SIN: "Očka, ali te lahko nekaj vprašam?"
OČE: "Seveda, kaj pa?"
SIN: "Očka, koliko zaslužiš na uro?
OČE: "To se te ne tiče. Zakaj te sploh kaj takega zanima?" je razburjeno vprašal oče.
SIN: "Rad bi le vedel. Povej mi prosim, koliko zaslužiš na uro?"
OČE: "Če že moraš vedeti, zaslužim približno 10 €."
SIN: "Uff!" je odvrnil mali fantek in sklonil glavo. "Očka, ali mi posodiš 5 € prosim?"
Oče je v trenutku postal živčen: "Če je edini razlog, da si me vprašal, to, da si boš ponovno kupil kakšno nesmiselno igračo, potem samo izgini v svojo sobo."
Fantek se je obrnil in žalosten stekel v svojo sobo.
Oče se je čez nekaj trenutkov umiril ter začel razmišljati: "Morda pa kaj resnično potrebuje in bi si s temi 5 € to kupil. Po drugi strani pa me še ni velikokrat vprašal za denar."
Odšel je do sinove sobe in na vratih potiho vprašal: "Spiš, sin moj?"
"Ne, očka, buden sem," mu je odvrnil sin.
"Veš, razmišljal sem, morda sem bil prej pregrob in se nisem kaj prida vživel vate. Utrujen sem od dela in potem kdaj reagiram tako, kot si ne želim. Glej, tukaj imaš 5 €, za katere si me prosil."
Mali fantek se je iskrivo nasmehnil. "O hvala očka!" je navdušeno dejal. Potem je hitro dvignil svojo blazino in povlekel ven precej kovancev.
Oče je debelo pogledal, saj je uvidel, da ima že kar nekaj denarja. Mali fantek je počasi pričel šteti denar. Nato je pogledal očeta.
"Zakaj potrebuješ še več denarja, če ga že imaš?" je spet razburjeno, a nekoliko bolj umirjeno kot prvič vprašal oče.
"Ker ga nisem imel dovolj, ampak sedaj ga imam," je odvrnil sin. “Očka, sedaj imam 10 €. Ali lahko kupim uro tvojega časa? Prosim, pridi jutri prej domov. Rad bi, da večerjaš z nami."
Oče se je zlomil. Močno je objel svojega sina in v solzah prosil odpuščanja.
Naj ne zbeži čas mimo brez nas, ne da bi preživeli dovolj časa s tistimi, ki so nam v življenju zares pomembni.
P.s.: Žal ne poznam prvotnega vira te zgodbe - če kdo ve, bom vesela, če mi ga pove (sem kar alergična glede pobiranja vsebine brez navedbe avtorja).