Po naglasu sem očitna Dolenjka, čeprav ne pijem cvička.
Ko sem bila mala, sem mislila, da se mi godi huda krivica, ker moram odraščati na kmetiji. V Hrastovici. Vas 20ih hiš in 25ih štal. Malo se hecam, veliko pa tudi ne.
Takoj ko sem lahko, sem kupila letalsko karto in šla v svet, iskat boljše priložnosti, lepše kraje ... Nekako najti smisel življenja, srečo in mir.
Videla sem blišč in bedo Amerike, se sprehajala po rdeči preprogi Hollywooda, igrala v casinojih Las Vegasa, z Indijanci bosa skakala po tleh Venezuele, se sončila na plažah Maldivov, plezala po gorah Himalaje, opazovala gnečo kitajskih mest, meditirala z menihi Burme, se oblekla v burko sredi Omana, plavala z delfini v Dominikani, jezdila slone na Šrilanki, nabirala kokose v Mehiki … Sever, Jug, Vzhod, Zahod, kamor me je peljalo naslednje letalo. Vse zato, da najdem pravo srečo in mir, nekje v svetu, stran od te vasi 20ih hiš in 25ih štal.
Po več kot deset letih stalnega pakiranja kovčkov sem se pred kratkim peljala iz Ljubljane proti tej naši vasici.
Ob smrti bližnje osebe se vsaj malo zamisliš nad življenjem. Tako sem se zamislila jaz. Lahko bi živela kjerkoli na tem ljubem ogromnem svetu – zakaj se vedno znova vozim v to vas?
Prvič sem dojela, da vse to, kar sem iskala po celem svetu, še najbolj najdem – doma.
Prav tu v stiskih rok čutim iskrenost, v pogledih sočutno zanimanje, ob težavah samoumevno pomoč in podporo celotne vasi. Tu se zavem, kaj pomeni izraz mož beseda, ki ne potrebuje papirjev in pogodb. Vidim, kaj pomeni trdo delo, a tudi kaj pomeni prava zabava, druženje ob kozarcu cvička in roštilju. No, bodimo realni - litrih cvička.
Ti kmečki pogovori, kateri so se mi zdeli kot psevdointelektualnemu otroku tako primitivni, vsebujejo nekatere modrosti, ki jih v svetu zlepa ne najdeš. Stik z naravo, z zemljo jim je nekaj samoumevnega. Za meditacijo in duhovnost še nikoli slišali niso, a to živijo bolj kot mnogi guruji tega. In hrana ... oh ta slastna hrana domači vrtov ...
Včasih moraš na drugi konec sveta, da se zaveš, kaj imaš pred nosom. Nekateri bolj trmasti moramo iti celo večkrat.
A kaj je zares tisto, kar nas vleče nazaj, kar je tako edinstvenega in lepega?
Danes v svetu vse preveč številčimo – oštevilčimo občine, hiše, bančne račune, še sebe z emšom in davčno. Vse znamo računati, meriti, dokazovati. A vse to nas ne naredi človeške. Kar nas dela človeške, kar nam daje smisel življenju, so čustva.
In ko govorimo o čustvih, pomislite – kolikokrat se nasmejemo ob lutkovni predstavi, kolikokrat začutimo solzico nostalgije ob poslušanju pevskih zborov, kolikokrat se nam poviša utrip ob branju dobre knjige, kolikokrat smo ponosni na bogato zgodovino in lepoto naših krajev, kolikokrat kar poskočimo: "O, tale je pa iz naših koncev!" …
To barvitost življenja nam da - kultura. Brez kulture bi bili le robotizirana lupina brez smisla življenja.
Mimogrede, še tole: Polni smo nekih informacij, znanj, računalnikov, a pozabljamo, kaj je zares pomembno na tem svetu:
Malo se nasmej, išči dobro v ljudeh in jih tudi pohvali, povej kaj lepega, poglej natakarja v oči in mu reci 'hvala', pomagaj starki čez cesto, poberi papirček s tal, opazi sočloveka - njegovo stisko in njegove uspehe, komu podaj ramo, da se nanjo nasloni, iskreno z zanimanjem sprašuj ljudi 'kako si' ... In ne pozabi na 'preprosto kmečko logiko'.
Predvsem se pa zavedaj, da nisi sam na tem svetu. Delaj z drugimi tako, kot bi želel, da drugi delajo s tabo.
Bodi preprosto – dober človek. Dober človek, ki se zaveda, kje so mu korenine. Dokler imamo to, bo naša kultura živela. Dokler imamo kulturo – obstajamo.
Premalo se zavedamo pomena kulture. A prav ta je tista, ki nas drži skupaj, ki nam daje edinstvenost in zaradi katere tako s ponosom rečem – sem iz Hrastovice, iz vasice 20ih hiš in 25ih štal.
(govor na medobčinski proslavi od slovenskem kulturnem prazniku občin Mirna, Mokronog-Trebelno, Šentrupert in Trebnje)