Povzetek knjige VSEMOGOČNI V OGLEDALU, Franci Pliberšek in Mateja Zorko
Vsaka dobra stvar v življenju se nam zgodi zaradi mreže, ki jo okoli nas spletejo ljudje.
V življenju moramo poskusiti vse. Žal nam mora biti za stvari, ki jih nismo naredili, in ne za tiste, ki smo jih, pa čeprav so bile nekatere neumne, nesmiselne in nelogične.
Da bi znala ceniti belo, moraš napreč doživeti črno. Ljudje smo narejeni tako, da znamo ceniti dobro šele takrat, ko doživimo njegovo nasprotje.
Ne postavljaj si meja. Razmišljaj pozitivno in ne dvomi v nič. Imaš lahko vse, kar si želiš.
Vse, kar počneš, moraš delati iz nekega notranjega vzgiba. Denar ne sme biti tvoje vodilo. Je le posledica.
Preženi dvom, ker je strup. Če imaš dobre namene, je zagotovo vsako sporočilo pozitivno.
Intuicija je stvar, ki ji moramo od vsega najbolj zaupati. Intuicija je naša prva misel. Dvom so naše nadaljne misli. Globoko v sebi vemo vse in imamo vse. Prvi občutek, ki ga dobimo, ko pomislimo na neko stvar, je vselej intuicija, drugi občutek je že dvom. Intuicija nima časa in prostora za naše misli. Enostavno je in se zgodi. Brez naše pomoči. Dvom je že posledica naših misli.
Bolje malo manj razmišljati in več čutiti.
Ena slaba misel se kot kepa skotali po glavi in nanjo se nalepijo druge slabe misli. Mislimo dobro in možnosti, da se nam bo zgodilo dobro, so naenkrat veliko večje.
Morali bi znati reči ne, zbrati pogum in oditi na novo pot. Moral sem nekaj žrtvovati, da sem na drugi strani nekaj dobil.
Včasih je treba narediti tudi kaj, kar je v nasprotju s pravili. So namreč tudi pravila, ki za nikogar, morda le za redke, ne prinašajo blagorja. Če ne bi nikoli v zgodovini kršili pravil, tudi napredka ne bi bilo.
Šele takrat, ko narediš kakšno napako, namreč spoznaš, kaj so tvoje meje. Da si priznaš svoje minuse, svoje napake, je vedno potreben pogum. In ko zbereš pogum, da si jih priznaš, si obenem zbral pogum tudi, da jih spremeniš, obrneš v nekaj pozitivnega.
Nikoli ni konec, če se sam ne odločiš, da je konec.
Tudi odpuščanje je vrlina. Morda celo večja kot vse druge.
Ko pride do težave, je ta navadno vselej posledica napak več ljudi. Ko se odločiš, da nekomu odpustiš, mu odpusti čisto in do konca.
Ne gre za to ali zmoreš ali ne zmoreš. Stvar je v tem, ali hočeš ali nočeš. Čas spreminja dež v sonce.
Nobena stvar se nikoli ne zgodi kar tako. Vse ima svoj smisel, le videti ga moramo. So ljudje, ki v določenem obdobju stopijo v naša življenja, ker jih potrebujemo in oni potrebujejo nas. Drug drugemu smo poslani kot učitelji.
Iz vsake stvari se lahko izcimi nekaj dobrega, če si to želiš.
Največje spoznanje, s katerim se bomo morali soočiti na koncu življenja, je: Smo naredili vse, kar smo lahko? Smo poskusili vse, kar nam je bilo poslano in ponujeno?
Izraz egoist sam po sebi niti ni tako slab. Pa niti dober ne. Preprosto obstaja.
Služba gre in pride, ti pa vselej ostaneš sam s sabo.
Ideja brez realizacije je še vedno le ideja. V podjetju ni nič samo tvoje ali samo moje ali samo njeno. Vse je naše. Če imaš občutek, da ti ta prijateljica nikoli ne pomaga, to še ne pomeni, da ti res ne pomaga. Morda ti, vendar na svoj način. Če daš, moraš dati brez upanja na povračilo. Širi dobroto – in dotaknila se bo tudi tebe. Dokler so čustva, je vedno tudi odnos.
Vsak, ki je brz denarja, ni nujno upravičen do pomoči. Če sam ne stori nič za to, ampak le čaka v domačem naslanjaču, potem ne morem ravno reči, da bom taki osebi brez oklevanja pomagal. Tudi niso pravi tisti ljudje, ki samo čakajo in se pritožujejo. Ljudje, ki bi lahko delali, pa vedno znova najdejo ogromno izgovorov, da ne delajo, so ljudje brez dostojanstva. Če samo posedamo doma, nikamor ne potujemo. Naše znanje, naša duša, naša energija samo nazadujejo in se izgubljajo. Če si torej cele dneve doma, sploh ne znaš ceniti prostih trenutkov – ker jih je enostavno preveč.
Edino, s čimer nismo zadovoljni, je obstanek na mestu. To je edina stvar, ki ljudi ubija.
Kar je najbolj preprosto, ti ne prinaša veselja. Ljudje nismo tako narejeni in konec. Napredek moraš vselej iskati v lastnem svetu. Samo ti si lahko zase pravo merilo. Ne ukvarjaj se s tem, KAKO boš prišel do cilja. To ni tvoja naloga.
Sanjaj! Sanjaj pred spanjem, sanjaj zjutraj. Naj bodo te sanje tako močne, da bodo postale resničnost. V vsako stvar moramo iti iz pravega razloga, s pravim motivom. Sanjati moramo vse življenje, sicer se izgubimo v njegovi sivini.
Trenutno smo se znašli na točki, ko bo bolj kot to, kar imaš, pomembno, kdo si.
Včasih je bolje, da se pustimo malce presenetiti, dosti več bomo doživeli in videli, saj bomo odprti za življenje, ne pa obremenjeni z njim.
Kako naj zaposleni ve, kaj pričakuje od njega, če mu ne poveš in ne pokažeš – z lastnim vzorom? Za uspešno podjetje namreč ni dovolj en pogled, temveč skupek sposobnih posameznikov, ki imajo različne izkušnje in različne poglede, kako pristopiti k neki stvari.
Bolezen je vselej klic telesa po tem, da je nekaj treba spremeniti. Človek je narejen za gibanje, njegovo telo ga potrebuje in to mu moramo dati, sicer pride do upora. Človek izhaja iz narave in tam so skriti vsi odgovori.
Jesti moramo le in samo tisto, kar nam reče telo. Tako v smislu raznolikosti hrane kot tudi in predvsem v smislu količine. Hrana je namenjena temu, da nam daje energijo, kar pa je vnesemo v telo preveč, nam jo jemlje.
Vse slabo, ki ga želiš drugim, se bo zgodilo tebi.
Naše želje se velikokrat ne uresničijo, ker se jih pravzaprav bojimo. Če se bodo uresničile, se bo naše življenje spremenilo – in nismo čisto prepričani, da smo na to zares pripravljeni.
V trenutku, ko boste znali videti sporočilo v posamezni stvari, boste lahko odšli naprej – na višjo raven, v novo izkušnjo z drugačnim tokom dogajanja.
Človek, ki porabi ves svoj trud za to, da bo uspešen v očeh drugih, ne bo nikoli niti uspešen niti srečen. Človek, ki pa se ne boji za svoj uspeh, bo zagotovo uspešen. Prvi ne zaupa, drugi zaupa. Prvi je kaznovan, drugi nagrajen.
Vse naše prošnje so vselej uslišane, le da morda sprva ne v čisto taki obliki, kot smo pričakovali. V življenju si moraš vselej najti nekaj, kar daje smisel in čar.
Bolečina je drugo ime za rast.
