Brezpogojna ljubezen?
Ljubezen, ki jo je težko zaznati v našem divjem plehkem svetu pričakovanj in zahtev. Ljubezen, ki je ni moč živeti v svetu strahov in posledično obramb. Ljubezen, ki preprosto je. Ko imaš to osebo rad iz dna srca. Ljubezen, ki je nihče ne more vzeti, nihče uničiti, nihče »umazati«. Niti on.
Karkoli naredi, karkoli reče, vedno bo ostajala ta ljubezen. To niso občutki ob pogledu na zunanjost, niti občudovanje dosežkov. To ni toplina hvaležnosti ob pozornostih, niti prijetnost bližine. To je globlji občutek, naj si bova blizu ali pa vsak na drugem koncu sveta. Lahko se pogovarjava ali se pol leta ne vidiva. Vedno je tu. Vedno čutim, da je del mene, moje celote.
Morda je moč to uničiti, »umazati«, ampak si tega ne želim in tega ne dovolim. Kamorkoli me popeljejo življenjske poti, v kateremkoli naročju moškega se bom ustalila, s kom delila preostanek življenja, vedno bom čutila njega, nekje v globini, v tisti čisti brezpogojni ljubezni. Ljubezni, ki nič ne pričakuje, nič ne zahteva. Samo je. Ljubezni, ki nič ne očita, nič ne izsiljuje. Samo je. Ljubezni, ki ne hrepeni, niti ne obžaluje. Samo je.
A ni prav to tisto, po čemer naše bitje posega tekom celotnega življenja? Da najdemo najgloblji smisel sobivanja s ljudmi, najdemo dotike brez dotika, najdemo ljubezen brez poljubov, najdemo povezavo srca brez pričakovanj, razumevanje brez besed?
Šele zdaj si lahko mislim – ubogi tisti, ki česa takega nikoli ne občutijo. Pa mi je ob tem vseeno ali bo trajalo ali ne – blagoslov je že, da so tu, sedaj.
Ljubezen premika gore, sem nekje prebrala. Ali slišala. Ali celo oboje. Zdaj vem, da je to res. Ljubezen res premika gore … Premika tudi še tako trdega človeka, da se mu življenje nekako spremeni. Čudež? Ne, samo ljubezen.