Povzetek knjige ZANOS - Psihologija optimalnega izkustva, avtor Mihaly Csikszentmihalyi
Kljub dejstvu, da smo danes bolj zdravi in živimo dlje, kljub temu, da so celo najmanj premožni med nami obdani z materialnim razkošjem, ki je bilo še pred stoletji povsem nepredstavljivo, in ne glede na vse osupljivo znanstveno znanje, ki nam je ves čas na razpolago, ljudje ob koncu svojih dni pogosto čutijo, da so zapravili svoje življenje in da so bila njihova leta napolnjena s tesnobo in dolgčasom namesto s srečo.
Med svojim poučevanjem sem odkril, da sreča ni nekaj, kar se kar zgodi. Sreča ni rezultat srečnega naključja ali naključne možnosti. Ni nekaj, kar lahko kupiš z denarjem ali osvojiš z močjo. Ni odvisna od zunanjih dogodkov, prej od tega, kako si jih razlagamo. Sreča je pravzaprav stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Ljudje, ki se naučijo nadzorovati svoje notranje izkustvo, znajo oceniti kakovost svojega življenja, to pa je najbližje stanje sreče, ki ga lahko kdorkoli med nami izkusi. In vendar, sreče ne moremo doseči z zavestnim iskanjem. Kot je zapisal britanski filozof John Sturt Mill: "Vprašajte se, ali ste srečni, in ne boste več." Sreče ne bomo našli z njenim neposrednim iskanjem, temveč tako, da se bomo polno vpletli v vsako podrobnost svojega življenja, pa naj bo dobra ali slaba.
"Ne ciljajte na uspeh - bolj, ko boste merili vanj in si ga postavljali za tarčo, lažje ga boste zgrešili. Uspeha, tako kot sreče, ne morete loviti, mora se vam zgoditi ... kot nenameren stranski učinek osebne predanosti cilju, ki je večji od vas samih." Viktor Frankl
Pogosto se najboljši trenutki pojavijo, kadar svoj um in telo priženemo do skrajnih meja, kjer zavestno skušamo doseči nekaj težkega, a vrednega.
Zanos - stanje, pri katerem so ljudje tako zatopljeni v neko aktivnost, da jim navidezno nič drugega ni pomembno. Ker jim ta izkušnja nudi tako zadovoljstvo, so pripravljeni plačati visoko ceno, zgolj da bi se ji lahko posvetili.
Najpomembnejši razlog, zakaj je tako težko doseči srečo, je, da vesolje ni narejeno tako, da bi upoštevalo udobje človeških bitij.
Pametno je, če ne pričakujemo, da bodo naša prizadevanja za spreminjanje zunanjih okoliščin nemudoma izboljšala kakovost našega življenja.
Naša sreča je odvisna od notranje harmonije, ne pa od nadzora, ki ga skušamo vsiliti velikim silam vesolja.
Vsakdo izmed nas ima neko predstavo, pa naj bo še tako nejasna, o tem, kaj želi doseči, preden se poslovi s tega sveta. Koliko se približamo uresničitvi te predstave, postane merilo kakovosti našega življenja. Če te predstave ne moremo udejanjiti, postanemo zagrenjeni ali pa se vdamo v usodo. Če jo vsaj delno izpolnimo, nas preveva občutek sreče in zadovoljitve.
Problem se pojavi, ko postanejo ljudje tako obsedeni s tem, kar želijo doseči, da ne znajo več uživati v sedanjosti.
Na vrhuncu svojega materialnega blagostanja naša družba trpi zaradi presenetljive množice nenavadnih tegob. Čeprav je človeštvo kot celota potisočerilo svojo materialno moč, ni kaj prida napredovalo glede zadovoljstva s človeško izkušnjo.
"Vedno se pripravljamo na to, da bi živeli, nikoli pa ne živimo." Ralph Waldo Emerson
Že poznate knjigo AKROBATI? V njej dobite tudi podobne vsebine ...>>
Zavedati se moramo, da je iskanje ugodja refleksni odziv, ki je vgrajen v naše gene z namenom ohranitve vrste, ne pa za pridobivanje naših osebnih koristi.
Težava je v tem, da je v zadnjem času postalo moderno misliti, da je vse, kar doživljamo v svoji notranjosti, pravi glas narave. Instinkt je za mnoge danes edina avtoriteta, ki ji zaupajo. Če se ob nečem dobro počutijo, če je naravno in spontano, potem je zagotovo "tisto pravo". Toda če sledimo sugestijam genetskih in družbenih navodil, ne da bi jih prevprašali, se odpovemo nadzoru svoje zavesti in postanemo nemočne igračke brezosebnih sil.
Sporočila so različna, rezultat družbenega nadzora pa je enak: iz nas naredijo odvisnike od družbenega sistema, ki izkorišča našo energijo za doseganje svojih namenov.
Najpomembnejši korak pri osamosvajanju izpod družbenega nadzora je razvijanje sposobnosti, da si vsak trenutek življenja naredimo nagrajujoč. Če se oseba nauči, kako uživati in najti smisel v stalnem dotoku izkušenj ter v procesu samega življenja, ji breme družbenega nadzora samodejno pade z ramen. Tisti človek, ki nagrad ne pričakuje več od zunanjih sil, si povrne moč.
Ni dovolj vedeti, kako nekaj storiti, treba je to tudi dosledno početi, tako kot športniki ali glasbeniki, ki morajo ves čas trenirati ali vaditi, kar so se naučili s teorijo.
V življenju so srečnejši tisti, ki se trudijo brzdati dogajanje v svoji zavesti.
Vsak izmed nas ima to svobodo, da nadzoruje svojo subjektivno realnost.
Na žalost ima naš živčni sistem določene omejitve glede tega, koliko informacij lahko obdela v danem trenutku. Le določeno število "dogodkov" lahko vstopi v našo zavest, da jih prepoznamo in ustrezno obravnavamo, preden se začnejo izrivati med seboj. Ne moremo hkrati teči, peti ter načrtovati stroškov, ker vsaka od teh aktivnosti zasede večji del naše zmogljivosti za pozornost.
Ker je količina posameznikovih izkustev omejena, informacije, ki jih spuščamo v zavest, postanejo izredno pomembne: v resnici določajo vsebino in kakovost našega življenja.
Vsak človek upravlja svojo omejeno količino pozornosti: lahko jo usmerja namerno, kot snop energije, ali pa jo razprši v nepovezane in naključne smeri. Oblika in vsebina življenja sta odvisni od tega, kako uporabljamo svojo pozornost. Pozornost lahko usmerimo na nešteto načinov, ki lahko naše življenje obogatijo ali onesrečijo.
Sami sebe ustvarjamo v skladu s tem, kako vlagamo energijo. Spomini, misli in občutki se izoblikujejo glede na to, kako jo porabimo. To je energija, ki je pod našim nadzorom, in ker lahko z njo počnemo, kar hočemo, je pozornost naše najpomembnejše orodje pri izboljšanju kakovosti izkustva.
Seveda moj občutek samega sebe domuje zgolj v moji zavesti, saj se v zavesti drugih, ki me poznajo, pojavljajo njegove različice, ki povečini niso preveč podobne izvirniku, torej temu, kako jaz vidim samega sebe.
"Približevanje samodisciplini je vznemirljiva izkušnja. Ženeš svoje telo in vse te boli, a ko se začudeno ozreš nazaj in vidiš, kaj si dosegel, ti vzame sapo. To vodi k ekstazi, k samoizpolnitvi. Če zadostikrat zmagaš v bitki s samim sabo, vsaj za trenutek, nato lažje zmaguješ v bitkah v zunanjem svetu."
"Plezanje po strmih stenah iz človeka potegne najboljše, nič se ne more primerjati s tem. Nihče te ne priganja, da svoje telo in um izpostavljaš izjemnemu stresu, da bi prišel do vrha ... Tvoji kolegi so tam in vsi se počutite enako, vsi ste skupaj v tem. Komu v tem stoletju lahko bolj zaupaš kot tem ljudem? Posameznikom, ki so enako samodisciplinirani kot ti, enako globoko predani ... Taka vez z drugimi ljudmi je že sama po sebi ekstaza."
Šele kadar človek vloži enake količine psihične energije v diferenciacijo in integracijo, obenem pa se izogiba sebičnosti in konformizmu, lahko razvije kompleksen občutek samega sebe.
Zanos je pomemben zato, ker naredi našo sedanjost bolj zadovoljujočo, ker gradi našo samozavest in nam pomaga razviti veščine, s katerimi pomembno prispevamo k dobrobiti človeštva.
Ljudje še naprej upajo, da jim bo sprememba zunanjih okoliščin njihovega življenja prinesla rešitev. Čeprav se zavedamo, da materialni uspeh morda ne prinaša sreče, se brezkončno naprezamo, da bi dosegli zunanje cilje, pri tem pa pričakujemo, da bodo izboljšali naše življenje.
V naši kulturi so bogastvo, status in oblast postali premočni simboli sreče.
Če si želimo izboljšati življenje, moramo izboljšati kakovost svojih izkustev.
Raziskave so pokazale, da ima fenomenologija zadovoljstva osem glavnih komponent. Kadar ljudje razmišljajo o tem, kako se počutijo med svojimi najbolj pozitivnimi izkušnjami, omenijo vsaj eno, pogosto pa vse izmed naštetih:
- Prvič, ponavadi imamo tako izkušnjo, kadar je pred nami naloga, ki ji bomo verjetno kos.
- Drugič, moramo se znati osredotočati na to, kar počnemo.
- Tretjič in četrtič, zbranost ponavadi dosežemo zato, ker ima naloga jasne cilje in nam zagotavlja takojšen povraten odziv.
- Petič, taki nalogi se brez muke globoko posvetimo, saj iz našega zavedanja izpuhtijo vse skrbi in frustracije vsakdana.
- Šestič, zadovoljujoče izkušnje ljudem dajejo občutek nadzora nad svojimi dejanji.
- Sedmič, skrb zase izgine, čeprav se po zanosnem izkustvu občutek samega sebe paradoksalno okrepi.
- In osmič, spremeni se naše doživljanja časa - ure bežijo kot minute, minute pa se raztegnejo v ure.
Kombinacija vseh teh elementov v človeku povzroči občutek globokega zadovoljstva, ki je tako nagrajujoče, da se ljudem zdi vredno v nekaj vložiti veliko energije že zaradi tega občutka.
Izzivi tekmovanja so lahko vzpodbudni in zadovoljujoči, a kadar v umu želja po premagovanju nasprotnika postane važnejša od prizadevanja za čimboljšo igro, zadovoljstvo ponavadi izgine.
Zadovoljstvo se pojavi na meji med dolgčasom in tesnobo, ko so izzivi ravno prav uravnoteženi s posameznikovo zmožnostjo, da ukrepa.
Razlog, zakaj je pri zanosnem izkustvu moč doseči tako popolno zatopljenost, je, da so cilji ponavadi jasni, povratne informacije pa takojšnje.
Alpinist: "Kadar plezaš, se ne zavedaš drugih problematičnih življenjskih situacij. Plezanje postane poseben svet, ki je pomemben sam po sebi. Za koncentracijo gre. Ko se znajdeš v taki situaciji, je zate neverjetno resnična in čisto sam si odgovoren zanjo. To postane ves tvoj svet."
Najbolj zadovoljujoče dejavnosti niso naravne, saj zahtevajo trud, ki ga človek sprva ni voljan vložiti.
Moramo se sprijazniti z dejstvom, da nič na svetu ni povsem pozitivno, saj je vsako moč mogoče zlorabiti. Ljubezen lahko vodi do krutosti, znanost lahko povzroči uničenje, nenadzorovana tehnologija onesnaži okolje. Optimalno izkustvo je oblika energije, energijo pa lahko porabimo za moč ali uničenje. Ogenj nas lahko greje ali opeče, atomska energija lahko proizvaja elektrino energijo ali pomori vsa bitja na planetu. Energija je moč, toda moč je zgolj sredstvo. Cilji, za katere jo uporabimo, lahko naše življenje obogatijo ali skazijo.
Demokrit: "Voda je lahko dobra in slaba, koristna in nevarna. Toda za nevarnost smo našli lek: naučili smo se plavati." Vaša naloga je, da se naučite, kako občutiti zadovoljstvo v vsakdanjem življenju, ne da bi s tem zmanjšali možnost drugih, da ga občutijo v svojem.
Vsaka zanosna aktivnost vsebuje eno skupno značilnost: zagotavlja občutek odkrivanja in ustvarjanja, ki osebo ponese v novo stvarnost. Človeka potisne na višji nivo izvedbe in ga pripelje do takih stanj zavesti, ki si jih prej ni znal niti predstavljati.
Človek ne more občutiti zadovoljstva, če dolgo počne isto stvar na isti ravni zahtevnosti.
Dejstvo je, da delovni ljudje približno štirikrat pogosteje dosežejo zanosno izkustvo (torej globoko koncentracijo, visoke in uravnotežene izzive in veščine, občutek nadzora in zadovoljstva) na svojem delovnem mestu kot med gledanjem televizije. Eden izmed najbolj ironičnih paradoksov našega časa je velika razpoložljivost prostega časa, ki ga ne znamo preoblikovati v zadovoljstvo. V primerjavi z ljudmi, ki so živeli le nekaj generacij poprej, imamo veliko več priložnosti za dobro zabavo, hkrati pa nič ne kaže, da kaj bolj uživamo v življenju kot naši predniki. Priložnosti niso dovolj, potrebujemo tudi veščine, da jih lahko izkoristimo.
Številni dokazi kažejo, da način starševske interakcije z otrokom trajno vpliva na to, v kakšno osebo se bo razvil. V eni izmed raziskav, ki smo jih izvedli na Univerzi v Chicagu, je Kevin Rathunde opazil, da so najstniki z določenimi tipi odnosov s starši v večin življenjskih situacij bistveno bolj srečni, zadovoljni in trdni od vrstnikov, ki nimajo takih odnosov s starši. Njihov družinski kontakt spodbuja optimalna izkustva in lahko ga opišemo s petimi značilnostmi:
- JASNOST - otrok ve, kaj starši pričakujejo od njega, saj so cilji in povratne informacije v družinski interakciji jasne in razumljive.
- SREDIŠČNOST: otrok zazna, da stari v središče pozornosti postavljajo to, kar on počne, občuti in doživlja v sedanjosti, namesto da bi si vnaprej delali skrbi, ali se mu bo uspelo vpisati na dobro fakulteto, po diplomi pa dobiti dobro plačano službo.
- IZBIRA: otrok čuti, da lahko izbira med različnimi možnostmi, vključno s kršenjem starševskih pravil, vse dokler se je pripravljen soočiti s posledicami.
- ZAVZETOST: zaupanje otroku omogoča, da se počuti dovolj dobro v svoji koži, sname obrambni ščit in se brez zadržkov loti tega, kar ga zanima.
- IZZIV: predanost staršev, da otroku ponujajo vse kompleksnejše priložnosti za delovanje.
Prisotnost teh petih pogojev je preučevanim najstnikom zagotovila idealne vadbene pogoje za občutenje zadovoljstva v življenju.
Kadar smo nesrečni, depresivni ali zdolgočaseni, imamo vedno pri roki enostavno zdravilo: izkoristek telesa na vse možne načne. Čeprav se danes večina ljudi zaveda pomena zdravja in telesne kondicije, pa skoraj neomejen potencial za zadovoljstvo, ki nam ga ponuja telo, pogosto ostane neizkoriščen. Najlažji korak k izboljšanju kakovosti življenja je, da se enostavno naučimo, kako nadzorovati svoje telo in čute.
Vsakdo lahko v določeni meri preseže omejitve svojega telesa in ob tem občuti radost. Še najpreprostejše telesno dejanje postane zadovoljujoče, kadar ga osmislimo tako, da v nas vzbudi zanos. V tem procesu so bistveni naslednji koraki:
- določiti splošni cilj in či več realno izvedljivih podciljev;
- najti načine za merjenje napredka glede na izbrane cilje;
- usmerjanje pozornosti na to, kar počnemo, ter vse natančnejše razlikovanje po izzivih, ki jih prinaša ta aktivnost;
- razvijanje veščin, ki so potrebne za interakcijo z razpoložljivimi priložnostmi;
- povečevanje izzivov, kadar aktivnost postane dolgočasna.
Zadovoljstvo ni odvisno od tega, kaj človek počne, temveč od načina, kako to počne.
Če se partnerja ne trudita, da bi v družbi drug drugega odkrila nove izzive in se naučila potrebnih veščin za obogatitev svoje veze, je nemogoče, da se ne bi začela dolgočasiti. Na začetku so telesni izzivi dovolj za vzdrževanje zanosa, a če se med partnerjema ne razvijeta romantika in resnična skrb drug za drugega, bo njuno razmerje izgubilo čar. Kako ohraniti svežino v ljubezni? Odgovor je enak kot pri katerikoli drugi aktivnosti: da bi občutili zadovoljstvo, mora naše razmerje postati kompleksnejše. To pomeni, da morata partnerja odkrivati nove potenciale v samih sebi in drug v drugem. Morata si namenjati pozornost, da bi spoznala, kakšne misli, čustva in sanje se skrivajo v partnerjevi glavi. Ta proces je vseživljenjska naloga, ki se nikoli ne konča.
Tudi kadar se otrok uči igrati glasbeni instrument, često pride so standardnega problema: preveč poudarka dajemo tehničnemu vidiku otrokovega muziciranja, premalo pa temu, kaj ob igranju doživlja.
...
Iz knjige ZANOS - Psihologija optimalnega izkustva, avtor Mihaly Csikszentmihalyi
