"Življenje je trpljenje," pravijo. Pa je res?
Sedim na vrhu enega izmed naših mogočnih dvatisočakov, še vedno prekritih s snegom in ob tem trenutno težje dosegljivih ter tako popolnoma osamljenih v tem ponedeljkovem popoldnevu. Ravno prav močni sončni žarki mi omogočajo nekaj ur posedanja v tem sicer še vedno mrzlem ozračju, ko sem od sebe odvrgla dereze, cepin in nahrbtnik ter ob čaju opazujem to našo čudovito pokrajino.
Ko sem stopala zadnje korake do vrha, se mi je ob globokem lovljenju sape in navzven slišanem utripu srca ob ne ravno najlažjem mi gorskem vzponu prikradla misel: »Življenje je trpljenje.« Da je to eno izmed ulovljenih prepričanj iz otroštva, niti ni tako revolucionarno dognanje, saj je to splošno sprejeta dogma v okolju, iz katerega prihajam. Življenje je trpljenje, sem stalno poslušala v otroštvu, življenje je trpljenje, sem kasneje verjela tudi sama.
A danes temu ne verjamem več. Težko sprejmem tako prepričanje ob pogledu na našo čudovito naravo, ob dotiku dveh src, ob čutenju ljubezni, ob popolni uravnovešenosti vsega, kar nas obdaja … Težko tudi verjamem ob misli, kako neskončne možnosti ustvarjanja in učenja imamo na vsakem koraku.
»Kaj pa druga plat življenja? Smrti, krivice, bolečine, trpljenja … Življenje ni samo ta lepa plat,« bi mi morda kdo kontriral na to. In se strinjam.
Ko sedim tu na vrhu tega trdnega dvatisočaka, opazujem … Pravijo, da popolnost ne obstaja. A jaz začutim popolnost v gorah. Ja, popolne so mi. Čudovite. Lepota v najglobljem pomenu besede. A najlepši sončni zahodi so takrat, ko je na nebu tu in tam kakšen oblaček. Najlepši občutki me tu prevevajo, kadar se malo namučim, da vrh osvojim. Najbolj čisto ozračje in s tem razgledi za koledarje so po dežju ali ob mrazu. In občudujem te gore, ker nisem stalno tu. Ker so mi dosegljive, a ne prinesene na pladnju. Ker jih imam, a ne vsak dan.
In tako vidim tudi življenje samo. Življenje je lepo. Je pravljica, je raj. A ta lepota zajema tudi oblake, noč, dež, mraz, zimo, temo, smrt … Življenje je dinamika. In prav ta dinamika mu daje pravo lepoto.
Brez žalosti ne bi poznali veselja. Brez solz ne nasmehov. Brez sovražnikov ne bi tako cenili prijateljev. Brez osamljenosti ne bi cenili bližine. Brez hladnosti ne topline. Brez bremena ne lahkotnosti. Brez neuspehov ne bi vedeli, kaj so uspehi. In brez bolečin ne bi poznali radosti.
V življenju iščemo popolno srečo. Vendar to ne pomeni, da smo stalno nasmejani in brez skrbi. To le pomeni, da znamo jadrati na teh valovih življenja, ne glede na to kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, temveč radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazimo le, da na tej poti opazimo vse te drobne lepote, ki jih je našteto, da se znamo takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležni, da so tu. Tako življenje postane lepo.
Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanj igrajo drugi, sami se le pomikajo kot šahovska figurica in pravzaprav ne uživajo zraven. Sami igrajmo svojo igro. Sami si določimo svoje mesto. In ne izpuščajmo trenutkov življenja. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je še preostalo ...
Naj bo nebo še tako temno, vedno je na njem mogoče opaziti vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moramo gledati.
Ja, življenje je lepo …
