.
Povzeto iz knjige Vrnitev Mladega princa, avtor Alejandro G. Roemmers
Slepci vidijo tisto, česar si drugi ne upajo videti. Gotovo so najbolj pogumni ljudje na tem planetu.
Najprej moraš preveriti, ali je problem res tvoj, ali te ovira na tvoji lastni poti. Veliko ljudi se namreč vtika v zadeve drugih, čeprav jih ti niso prosili za pomoč. Tako zapravljajo čas, tratijo svoje moči in ne dovolijo drugim, da najdejo svoje rešitve.
Bodi hvaležen tudi za težave, ker zaradi njih lahko rasteš in se vzpenjaš na svoji poti popolnosti. Tako kot veter krepi korenine, da se drevo laže obdrži pokonci. Če boš ovire v svojem življenju gledal v pozitivni luči, boš zapravil manj časa za pritoževanje in polnejše živel.
Ko naletiš na težavo – oglej si jo z različnih kotov oziroma jo razkosaj na več manjših težav.
Namesto da preklinjaš mrak, raje uprasni vžigalico.
Včasih boš ugotovil, da ovira izgine, če spremeniš zorni kot, ker je pogosta težava le v nas samih, namreč v našem togem in kratkovidnem pogledu na dogajanje.
Do določene mere si človek sam ustvarja resničnost, ki ga obdaja – kot bi bil majhen bog svojega okolja.
Skopost nekega človeka bo prizadela samo takega, ki je tudi sam skop; radodaren človek bi skopost pri drugem vzel kot preprosto dejstvo, ki ga ne bi pretirano prizadelo.
Moder človek živi v ubranosti z vsem, kar obstaja. Zre stvarnost in se zaveda, da je vse, kar obstaja, pa naj mu bo všeč ali ne, takšno, kot mora biti. Pa tudi tega se zaveda, da mora človek, preden se loti izboljševanja sveta, marsikaj izboljšati na sebi.
Če v ogledalu vidim zoprn obraz, se moram samo nasmehniti, pa je.
Usoda vedno najde način, da nas nauči tistega, čemur se najbolj upiramo, kar smo najmanj voljni sprejeti.
Neguj čistost, pa boš prosojen; goji darežljivost, pa bo vse okoli tebe rodovitnejše; prenovi se, pa bo tvoja svežina pogasila žejo, koder boš hodil; zaupaj svojim idealom, pa boš navdihoval druge; zavedaj se svoje biti, pa boš predramil druge. Živi smotrno, z določenim namenom, pa boš uresničil svojo usodo.
Če bi se odrekle svoji lepoti, če bi se skrile, mogoče ne bi imele problemov ... Ampak potem tudi rože ne bi bile več.
Prej ali slej mora vsak od nas stopiti na naporno pot, ki pelje v globine nas samih. Ni je osvojitve, od koder bi si lahko obetali večjo nagrado.
Zakaj tako pogosto menimo, da je tisti, ki nam prinese razočaranje, boljši od tistega, ki nam je podaril iluzijo?
Že poznate knjigo MINLJIVA? >>
Nikar ne zaupaj tistim, ki ti uničujejo sanje, češ da ti delajo uslugo. Navadno nimajo nič dobrega, s čimer bi jih lahko nadomestili.
Pogosto delujemo pod vplivom strahu in nezaupanja, namesto da bi se pustili voditi ljubezni, ki jo pogosto zatiramo v sebi. Poguba (ali blagoslov) človeštva je, da smo vsi ljudje povezani med sabo. Dokler bo en sam med nami trpel, nihče ne bo mogel biti popolnoma srečen. Nič na svetu nam ni tuje – ne bolečina ne veselje -, ker je svet kljub užitkom še vedno trpeč svet in kljub bolečini še vedno prijeten svet. Bolj ko poznamo trpljenje, bolj nato uživamo v sreči.
Sto knjig o umetnosti ljubezni ne pove več od preprostega poljuba, ne sto govorov o ljubezni več od enega samega ljubečega giba.
Navsezadnje je smisel življenja prav to: doživljati, čutiti.
Vsi lepi spomini in prijetne izkušnje, ki jih nosiš s sabo, so ti lahko v tolažbo v težkih trenutkih ali kadar se čutiš osamljenega. Izogniti pa se moraš temu, da bi se oklepal te varne preteklosti, ker bi utegnil ostati ujet v njej in zavrnil doživljanje sedanjosti.
Tako kot voda v reki nikoli ni ista, tako se tudi situacije v življenju nikoli ne ponovijo natanko enako. Je pa kar neverjstno, koliko ljudi ostaja ujetih v preteklosti, ker poskušajo podoživeti nekdanja doživetja. To jim preprečuje, da bi užili nova doživetja, enako ali še bolj prijetna kot nekdanja. V tem je človek podoben živali, ki se vedno znova vrača na kraj, kjer je nekoč našla hrano, in nazadnje umre od lahkote samo zato, ker ni raziskala okolice.
Če cvetja ne bi mogli ločiti po dišavi, obliki ali barvi, se nikoli ne bi ustavili ob posameznem cvetu. Prav razlike so prvo, kar nas pritegne. In ko občudujemo posamezen cvet, s tem postane edinstven.
V vse, kar počneš, vloži najboljši delež sebe, tako da bo odsev tvojega duha, in v vsakem človeku ponudi najboljši delež sebe, tako da bo odsev tvoje ljubezni. Videl boš, da svet tako postane nekakšno povečevalno zrcalo, ki odseva in ti v večjem merilu vrača vse, kar si sebično dal od sebe.
Edini način, da se obdaš z nasmehi, je namreč ta, da se sam smehljaš, in edini način, da se obdaš z ljubeznijo, je ta, da jo sam daješ drugim.
Ljubi samega sebe, pa boš lahko ljubil druge. Ljubi svoje sanje, da boš lahko z njimi zgradil topel, lep svet, poln nasmeha in objemov.
Srečen boš, če ljubiš in odpuščaš, ker boš tudi sam deležen ljubezni in odpuščanja.
Tvoja ljubezen je resnična, ko sreči drugega daš prednost pred svojo. Prav ljubezen je svobodna in brezmejna. Ne gre ji za lastne potrebe, temveč za blagor ljubljene osebe.
Vsaka izbira nujno pomeni odpoved nečemu. Vsaka sprememba pomeni pustiti za sabo del sebe. Samo tako lahko rastemo in napredujemo. Ne brez bolečine, ampak z zavestjo, da nas bo izkušnja obogatila.
Mislim, da bi bil ta planet zelo prijeten, če bi se njegovi prebivalci pozdravljali z nasmehom.
Povzeto iz knjige Vrnitev Mladega princa, avtor Alejandro G. Roemmers
