Povzetek knjige ZAHIR, Paulo Coelho
Medtem ko sem se boril, sem videl ljudi, ki govorijo v imenu svobode in bolj ko so govorili v bran tej enkratni pravici, toliko bolj so postajali sužnji staršev, zakonskih gnezd, kjer so si obljubljali zvestobo do groba, lovljenja ravnotežja, ureditve, napol uresničenih načrtov, ljubezni, ki jim niso mogli reči "ne!" ali "dovolj!", vikendov ali kosil iz hvaležnosti z ljudmi, s katerimi tega niso želeli početi. Sužnji razkošja, videza razkošja, navideznega videza razkošja. Sužnji življenja, ki si ga niso sami izbrali, so se pa odločili, da ga bodo živeli - kajti nekdo jih je prepričal, da je to najboljše za njih.
Ni mi žal trenutkov trpljenja, brazgotine nosim kot medalje, kajti svoboda ima visoko ceno - tako visoko, kot jo ima suženjstvo; edina razlika je, da se jo plača z užitkom, z nasmehom, tudi če je poškropljen s solzami.
Mnogi ljudje, ki jih srečujem, imajo raztrgane duše, jaz pa niti ne vem, zakaj in kako trpijo.
Trpel bom dan in noč, noč in dan. To lahko traja tedne in tedne, mesece, morda več kot leto. Potem se bom nekega jutra zbudil in opazil, da mislim na nekaj drugega, in dojel, da je tisto najhujše že za mano. Srce je zmalinčeno, toda počasi okreva in spet spoznava lepote življenja.
Svoboda ne pomeni odsotnosti obveznosti, temveč sposobnost izbire - in obveznosti - tega, kar je bolje zame.
Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojega življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa soočiti se z možnostjo, da sanje propadejo.
Spoznal sem navadne ljudi in odkril, da univerzum govori v različnih jezikih, imenovanih znamenja, ki jih lahko razumemo, če z odprtim umom opazujemo svet okrog sebe.
Človeško bitje ima dve veliki težavi. Prva je, da je treba vedeti, kdaj začeti, druga pa - kdaj končati.
Če se življenje ustavi, izgubi smisel. Ne moreš se sprostiti, gledati Pariza, zamahniti z roko in reči: Dosegel sem, kar sem si želel, zdaj pa uživamo preostanek življenja.
Gledam revije o slavnih. Vsi se smejijo, vsi so zadovoljni. In ker sem že poročena s slavno osebnostjo, vem, da ni tako. Vsi so se smehljali in zabavali v trenutku, ko je fotografija nastala, toda ponoči, naslednji dan, je zgodba popolnoma drugačna.
Katedrala sem jaz, vsak izmed nas je katedrala. Rastemo, spreminjamo obliko, naletimo na napake, ki jih moramo popraviti, ne izberemo vedno ravno najboljših rešitev, toda kljub temu še vedno napredujemo, poskušamo korakati vzravnani, ne izkazujemo spoštovanja niti zidovom niti vratom niti oknom, marveč praznemu notranjemu prostoru, kjer se klanjamo in obožujemo, kar nam je dragoceno in pomembno.
Ne verjamem v zdravilno moč trpljenja in tragedij. So del življenja in jih ne smemo jemati kot kazen. Na splošno, vesolje nam govori, da delamo napake, ko jemlje tisto, kar nam je najbolj pomembno - prijatelje.
Pravi prijatelji so tisti, ki so z nami, ko se nam dogajajo lepe stvari. Držijo nam pesti, veselijo se naših uspehov. Lažni prijatelji se oglasijo samo takrat, ko nam je težko z žalostnimi obrazi, navidezno solidarni, v resnici pa jih naše trpljenje tolaži, da lažje prenašajo svoja bedna življenja.
Moč sovraštva te ne pripelje nikamor; toda moč odpuščanja, ki prihaja v obliki ljubezni, so izboljšala tvoje življenje.
Pisanje je eno izmed najbolj osamljenih početij na svetu. Vsaki dve leti se usedem pred računalnik, zazrem se v neznane oceane duše, vidim nekaj otokov - idej, ki so se pojavile in ki so pripravljene, da jih raziščem. Vzamem čoln, ki se imenuje Beseda, in se usmerim proti najbližjemu otoku. Na poti se srečujem z morskimi tokovi, vetrovi, nevihtami, toda veslam naprej, utrujen, že mi je jasno, da sem zavil s poti. Otoka, proti kateremu sem veslal, ni več na obzorju. Kljub vsemu vrnitve ni, pot moram nadaljevati kot vem in znam, ali pa se bom izgubil sredi oceana. V tem trenutku mi gredo skozi misli grozoviti prizori, ko preostanek življenja preživim ob pripovedovanju o starih uspehih ali pa z grenkobo kritiziram nove pisatelje, ker enostavno nimam poguma, da bi objavil naslednjo knjigo.
Ko nisem imel česa izgubiti, sem sprejel vse. Ko sem nehal biti tisti, ki sem nekoč bil, sem se našel. Ko sem se ponižal in kljub temu šel naprej, sem dojel, da sem svoboden, da lahko izberem svojo usodo.
V ljubezni ni ne dobrega ne zlega, ni ne ustvarjanja ne uničevanja, je samo gibanje.
"Tistega dne, ko bo človek dopustil, da se pojavi resnična ljubezen, se bodo dobro urejene stvari spremenile v nered in zamajalo bo se, kar se zdi točno in resnično." Dante
Svet bo postal resničen šele takrat, ko se bo človek navadil ljubiti. Do takrat bomo živeli v zmoti, da vemo, kaj je ljubezen, in ne bomo imeli poguma, da se ji približamo takšni, kakršna je v resnici.
Ljubezen je divja sila. Ko jo poskušamo nadzirati, nas uniči. Ko jo skušamo zatreti, nas zasužnji. Ko jo poskušamo razumeti, smo izgubljeni in zmedeni. Ta sila je na svetu zato, da smo veseli, da se približamo Bogu in bližnjemu. Toda zaradi takšne ljubezni potem za vsako minuto miru plačamo eno tesnobe.
Ko pred drugimi pripovedujemo o svojih življenjih, spoznamo, da je večina doživela nekaj podobnega.
Poskusiti - to je pravo bistvo človeka.
Obvladali smo energijo vetra, morja, sonca. Toda dan, ko bo človek obvladal energijo ljubezni, bo enako pomemben kot dan, ko je odkril ogenj.
Naj se sliši še tako nesmiselno, toda videla sem ljudi, ki so bili v vojni srečni. Za njih vojna ima smisel. Popolna moč ali žrtvovanje za neko stvar daje njihovim življenjem smisel. Sposobni so ljubiti brez meja, kajti nimajo več kaj izgubiti. Smrtno ranjen vojak ne bo moledoval zdravnikom: "Prosite, rešite me!" Njihove najpogostejše besede so: "Povejte ženi in otrokom, da jih imam rad." V trenutkih obupa govorijo o ljubezni.
Če je človek sposoben brezpogojno in brezmejno ljubiti drugega, tedaj kaže ljubezen o Boga. Če bo to počenjal, bo ljubil svojega bližnjega. Če bo ljubil svojega bližnjega, bo ljubil tudi samega sebe. In če bo ljubil samega sebe, bo vse prišlo na svoje mesto. Zgodovina se bo spremenila.
Zgodovina se ne bo nikoli spremenila zaradi politike, osvajanj, teorij ali vojn - vse je navadno ponavljanje, nekaj, kar se vidi že od začetkov časa. Zgodovina se bo spremenila, ko bomo lahko uporabili energijo ljubezni tako, kot uporabljamo energijo vetra, morja in atoma.
Odkrivati pomeni: odstraniti in spet zastreti. Odstraniti pajčolan z neke stvari, ki že obstaja, je drugače, kot pa se poskušati učiti skrivnosti, da bi bolje živel. Trenutno trpim zaradi ljubezni. To je lahko le navaden sestop v pekel, lahko pa je razodetje.
Zavedaj se treh pomembnih stvari: Prvič, ko se ljudje odločijo, da se soočijo s problemom, vidijo, da so sposobnejši, kot so mislili. Drugič, vsa energija in vsa modrost prihajata iz neznanega vira, ki ga navadno imenujemo Bog. Odkar sem se odločil, da bom sledil temu, kar sam imenujem pot, poskušam to energijo spoštovati, se vsak dan z njo povezovati, se prepustiti, da me vodijo znamenja, se učiti, medtem ko delujem - ne pa dokler to samo nameravam. In tretjič, nihče ni v nesreči sam. Vedno se najde kdo modrejši, ki se enako veseli in žalosti, kar nam daje moč, da v vsakodnevnih bojih lažje zdržimo.
Če čutimo trpljenje, je bolje, da ga sprejmemo, ker ne bo izginilo samo zato, ker se pretvarjaš, da ga ni. Če pa je zraven veselje, je tudi bolje, da ga sprejmeš, čeprav se bojim, da bo nekega dne izginilo. Nekateri se uspejo povezati z življenjem šele skozi trpljenje in odrekanje.
Pri katerem koli medčloveškem odnosu je najvažnejši pogovor; toda ljudje se ne pogovarjajo več - ne usedejo se, da bi se pogovarjali in da bi drug drugega poslušali. Obiskujejo gledališča, filmske predstave, gledajo televizijo, poslušajo radio, berejo knjige, pogovarjajo pa se skoraj ne. Če hočemo spremeniti svet, se moramo vrniti v čas, ko so se bojevniki zbirali okrog ognja in si pripovedovali zgodbe.
Verjamem v znamenja. Česar se moramo naučiti, imamo vedno pred očmi. Dovolj je, če s spoštovanjem in pozorno pogledamo okrog sebe in zvedeli bomo, kam nas želi Bog odpeljati in kateri je naš najboljši korak v naslednji minuti. Kot bi rekel Einstein, Bog ne hazardira z Vesoljem, vse je v medsebojni zvezi in vse je smiselno. In čeprav je ta smisel ves čas skrit, vemo, da smo blizu našega resničnega poslanstva na Zemlji, ko je tisto, kar počnemo, zavito v energijo navdušenja.
Če bi moral izbrati stavek za nagrobni napis, bi ta bil: "Umrl je, ko je bil živ."
Zakaj so ljudje žalostni? Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje.
V stepski tradiciji, imenovani tengri, si se moral, če si hotel živeti polno življenje, nenehno premikati.
Ko so šli nomadi skozi mesto, so si mislili: "Ubogi ljudje, ki tu živijo. Pri njih je vse enako." Verjetno so meščani videli nomade in so si mislili: "Ubogi ljudje, nimajo kje živeti."
Ko raste ljubezen, rastemo z njo tudi mi. A pomembne stvari vedno ostajajo - izginjajo samo tiste, ki smo jih imeli za pomembne, pa so nekoristne kot lažna moč, ki upravlja z energijo ljubezni.
Misliš, da si reven le, če nimaš denarja? Misliš, da smo nesrečneži samo zato, ker prosimo za miloščino slavne pisatelje, zakonske pare z občutki krivde, turiste, ki se jim zdi Pariz umazano mesto, mlade idealiste, ki so prepričani, da lahko rešijo svet? Ti si reven. Ne obvladaš svojega časa, nimaš možnosti, da bi delal kar bi hotel, prisiljen si spoštovati pravila, ki si jih nisi sam izmislil in jih ne razumeš.
Ljudje morajo razumeti, da nihče ne sme igrati z označenimi kartami; včasih zmagujemo, včasih izgubimo. Ne upaj, da ti bodo povrnili, ne upaj, da bodo spoštovali tvoj trud, da bodo odkrili tvojo genialnost, dojeli tvojo ljubezen. Skleni krog. Ne zaradi ponosa, nesposobnosti ali oholosti, marveč zato, ker se to preprosto ne ujema več s tvojim življenjem. Zapri vrata, zamenjaj ploščo, počisti hišo, obriši prah. Nehaj biti, kar si bil in postani, kar si.
Nenehno moram hoditi po poti, odvreči moram nepotreben tovor, obdržati samo, kar je nujno za vsakdanje življenje. Pustiti, da energija ljubezni svobodno zaokroži, od zunaj navznoter, on znotraj navzven.
Pomislil sem, koliko milijonov ljudi se v tem trenutku počuti nepomembnih in nesrečnih - pa naj bodo še tako bogati, šarmantni ali prijetni - samo zato, ker so na večer sami, in bili so sami tudi včeraj in verjetno bodo sami tudi jutri. Študentje, ki nimajo nikogar, s komer si šli ven, starejši, ki sedijo pred TV ekrani, ki so njihova končna rešitev, trgovski potniki v hotelskih sobah, ki se sprašujejo, kakšen smisel ima, kar počnejo, ženske, ki so vse popoldne ličijo in češejo, preden odidejo v barček, kjer se pretvarjajo, da ne potrebujejo spremljevalca, zanima jih kvečjemu priznanje, da so še vedno privlačne ...
Tisto popoldne sem kosil s prijateljico, ki se je pravkar ločila in mi je rekla, da je zdaj popolnoma svobodna, da je o tem sanjala! Laž! Nihče si ne želi takšne svobode, vsi si želimo kompromisa, nekoga ob sebi, s katerim bi občudovali lepoto Ženevskega jezera, razpravljali o knjigi, intervjujih, filmih, ali si delili sendvič, ker ni denarja za dva sendviča. Bolje je pojesti polovico z nekom kot pa vsega sam.
Iz knjige ZAHIR, Paulo Coelho
