To vprašanje je prišlo na plano na predstavitvi knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode. Tri leta za tem, ko je knjiga prišla na police.

Če mi je bilo kdaj žal? Navzven trdna in močna bi rekla, da: "Ne ... Vse je tako kot mora biti ..." ali tista še bolj klišejska od najbolj klišejske: "Vse je s svojim razlogom ..."

Ampak tokrat sem odgovorila povsem iskreno in direktno, da: "Uf ja, mnogokrat mi je bilo žal."

Ljudje radi govorimo o dobrih odzivih, o slabih molčimo. Kar ne pomeni, da jih ni. Jin - jang, dobro - slabo, vedno je oboje. Ko si v sebi še poln odprtih ran, te slabi komentarji in opazke hitro zaskelijo do notranje bolečine kot bi sveže rane posul s soljo.

»Ja, včasih sem pomislila ali sem res storila prav, da sem knjigo dala med ljudi,« najdem hiter in površinski odgovor za zdaj že rahlo ogreto publiko ali bolj kot to – še neogreto mene. A oni opazijo mojo nervozo in zadržanost?

Če bi bila v javnem govorjenju bolj spretna, bi v resnici želela povedati nekako tako:

Zaradi knjige sem izgubila kar nekaj poslovnih kontaktov. Takratni poslovni partnerji so me poznali predvsem po predavanjih o podjetnosti in just do it akciji z mantro vse je mogoče. Potem pa s knjigo priznam, da sem ves ta čas v neki notranji borbi, iz katere se ne znam izvleči? Izpostavljam šibkosti? Ne, to ne sodi v poslovni svet … Težko sem se znebila občutka, da bolj ko ljudje spoznavajo Petro izza odra in sestankov, manjšo vrednost vidijo v meni.

Ob tem se seveda vprašaš – a sem storila prav, da sem dala knjigo v svet?

Družina po očetovi strani se je razdelila na dva bregova. Nekoč velika družina stalnih skupnih zabav sta postala dva sovražna tabora, kot bi knjiga od njih zahtevala, da se postavijo na eno ali drugo stran. Niso razumeli, da tu ni dveh bregov, ampak le ena zgodba z več vpletenimi. Težko sem gledala očeta, kako je moral izbrati le en breg, pri čemer je vsak izbor terjal veliko odrekanja.

Ob tem se seveda vprašaš – a je bilo vredno, da sem dala knjigo v svet?

Ko nepričakovano prideš na obisk k staršem in vidiš mamine solzne oči, medtem ko za hrbtom skriva slike njene hčerke pri štirih letih, te malo stisne … Molčali sva obe, kot da marsičesa ne zmoreva spregovoriti na glas.

Ob tem se seveda vprašaš – sem morda storila napako, da sem dala knjigo v svet?

Vedno se najdejo ljudje, ki jim zaradi kakršnega koli razloga nisem všeč. Mogoče jih moti dolenjski naglas, morda ne prenesejo mojih neukrotljivih las, morda me je napačni lepo pogledal ali pa se le narobe pišem. Ko pomislim na moj odnos do Danke Hannah, sem zadnja, ki bi jih lahko sodila. A taki so s knjigo našli mojo Ahilovo peto, kamor lahko le z drobno iglico zapičijo, da me spravijo na kolena in zmagajo v nesmiselni borbi moči. Vedeli so, kam pritisniti, kaj me bo bolelo, kje sem šibka. Seveda, saj sem jim te informacije suvereno ponudila na pladnju oziroma v knjigi.

Ob tem se seveda vprašaš – ali je bilo res treba dati to knjigo v svet?

Našli so se tudi ljudje, ki so v zapisanem napak razumeli, da jim dajem dovoljenje, da še vsa svoja bremena naložijo name. Usuli so se maili, pisma in klici, kjer so mi ure in ure razlagali o svojih življenjskih težavah, travmah in mi bolj ali manj prefinjeno nalagali zahteve, naj jim jaz pomagam. Jaz? V tistem času že sama tako šibka naj prenašam še bremena drugih? Bili so dnevi, ko sem se sesula pod temi pritiski, dokler se nisem naučila ločevati, kaj je moje in kaj njihovo.

Ob tem se seveda vprašaš – pa je bilo res treba dati to presneto knjigo v svet?

Ob vsem naštetem bi površinsko lahko rekla, da mi je knjiga prinesla več slabega kot dobrega.

Zamišljeno se zagledam v kozarec, ki je namesto vaze v sebi držal rumeno kalo, ki nam je krasila mizo. Načrtno se izogibam stika z maminimi očmi, saj bi naju pogled spomnil na vse tiste dni, ko sem se jezila na svojo brihtno nepremišljenost, da sem svoja pisanja sploh spustila iz intime dnevniških zapisov.

»Kaj pa mislite sedaj, po treh letih,« me iz mojih miselnih samogovorov predrami mlada udeleženka.

»Suvereno lahko stopim na oder vsega sveta in s pokončno brado in stabilno držo rečem: »Zagotovo je bilo vredno! Brez dvoma.«

Zdi se mi, da sem ob tem celo rahlo povzdignila glas, saj sem dobila pozornost publike. Se mi samo zdi ali so se mi res vsi za malenkost približali? To me spodbudi, da nadaljujem: »Preden sem izdala knjigo, sem si rekla – Petra, vredno je, če bo ta knjiga spremenila življenje vsaj eni dušici tega sveta. Zato lahko rečem, da je knjiga dosegla svoj namen. Spremenila je življenje vsaj eni duši tega sveta – avtorici. Knjiga je mene odrešila bremen …«

Več v DOPOLNJENI IZDAJI knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode >>, kjer je opisano dogajanje sedaj, tri leta po izdaji knjige.