"Pa kaj vidiš v tem?" mi postavlja retorična vprašanja oče, kadar pokažem slike. "Česar ni tu v Sloveniji, lahko vidiš pa v tej škatli," še rad doda in pokaže na računalnik.
Ne gre se za slike. Ne gre se za nova poznanstva. Ne gre se za iskanje česa ali za miritev nemirnega duha. Ne gre se niti za kljukanje destinacij s seznama "must see".
Bistvo je drugje ...
Ko se 'izgubljam' v nepoznanih deželah, lažje ozavestim določene stvari, lažje 'spregledam' sicer očitno, lažje smiselno porazmislim, lažje z mirnostjo v srcu sprejemam odločitve, lažje se mi porajajo nova vprašanja, lažje opazujem sebe - zunaj in znotraj, lažje opazim, kar je v domačem okolju mnogokrat neopaženo, in lažje sem zares zavestna v danem trenutku.
V domačem okolju, prežetem z miselnimi in čustvenimi povezavami vsega poznanega, mi to priklicuje spomine in izkušnje ter premnoge misli, da sploh ne zmorem priti preko tega - v globino.
Morda ne vidim tam nič tako revolucionarnega, a občutim in zaznavam stvari, ki jih doma ne. Besedno sem še prešibka, da bi znala to opisati. Lahko pa začutim. In čutim.
Vse to mi pomaga, da sem vedno bolj hvaležna za stvari, ki jih imam, da vedno bolj cenim edinstvene malenkosti, lažje manj omejeno s strani okolja razmišljam, in da vedno manj sodim (po svetu vidiš, da je 'pričakovana normalnost' odvisna od lokacije in ne od realnosti).
Gre za boljšo zaznavanje sveta okoli sebe. In znotraj sebe. In bolj ko poznaš sebe (mislim, da je to vseživljenjski proces) ter več širine ko imaš, bolj in hitreje lahko izražaš vse svoje potenciale na tem svetu, v tokratnem življenju.
V bistvu gre za to, da z vsem tem vedno bolj- RAZUMEŠ ŽIVLJENJE.
Več o mojih doživljanjih potovanj na povezavi: POTOVANJA >>
