Ne vem, kaj je na teh tekih, da mi povzročajo prebavne motnje in grizenje nohtov. Manj živčnosti sem občutila v Šanghaju trenutek preden sem stopila na ogromen oder, da predavam pred 3000 ljudmi, v popolnoma nepoznanem okolju velikih pričakovanj, kot na enem navadnem in sploh ne prvem teku v domačem okolju.
In obgriženi nohti so.
Vso zimo sem pridno lovila tekaško progo v fitnesu, ob prvem sončku pa že štela kilometre ob Savi. 21 km? Mala malica. Morda ne sicer tako mala, a vseeno le malica. Tokrat mi ni bil cilj zgolj preteči 21 km brez postanka, a imeti tudi ob tem dober rezultat. Taka so bila pričakovanja. Kaj pa realnost?
Ne le velika malica, ampak konkretno težak obrok mi je tokrat bil to!
Morda sem začela malo prehitro, morda je bil le tak dan, morda nepričakovani vzponi na poti … Ne vem kaj od tega, če sploh kaj od tega, in niti ni pomemben pravi odgovor, dejstvo je, da sem se precej namučila. Ne le, da sem kmalu opustila misel, da bi šla na rezultat, ampak sem vmes celo malo hodila. Glede na moja pričakovanja sredi težkega premagovanja kilometra za kilometrom rezultat na koncu niti ni bil tako slab, a namučila sem se pa bistveno bolj, kot sem pričakovala na začetku.
»Petra, pa kaj ti je tega treba …« so mi stalno skakala pred nos lastne misli. Kot da težek korak in lovljenje sape ne bi bilo dovolj. »Nikoli več,« so bile spremljajoče misli. »Tečem lahko za veselje sama doma, ko bo pravi dan za to …« Še dobro, da prijatelja, ki me je zvabil na ta tek, že dolgo ni bilo poleg, saj je bil že kilometre pred menoj, sicer bi verjetno še zanj našla kakšne zanimive obtožujoče misli, zakaj naju je spravil na to pot …
A malo trmaste narave, malo sreče, da se mi je kmalu pridružil en fant (Aleš, sem izvedela kmalu) in me zadnje kilometre spremljal in spodbujal, malo vedenja, da vseeno zmorem to preteči … je poskrbelo, da je 21ka vseeno padla. Res da malo težje, a padla je. Kako?
V bistvu je dokaj preprosto – samo ne ustavi se. Pojdi dalje … Še en in še en korak … Morda bolj počasi, morda med zadnjimi, morda zelo zadihano – a zagotovo slej ko prej prideš na cilj. Vedno.
Če sem na poti razmišljala, da nikoli več, sedaj že brskam po spletu, kdaj je spet naslednja 21km preizkušnja. Če sem na poti komaj premikala te težke noge, sem sedaj veselo poskakovala naokoli. Če sem se med potjo jezila nad lastno sledljivostjo prijateljeve spodbude k teku, sem mu sedaj izjemno hvaležna, da me je spravil sem. Če se mi je zdelo na poti ves ta trud tako nepotreben, mi je zdaj vse osmišljeno.
Včasih se sprašujem, zakaj se lotevamo tovrstnih preizkušenj, čeprav nam dejansko to ni potrebno. Morda je to veselje na cilju? Morda celoten dogodek in druženje s športno aktivnimi ljudmi? Morda je ta dober občutek bivanja v vitalnem telesu? Morda je ponos lastnih majhnih zmag in s tem utrjevanje zaupanja vase in v lastne sposobnosti? Morda le neko dokazovanje egu? Morda kar vse to našteto ali pa celo nič od naštetega?
Ne vem. Niti ni pomembno, da vem. Vem le, da mi je življenje tako bolj polno in zanimivo, če si zadajam take majhne preizkušnje in se ob osvojenih super počutim. Zakaj se jih torej ne bi lotevala zopet in znova in spet?
