Včasih se mi zdi, da nimam kaj pisati … Kar je hecno, saj se mi toliko dogaja. A ko želim kaj od tega zapisati, da bi dala v svet, trčim ob svoje zadržke.
Nekaterih stvari ne želim deliti z vsemi, saj nosijo svojo lepoto ravno s tem, ker ostajajo le v meni, nevidno zunanjemu svetu, nedotakljivo kakršnemkoli mnenju. Tako moje, tako osebne, tako čiste in tako lepe.
Druge stvari ne želim pisati, ker je zvestoba ena najvišje mi postavljenih vrednot. Kar se dogaja prijatelju, kar se pogovarjam z mamo, kar mi zaupa znanec, kar izjoče mimoidoči ... Naj bo še tako zanimivo in še bolj poučno, ne morem tega dati v svet. Počutila bi se kot da … varam. Varam brez dotika, ranim brez besed.
Tretje stvari so tako zelo zgolj najine, da jih ne želim deliti s svetom. Morda egoistično, morda le … ne vem. Verjetno ja, egoistično.
Četrte stvari pa so mi postale tako vsakdanje in normalne, da bi jih težko zapisala s čustveno napojenimi besedami. Dogaja se - veliko. Spreminja se - veliko. Doživljam - mnogo. Mislim - neskončno. Čutim - izjemno. A o čem pisati, če ne moreš o vsem; o čem pisati, če ne želiš postavljati v lestvico pomembnosti?
Zato ostajam skopa v besedah, a bogata v čustvih. Prazna in hladna za širši svet, a tako čuteče polna doživetij in doživljanj v svojem malem introvertiranem svetu ...
