Vozim skozi življenje (povzetek knjige)

naslovnica ales kramolc vozim skozi zivljenjeVozim skozi življenje, avtor Aleš Kramolc (zapisala Petra Škarja)

Voda – dokler teče, prebije kamen, izdolbe luknjo, naredi strugo, pač gre. Ko se zaustavi, ponavadi izhlapi.

Če bi bilo vaše življenje knjiga – bi jo prebrali? In če bi jo – bi bila prijetno branje, bi ob branju uživali? Če je odgovor ja, ste na dobri poti. Če je ne, bo treba pa nekaj spremeniti.

Na trenutke sem si enostavno želel, da bi me zmanjkalo. Da bi lepo zaspal. Za vedno. Zaprl oči in blaženo odplaval nekam. To bi bila najlažja rešitev. Ko te je strah, da boš umrl, še ni hudo ... Zares hudo je, ko si želiš, da bi umrl.

MAMA: Ampak sem vedno, resnično vedno pri vseh treh otrocih trdila, da je to njihovo življenje. Ne moje. Imajo svoje življenje, so svoje osebnosti. Lahko jih vodim, jim čim več stvari omogočim, a na koncu je njihova odločitev, kako bodo živeli, kaj delali. Nimam pravice svoja pričakovanja, strahove in pritiske prenašati nanje. Celo življenje imajo pred sabo. Na njih je, kakšnega si bodo ustvarili.

En trenutek. En sam trenutek nepozornosti je bil dovolj, da sem zdaj za vedno priklenjen na voziček in lahko kar pozabim na vse sanje, kaj bom v življenju počel – od športa do žensk in še kaj. 

Prevečkrat pozabimo, kako močno taka nesreča vpliva na vse družinske člane. Domačim je dostikrat še težje kot poškodovancu. Ne samo da se tudi njim življenje spremeni, ampak morajo povrh vsega prenašati še tvojo nečimrnost.

OČE: Prav je, da se naredi vse, kar se lahko, da ti ljudje čim bolj normalno živijo. Če občuti, da lahko še vedno normalno živi, bo dobil tudi voljo za premikanje naprej. Pri tem ni pomembna količina vloženega dela, denarja ali časa.

Menim, da smo Slovenci kot narod kar humanitarni, a na žalost so nekatere stvari še vedno neurejene, tako s strani države kot tudi naše zavesti.

Slovenci se imamo za dober narod, pošten, a resnici na ljubo smo še daleč od takega zgleda. Če bi bili, ne bi imeli države, kot jo imamo. Vem, vem, verjetno se nekaterim sedaj po glavi motajo misli: »Ja, ti naši politiki ...« No, priznajmo si že enkrat, politika vsake države je le odraz družbe. Družba pa je sklop posameznikov, torej vsakdo od nas sovpliva. Že matematični pogled dokazuje, da le pet vodilnih politikov ne more zafurati države, pa tudi petdeset ne. Dva milijona ljudi jo pa lahko.

Vsak naj poskrbi zase, preskrbi sebe. Obenem pa pazi, da tudi doprinese družbi. V osnovi je dokaj preprosto – vsak naj se vsaj 90 % časa obnaša tako, da če bi vsi tako živeli, bi svet še vedno deloval in bi bilo še vedno prijetno okolje za bivanje.

Vedi, da si pomemben, a so pomembni tudi vsi ostali, in to spoštuj.


Več o knjigi VOZIM SKOZI ŽIVLJENJE in možnost naročila na tej povezavi >>


MAMA: Ko sem mu po nesreči, tetraplegiku, svojemu sinu, ki se je poškodoval z avtomobilom, pomagala, da se ponovno usede za volan, sem se spraševala: "A sem normalna?!" Zakaj sem mu vseeno pomagala v avto?  Ker je tako prav. Ker je prav, da živi, da gre naprej. Zaradi mojih strahov ne sme ostati na mestu. Moji strahovi so moj problem, ki ga moram reševati sama, ne Aleš. To ni njegova stvar. Njegovo je le to, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da si ustvari življenje, v katerem bo srečen.

OČE: Velikokrat je pomoč bolj medvedja usluga. Včasih ga je bolje pustiti, saj pretirana pomoč na dolgi rok naredi več škode kot dobrega. Na ta način sam spoznaval, kako gre in kako ne gre.

OČE: Človek naredi vse, kar takrat lahko naredi. Kakšnih stvari pa preprosto ne zmore. Vsem je bilo težko.

Med iskanjem pomoči zase sem naletel na ogromno ljudi, ki močno promovirajo novodobno duhovnost. Čeprav sem veliko dobrega odnesel od njih, dolgoročno to ni ravno produktiven način življenja. Niti zares pot do prave notranje sreče in pomirjenosti, kar radi promovirajo. Je le nekaj, kar je vredno integrirati v svoje življenje, a se mu ne pretirano predati.

Nekje sem bral zanimiv zapis pogovora z jogijem. Vprašali so ga, kaj dela sedaj, ko je razsvetljen. Odgovoril je: »Hodim, jem, spim.« »Saj to tudi mi delamo,« so mu rekli. »Ja,« je odgovoril, »ampak jaz ko hodim, hodim; ko jem, jem; ko spim, spim.«

Nimam se ravno za zelo duhovnega. Se pa trudim ohraniti zdravo kmečko pamet, ki mi pravi: malo poglej okoli sebe, zavedaj se, da nisi sam in da so tudi drugi pomembni. Ob tem vem, da je življenje mnogo več kot zgolj to, kar vidim in česar se lahko dotaknem.

Zato res ne prebavljam dobro stokanja in pritoževanja. Ne zanima me, kaj si izgubil; povej mi, kaj si obdržal. Ne zanima me, kaj vse gre narobe; povej mi, kaj lahko storiš naprej. Ne zanima me, česa vse nimaš; povej mi raje, kaj vse imaš. Ne zanima me, kaj ti ni bilo danega; povej mi raje, kaj pa so tvoji talenti, kje si res dober. Ne zanima me, kateri posli in cilji so se ti vse zrušili; povej mi raje, kaj boš ustvarjal dalje in kaj rad počneš. Ne zanima me, kakšni so drugi do tebe, kakšni starši in kakšna politika; povej mi raje, kaj boš ti dal v ta svet, v to družbo.

Vsakdo bi lahko dosegel in bil bistveno več, če bi se miselno usmerjal v to, kaj ima in kaj lahko iz tega največ naredi.

Krize so bile, so in bodo. Če še toliko naredimo na sebi, vedno bodo del našega življenja. Takšno je pač življenje. Sprejmi ali se temu upiraj. Če sprejmeš, je lažje. Le ne dopusti, da te zaustavijo predolgo.

Morda se grdo sliši, ampak z današnjimi socialnimi pomočmi samo šlepamo za seboj mrtvo težo, namesto da bi kot družba napredovali. Tu ne govorim o politiki. Govorim o človečnosti. Torej o tem, kako naj bi po zdravi pameti človek živel, pri čemer je popolnoma vseeno, ali sebe smatra za socialista ali za kapitalista ali kaj tretjega.

Prepričan sem, da je pri nas vedno dovolj priložnosti za delo. Tudi za gibalno ovirane, kot sem sam. Le malo samoiniciativnosti je treba.

Da mi bo nekdo tako močna inspiracija za premik in osamosvojitev, mi je bilo še pred kratkim nedojemljivo. Ljubezen premika gore, sem nekje prebral. Ali slišal. Ali celo oboje. Res je. Zdaj vem, da je to res. Ljubezen res premika gore … Premika tudi vozičkarja, ki po vseh pravilih in dejstvih ne more živeti sam, da najde način, kako – postane samostojen. Čudež? Ne, samo ljubezen.

MAMA: Mi, starši, se bolj varno počutimo, če je otrok v naši bližini, na varnem. Strahove imamo zaradi sebe, ne zaradi drugega človeka. Ni bila težava v Alešu, ampak v meni. In problemi staršev ne smejo obremenjevati otroka. Veste, kaj naredi ptica, ko so mladički dovolj veliki, da vzletijo? Če sami ne vzletijo, jih porine iz gnezda. Morajo vzleteti. Nikoli ptica ne vleče svojega mladiča nazaj v gnezdo, da bi ostal večno na varnem. Tako bi morali narediti tudi starši.

Dolg proces je to, da prideš do točke, ko si zmožen oprostiti drugim, še daljši pa, da si sposoben oprostiti sebi.

OČE: Dolgo sem se krivil in spraševal, ali sem morda jaz kriv …  Sčasoma, ampak zelo počasi, sem začel sprejemati, da je tako moralo biti. Enostavno nehal sem iskati krivca in razloge, zakaj. Nima smisla.

MAMA: Zaradi nesreče se mu je življenje na neki točki ustavilo. Vsega se je začel učiti znova. Res vsega. Ne le prvih besed, prvih premikov, vstajanja iz postelje, hranjenja, britja in umivanja zob, ampak tudi razmišljanja in delovanja. Učil se je – življenja.  Skozi to njegovo rast smo se učili tudi vsi mi, celotna družina. Ja, naučili smo se – življenja. Od njega in skozi to njegovo izkušnjo smo dojeli bistvo in pomen življenja … To bistvo je ljubezen. Imeti rad sebe in sočloveka. Nesebično. Govorim o tisti pravi, iskreni ljubezni. Ko to imamo, smo sposobni premikati gore. Takrat vse nekako gre …

Ko solze gredo, se je dobro opomniti, da nihče ni kriv za tovrstne nesreče. Se zgodijo. Pika. Nihče ni kriv. Ne drugi ne sam.

V življenju vse mine. Dobro in slabo, vse se konča. Kadarkoli mi je težko, se spomnim tega. Ker če je minil ta občutek katastrofe po nesreči, ti občutki nemoči ob nezmožnosti premikanja, ta popolna odvisnost od drugih …, bo minilo tudi vse drugo, naj si bo še tako hudo. Mine tudi vse lepo, zato uživaj v trenutku.

Poleg tega sem se naučil, da v življenju nič ni samoumevno. Ne ljudje, ne stvari, ne roke, ne noge, ne sluh, ne glas. Ni samoumevno, da si lahko obuješ nogavice, stopaš po stopnicah, vstaneš iz postelje, voziš avtomobil. Samoumeven ni niti današnji dan, ne jutrišnji. Ne ta trenutek ne naslednji. Ko dosežemo to stanje zavedanja, smo avtomatsko hvaležni za vsako malenkost. In ko postanemo iskreno hvaležni, dobimo in imamo še več in več. To je lepota življenja samega.

Všeč so mi ljudje, ki delajo tisto, kar radi delajo. Glasbeniki, ki s srcem in občutkom ustvarjajo glasbo in pri tem uživajo ter se sploh ne ozirajo na to, ali jih bo poslušalo milijone ljudi ali pa le eden. Pisatelji, ki pišejo knjige iz strasti, veselja, čutenja, da besede kar tečejo preko njih, pri čemer se ne obremenjujejo, ali bo knjiga svetovna uspešnica ali pa bo ostala le v srcih nekaj izbrancev. Podjetniki, ki inovativno ustvarjajo nove izdelke, napredek, pri čemer padejo v ustvarjanje kot otroci, ki pozabijo na čas, in se ne obremenjujejo, ali bo njihov izdelek spremenil svet ali le pomagal izboljšati življenje eni osebi. Prav ustvarjalnost poleg ljubezni daje življenju smisel – če si star ali mlad, na vozičku ali na nogah.

Ne čakaj, da boš nekoč (ko shodiš, na primer) v prihodnosti srečno živel, ustvarjal in uresničeval svoje želje – stori to že danes.

Življenje je v osnovi preprosto – le VOZI skozi življenje tako, da bo lepo zate in za ljudi okoli tebe.

SPOROČILO ZA KONEC: Nehvaležno in zelo spolzko je področje deljenja splošnih nasvetov, saj smo ljudje tako edinstvena bitja, da vsakdo le zase ve, kaj je zanj najbolje.  A eno, eno posebno sporočilo – lahko mu rečete tudi nasvet ali napotek – bi res rad podal:  Mladi ali stari, izkušeni ali neizkušeni, ženske ali moški … poskrbite za varen prevoz domov, še preden nagnete prvi kozarec alkohola.

Več o knjigi VOZIM SKOZI ŽIVLJENJE in možnost naročila na tej povezavi >>

2019-04-29T15:42:59+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link