Življenje je zanimiva reč. Ko gledamo sedanjost iz mladostniških oči, se nam zdi neskončno dolgo. Ko gledamo sedanjost iz starostnikovih oči, se nam zdi neskončno kratko. Ko gledamo iz oči žalujočega ob izgubi najbližjega, se nam zdi tako hipno, tako minljivo.
Pridemo, odidemo, vmes pa še kaj ustvarimo. To je vse.
Obožujem zgodbe naše bližnje preteklosti, ki je tako blizu, da se je skoraj lahko dotakneš, pa vendar tako daleč, da je ne moremo zares povsem razumeti. In ko danes vnuki pišejo zgodbe svojih dedkov in babic, morda, če so srečneži, celo zgodbe pradedkov in prababic, pišejo o podobnih rečeh. Pišejo o neskončni ljubezni med dvema, ki sta se več let zvesto čakala in vsak večer molila, da preživita vojno ter nekoč objeta skupaj zaspita. Pišejo o moči volje preživeti še en dan in se iz bojne fronte vrniti živ v domače okolje. Pišejo o ljubezni do domovine, o zavedanju lastnih korenin, o rodnem jeziku in domačih navadah. Pišejo o močnih prijateljstvih, ki je niti ocean in svet brez internetnih povezav ne more ločiti. Pišejo o materinski ljubezni in očetovski zavzetosti, da naredi vse, ampak res vse, da zavaruje svoje otroke. Pišejo o ustvarjalnosti in iznajdbah, ki so spremenile svet. In pišejo o ganljivih pogovorih ob zadnjih dneh z najbližjimi, ko so si še zadnjič pogledali v oči in zadnjič stisnili roke.
Ko človek ve, da so mu šteti zadnji dnevi, si večina želi podobno – želi še enkrat objeti svojega partnerja. Želi otrokom pogledati v oči in jim povedati, kako ponosen je na njih. Želi oprostiti in želi, da mu je oproščeno. Želi zgladiti zamere in izraziti prijateljstva. Želi biti pomirjen, da ne obžaluje neizrečenih besed, nepodeljenih zahval in neizraženih čustev. Želi si dotikov in lepih pogledov, želi si objemov in hvaležnih nasmehov.
Morda so to najbolj iskreni in nazorni učitelji, ki nam kažejo, kaj je zares pomembnega v naših življenjih. Čemu je vredno posvečati čas in čemu je smiselno namenjati energijo.
Saj ne vem, zakaj to pišem ... Morda zato, da nekako povem, zakaj - obožujem knjige. Obožujem zgodbe. A niso kul? 🙂
