Mnogi pravijo, da jim je Camino spremenil življenje. Pa jim res?
Morda Camino sam po sebi nima neke čudežne moči. Morda je pa bistvo v močni odločitvi, da boš šel tudi na konec sveta za željeno spremembo, če je potrebno. Dobesedno. Pripravljen si hoditi mesec dni in še več, da se toliko poglobiš v središče problema, tudi če ob tem fizično in psihično boli … Morda je to bistvo, zakaj Camino ljudem spremeni življenje. Bistvena je njihova jasna namera odločitve, pri čemer Camino le pomaga pri dejansko storjenem koraku.
Včasih se ti po potovanju ne spremeni prav nič. Ne pogled, ne razmišljanja, ne občutja … Včasih pa ti potovanja življenje, tvoje doživljanje življenja, postavijo na glavo. Morda je bistven le pravi čas, pravi prostor. In ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Zato ni kraj sam tisti, ki te spremeni. Sam si se, kraj in doživetje ti je pri tem le pomagalo osvetliti določene stvari, ki jih sicer ne bi mogel ali pa bi za to potreboval več časa, če te poti ne bi opravil.
In kaj se pol leta po prehojenem Caminu spremeni?
Prej zaznaš ptic petje, rahel vetrič, vonj cvetlic, sončni žarek, ki predira jutranjo meglico … Znaš se spontano ustaviti v trenutku in ga resnično občutiti. Postaneš bistveno boljši opazovalec. Bolj čutiš telo – kdaj je utrujeno, kdaj potrebuje premik, kdaj hrano, kdaj vodo … Manj gledaš na uro in koledar. Manj hitiš. Nekako veš, da bo vse prišlo in šlo in da se res nikamor ne mudi na tem svetu.
Zaveš se pomembnosti simbolike premikanja … Ni pomembno kako hitro, niti katero pot ubereš, samo da se premikaš in ne obstojiš na mestu.
Zaveš se lastnega dihanja. Zaznaš ga, večkrat. Začutiš, kako se umirjaš – dihanje počasnejše, utrip bolj umirjen …
Naučiš se biti sam s sabo, zgolj s sabo in se ob tem imeti lepo. Naučiš se le ležati v travo in gledati v nebo in se ob tem imeti lepo, brez potrebe po kakršnikoli umetno ustvarjeni zabavi, da zaposli tvoj um (TV, radio, knjiga …).
Spremeni se ti lestvica pomembnosti stvari. Kar ti je bilo prej nadvse pomembno, ti zdaj izgubi vrednost in nasprotno. Veš, da smo kljub materialnim razlikam v osnovi vsi na podobnem – vsi moramo prehoditi svojo pot. Včasih te mnogo luksuznih zadev celo ovira, ker je nahrbtnik pretežak.
Omare zadihajo. Naučiš se živeti v minimalizmu in se ob tem dobro počutiti.
Bolj zaupaš življenju. Nekako spoznaš, da je mnogo našega strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija. Tu spoznaš, da resnično za preživetje, ne le to, za v bistvu lepo, svobodno in prijetno življenje, res ne potrebuješ veliko. Niti v našem okolju, prepojenem s trdimi suženjsko obarvanimi pravili Zahoda.
In zares začneš razmišljati, kaj si v življenju želiš. Kako želiš živeti. Nekaj, na kar v resnici mnogi sploh zares ne pomislijo …
Zato hodim in hodim in hodim.
Dokler bosta tu sonce in luna, bom poznala čas. Dokler bom slišala ptic petje in šum morja, bom vedela, da nisem nikoli čisto sama. Dokler bom znala prisluhniti srcu in intuiciji, bom vedela, kaj je moja pot. Dokler bom zaznavala znake narave, vesolja, se bom počutila varno. Dokler se bom znala nasmehniti, ponuditi roko in čutiti sočutje, bom vedno obkrožena z ljudmi. Dokler bom cenila malenkosti, mi bodo dane velike stvari.
Dokler bom znala videti bistvo v poti sami, bo prijeten občutek doseženega cilja vedno tu, z menoj.
Ne glede na vse preizkušnje, ki jih imam, lahko vedno zatrdim, da Življenje je raj. Otroci to vedo. Odrasli se pa v vsej svoji psevdo-intelektualnosti pustimo prepričati, da je življenje trpljenje. Ja, greš preko svojih borb rasti, sufferinga, a življenje je lepo. Res je lepo.
V življenju iščemo popolno srečo. Ampak to ne pomeni, da smo stalno nasmejani in brez skrbi. To le pomeni, da znamo jadrati na teh valovih življenja, ne glede na to, kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, ampak radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazi le, da na tej poti opaziš vse te malenkostne lepote, ki jih je našteto - da se znaš takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležen, da so tu. Tako življenje postane lepo.
Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanj igrajo drugi, on se le pomika kot šahovska figurica in niti ne uživa poleg. Igraj sam svojo igro. Sam si določi svoje mesto. In ne izpuščaj trenutkov življenja. Nikoli ne veš, koliko ti jih je še preostalo ...
Življenje je včasih nepredvidljivo, včasih te preseneti, drugič razočara, včasih ti polaga bremena, drugič ponudi ramo, včasih ti da darilo, drugič preizkušnjo ... a nikoli ni dolgočasno. Življenje je lepo. A ta lepota zajema tudi zimo, hlad, noč, temo …
A naj si bo nebo še tako temno, vedno se na nebu opazi vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moraš gledati.
Življenje je lepo. Je pravljica. Je raj. Samo poglej okoli sebe in ga začuti. S srcem ga poglej.
Iz knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode
