Prav tako kljub kakšni solzi in bolečini ne bi za nič na svetu zamenjala teh občutkov, ki jih je v meni vzbudila tako močna ljubezen do moškega, čeprav nikoli ne bova skupaj.
Imeti ta doživetja, te občutke, take močne izkušnje, je največje bogastvo, ki si ga v življenju lahko predstavljam.
Nejc Zaplotnik je znal bistvo teh mojih zgodb zapisati v eni povedi: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Petra, prosim, ne vdaj se! Ravno želja in prepričanje po tem, da imaš lahko vse, ti je dalo tako lepa doživetja, čeprav so te čisto ob koncu nekoliko prikrajšala, in, kot praviš, si kljub temu hvaležna zanje. Ker si verjela, da jih lahko dosežeš in imaš, si vložila toliko same sebe v ta doživetja.
Prosim, ne odpovej se občutku vsemogočnosti, ki jo v sebi nosi človeška duša 😉
Aleš, brez skrbi, se res ne gre tu za vdajo. Daleč od tega. Gre se bolj za nek občutek pomirjenosti, zaupanja, sprejetosti. To vidim kot nekaj izjemno pozitivnega.
Petra samo prva zgodba je dokončna, ker si v njej ti edina igralka. V drugih dveh je prisotna še vsaj ena oseba………., obzirnost? Tretjo na podoben način kot ti doživljam sama. Moj zaključek je bil ( zaradi čistosti in vsega kot sama opisuješ)…. ko se SNIDEVA spet. Ne morem pa kar pozabiti, da me je v življenju velikokrat prepričal rek : ” Nikoli ne reci nikoli.” Tudi sama jemljem tako močne izkušnje za največje bogastvo, ki mi, ko to najbolj potrebujem, lahko narišejo nasmeh na obraz.
Jadranka
Hja v takšnih situacijah je za človeka najbolši nasvet, da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Kar se je meni, osebno sčasoma vedno izkazalo za prav.
Res bi si sicer vsakokrat želela, da bi smisel in vso “dobroto” “negativnega” dogodka spoznala točno takrat, ko se mi to zgodi.
Halo Petra, tako, kot pravi Andreja:” vsako zlo, za eno dobro!”
Samo videti moraš tiste stvari, ki se dogajajo, s pravega kota.
Moje življenje mi je dalo že ogromno lekcij, saj mi tudi koledar kaže še enkrat
toliko let kot tebi.
Veliko je bilo padcev, a sem se vedno pobral in še pri zadnji nezgodi pred tremi leti,
ko sem v nezavesti videl “tisti tunel in svetlobo na koncu” sem si dejal, ne, tja pa ne in
na silo odprl oči….
Posledice so bile krute, za mojo ženo še bolj, a kljub temu vidim, da je resnično vsako
zlo za nekaj dobro!
Pozitivna energija in volja se združujeta v dejanja, ki se dogajajo, kot da nikdar nič zlega
ni bilo. Pa še bo lepo 🙂
Lep pozdrav
Vidko, 24.07.19
Zivjo Petra. Prav cas sem si vzel za premislek. Moje mnenje je mal drugacno od tvojega. Clovek ne more vsega imet, ker vsega ne rabi, dovolj je, da ima kar si zeli. ?. Ce prvic nisi prisla na Stenar pa poskusis drugic, tretjic, ko so pogoji varni.
Ce sedaj nisi z moskim tvojih sanj, bos pa se, sej si mlada. Sej ne vemo kam nas bo veter pojutrisnjem nesel. Ogromno stvari si naredila, krr si se odlocila, za druge se ni pravi cas.
??uzivej
Petra, še nisi srečala pravega. Zapomni si, moški tvojih sanj bo zate naredil vse. Vse in še veliko več. Občutki pa so nekaj čudovitega, zanje je vredno živeti…in so samo zate!
Tvoji teksti in razmišljanja me pripravijo do tega, da reagiram. Ne želim ostati samo pasiven bralec ampak ob vljudnem napisu “Vesela bom komentarjev!” dobim občutek, da si res vesela odzivov.
Prebral sem knjigo, v kateri mi je pisatelj lepo opisal stanje zaljubljenosti. Bil sem presenečen, ko je lepo ubesedil, da se ljudje ne zaljubljamo samo v druge ljudi, ampak tudi v živali, predmete, naravo, dejanja, in s tem ni popolnoma nič narobe. Celo obratno, prav je tako. Le ljudje imamo včasih čudno željo polastiti se vsega lepega in to obdržati le zase. Ljudje si ne moremo lastiti drugih ljudi. Tako res ne moremo imeti vsega, se pa lahko zaljubljamo še naprej. In sam bom še naprej malo zaljubljen tudi vate Petra, in hvala ker si…
Sebastijan, kako je pa to lepo zapisano …. Hvala 🙂
Joj Petra, zakaj se to dogaja?
Želel sem ti in tvojim zvestim sledilcem napisati in sem napisal daljši komentar, a namesto potrdi, sem vse skupaj le izbrisal, Opla, kaj pa to pomeni, kaj napisanega ne potrebujete.
Pogledam skozi okno in je ob 5,20 uri še kar temno, ja, kako se je že skrajšal in odmaknil začetek dneva.
Želeti in potrebovati, pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra, ter potrebna prisotnost hvaležnosti, skromnosti in verjetje v tiste ali tisto zgoraj, ki nas vodi.
Ves teden neznosne in za rastline na vrtu, kar morilske vročine, sem na naši Obali razmišljal in si do potankosti predstavljal, kaj vse bom postoril na domačem vrtu ob prvem deževju. Ne moja želja, bolj moč misli in potreba rastlin je bila uslišana in dobro nagrajeno nočnim deževanjem.
Zunaj se že svetlika, a vseeno bom na kratko, z vsem zapisom in komentarji povezano, še dodaj. Joe Dispenza nas v svoji knjigi PLACEBO, ste vi, nagovarja v verjetje in prepričanje v obstoj in možnost spreminjanje nesnovne energije naših misli in občutkov, v materializacijo spreminjanja naših celic in našega telesa.
Ni preprosto to sprejeti, tudi ne slediti 45 minutni meditaciji, a ker to vodi v spreminjanje naših miselnih vzorcev, je vredno poizkusiti.
Naj bo vse le in samo dobro, Janez
Draga Petra!
Od tvoje prve knjige te spremljam tako na socialnih omrežjih, kakor tudi v knjigah in blogih.
Ta zapis , da vsega pač ne moreš imeti, je samo odločitev.
V bistvu vse samo je.
Ljubezen samo je.
Zaljubljenost je euforija, dobimo tisto, česar nimamo, je kot fiks zavedanja, da je čudovito.
Zaljubljenost traja kratek čas in konec je boleč. Bolečina pa je samo resnica, ki jo ne sprejemamo. In ta resnica je naša.
Le malo ljudi se zaveda, da je bolečina pot v svobodo.
Ravno zaradi te bolečine je vse več samskih ljudi.
Vse mora biti perfektno in pod nadzorom, drugače ne deluje.
A ravno v teh perfekciji se skriva nepopolnost in nenadzorovanost.
Ko se ozremo v naravo, je popolnost ravno v svoji nepopolnosti.
Tvoja zgodba je prinesla samo izkušnjo, kaj ti je in kaj ti ni všeč.
Pokazala je tebi pomembne vrednote ter interese, ki so in niso tebi všeč.
Pokazala ti je, kdo pravzaprav si.
V očeh druge osebe vidimo samo sebe.
V odnosu je pomembno, kaj mi smo in čemu stremimo. Nikoli ne srecamo popolnega partnerja, ker ta že je popoln…v svoji nepopolnosti.
In to nam je pravzaprav zelo všeč.
Kaj si ti pravzaprav želiš, je pravo vprašanje. In odgovor ti bo pokazal pravega partnerja.
Je to družina, so to otroci, je to kariera, mogoče občasnega partnerja, mogoče nekaj 30ega…
Ena osebna;
V trenutkih odkrivanja svojih strasti in želja, popolnoma ljubim in sprejemam sebe v vseh možnih situacijah.
To pa je odprlo svet popolnega sprejemanja ljudi in situacij okoli mene.
Veliko ljudi je ob tem trpelo.
Veliko je v meni videlo neke vrste grožnjo.. nekateri so odšli, bežijo pred menoj…
Odločil sem se ostati, ustvarjati, uživati.. ljubiti in živeti.. sebe.