.
Iz knjige ŽIVLJENJE V SIVI CONI, David Zupančič; Prizori iz življenja mladega zdravnika
Starejša gospa na kontrolnem pregledu ob vprašanju, kako se počuti, potarna: »Stara sem, ni več isto. Zdaj se bom morala sprijazniti s tem, saj jih vendar nimam več sedemdeset!«
Mantra, ki sem si jo večkrat ponovil med najbolj napornimi izmenami na urgenci, je: vse enkrat mine.
Kaj žene ljudi v medicino? V nečloveške izmene in dolge ure dela? V odpovedovanje vikendom, praznikom in mirnemu spancu? Kar se mene tiče, preprosto dejstvo, da je medicina za znoret zanimiva.
Ljudi avtomatično pritegne neznano, skrivnostno in nevsakdanje. Kakorkoli obrneš, je človeško telo nekaj čudežnega. In raziskovanje vseh fantastičnih razsežnosti njegove fiziologije in patologije je krasno življenjsko poslanstvo.
V resnici sem hvaležen, da marca 2020 nisem resnično vedel, kako dolgotrajna, mučna in naporna saga bo postala ta pandemija. Zelo verjetno bi menjal specializacijo in se zaposlil drugje.
Vzgoja današnjega sveta je usmerjena v delo kot glavno vrednoto. Če komu potožiš, da si utrujen, boš hitro prejel pridigo o tem, da drugi delajo še več, da so včasih delali še več in da boš moral v življenju zdržati marsikaj (in delati še več). Te pridige so vedno zapakirane v neko podobo dobronamernosti, češ, »izvoli, dragi idiot, moje širne modrosti o kariernem uspehu«. Tu ni šlo niti le za vzgojo staršev in učiteljev – zanalašč sem napisal vzgoja sveta. Vzgaja nas vse, kar vidimo.
Z leti sem razvil močno osebno filozofijo, da je lenarjenju nakloniti zadostno mero spoštovanja. Pravemu lenarjenju – torej početju vsega tistega, kar je bilo s te ali druge strani označeno za brezvezno izgubo časa.
Naši možgani so v tem pogledu v resnici dejansko butasti. Ne ločijo med fikcijo in realnostjo. Lahko stojim pred hodnikom, kjer leži deset bolnikov, ki čakajo na mojo obravnavo, ali pa ležim na kavču in si to predstavljam. V obeh primerih se v krvi dvigne nivo adrenalina in kortizola, kis ta glavna stresna hormona.
Naslednjič, ko se vam zdi, da je življenje prezahtevno, da so obremenitve nemogoče in da izboljšanja ni na vidiku – lenarite.
Vizualizacija je super tehnika, ki naše možgane pretenta, podobno kot jih pretenta analiziranje stresnih, hipotetičnih situacij, le v nasprotno smer.
Bolniki niso le številke. Pred nami leži človek, ki ga je življenje pripeljalo na rob. Je na točki, ki lahko doleti vsakega izmed nas, ampak je nihče ne pričakuje. Je oseba, ki ima svojo preteklost, ima svoje načrte, ambicije, svoje lastne zmage, žalostne zgodbe in ljubezni. Oseba, ki je zbolela in smo ji morali odvzeti vse, da ji skušamo povrniti zdravje.
Imunski sistem je izjemno pameten sistem, razen kadar ni. Takrat pa je butast do konca.
Ob začetku pandemije si niti slučajno nisem predstavljal, da bo človeški faktor prispeval tako ogromen delež k problemu. Niti približno ni šlo le za zdravstveno krizo. Stopnjevanje nestrpnosti, gorečega nasprotovanja stroki in dobesedno neustavljivo širjenje dezinformacij. Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemijo so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva.
Pomembno je sicer vedeti, da je medicina iz televizijskih nadaljevank približno tako drugačna od dejanske medicine kot avtomobilček moje hčerke od polno funkcionalne tesle.
Potem mlada pacientka zajoka. »Ko gledam napovednik za film, si želim le, da bi bila še živa, ko pride v kino.« Kako banalno preprosta želja. Pokopala me je pod svojo jekleno težo. Vse moje težave, vse moje želje – ocene, punce, potovanja, denar, kariera, hujšanje …, vse se je zdelo tako absurdno neumno in mikroskopsko, da bi se najraje zjokal kar tam, ob njej.
Veliko sem delal s starostniki. Naučili so me ogromno in njihove brezčasne modrosti zelo spoštujem. Med drugim so me naučili, da se v tem obdobju življenja, v visoki starosti, le redkokdo zares boji konca. Marsikdo pa se boji, da bi bil na koncu sam.
Afrika me je na nek način pomirila. Krasne prednosti modernega evropskega življenja nas lahko pričnejo hitro utesnjevati in stiskati, ne da bi to sploh opazili. Naši naviti urniki, nuja po večni popolni učinkovitosti, mamljive ponudbe nakupovalnih središč. V Zambiji smo dihali počasneje, namenjali manj pozornosti brezveznim kapitalističnim distrakcijam in si predvsem vzeli čas.
Zavidal sem jim njihov čut za hvaležnost. Kako iskreno so bili hvaležni za svoje zdravje, svoje preproste obroke, za odsotnost vojne in bolečine.
Tisto, kar jemljemo za preprosto in vsakdanje, je lahko vir motivacije in sreče. Topel tuš, dober obrok, miren večer z družino.
Izpostavljanje virusu niti ni bila najhujša stvar. Večkrat smo sredi noči dvignili telefon, da smo nekomu na drugi strani sporočili tragično novico. Tisti stavek, ki je zmeraj oblikovan na malo drugačen način in ga skušaš nekako omiliti, pa čeprav ni besed na tem svetu, ki bi v tistem trenutku pomagale. Ti klici svojcem so bili najhujša stvar. To so klici, ki se jih človek nikoli ne navadi.
To se počasi razvleče v: »Če bi vedel, da je to tako hudo, bi se cepil.« Takrat bi najraje zakričal, da vendar vsak, ki ima kakršnokoli znanje na tem področju, vpije o nevarnosti te bolezni že osem mesecev. Rad bi se zadrl, da sem imel nazadnje prost vikend pred petimi tedni, ker se dotok bolnikov in obremenitev enostavno ne upočasnita niti za pol ure. Rad bi govoril o človeku, ki je včeraj umrl na oddelku, ker prav tako »ni vedel, da je lahko tako hudo«. Da se je njegov sin štirideset minut jokal pred bolniško sobo. Rad bi si pulil lase od frustracije nad gojiščem napačnih informacij, špekulacij in teorij zarot, ki se širijo kot ogenj po družbenih omrežjih in dobesedno vodijo v nepotrebno trpljenje in smrt.
Zdravnik ne sodi, ne ocenjuje in ne opravlja svoje službe zato, da bo prejel zahvalo in dobro oceno. Naša služba je v svojem etičnem bistvu zelo preprosta – pomagaj človeku.
Zaradi mene si lahko bolnik pred mano misli, da sem najbolj pokvarjen in neuporaben izmeček v Sloveniji. Tu sem, da mu pomagam. In to bom tudi naredil brez izjeme, vedno znova, po svojih najboljših močeh, dokler opravljam to službo. To mi daje moč, motivacijo, zagon in srečo v življenju. Lahko rečem, da mi v vsej svoji turbolenci daje občutek notranjega miru.
V trenutku, ko za lastno srečo in za lastno motivacijo prevzamemo polno odgovornost, preskočimo v svet, kjer je vse mogoče.
Nismo mi krivi, če je luč na semaforju rdeča. Smo pa krivi, če dovolimo, da nas to vrže iz tira.
Lepota službe, ki te stalno potiska na rob fizičnih in psihičnih zmogljivosti, je v tem, da z njeno pomočjo sam sebi vztrajno dokazuješ, česa vsega si zmožen.
To, kar danes sem – in to, kar danes zmorem -, je v veliki meri zaradi vseh pritiskov in naporov v službi. Človek je samemu sebi najzahtevnejši sodnik. Samega sebe je najtežje prepričati, da smo močni in spoštovanja vredni. Najtežje si je dokazati, česa vsega smo sposobni. In pri tem, vsaj meni, zdravniško delo zelo pomaga.
V življenju si je potrebno vzeti čas za resnično pomembne stvari. Tiste trajne, nenadomestljive, čudovite. Tiste, ki vsemu dajo smisel.
Močno se zavedam, da nič, kar je v življenju resnično pomembno, ni preprosto.
Vsi izzivi in težki časi, ki nas potiskajo na rob zmogljivosti, od katerih se občasno sesedemo, zjokamo, očitamo sami sebi, pa kaj mi je bilo, da sem se spravil v to?!, nas oblikujejo, gradijo, utrjujejo in vodijo do občutka pravega (četudi ne pri priči očitnega) veselja. Če ti je v življenju glavni cilj, da boš srečen, se lahko trudiš na vse pretege, pa nisi naredil ničesar. Sreča pride sama od sebe, pride zraven. Pride z občutkom, da ima to, kar počneš, smisel.
V trenutku, ko zdravstveni delavci in pacienti nehamo biti na isti strani, lahko na solidarnost in javno zdravstvo kar pozabimo. In tega si resnično ne želi pozabiti nihče.
Zakaj beremo vsak dan le o hujših in hujših težavah? Tako radi objavljamo novice o napakah, zdrsih, zapletih. Kaj pa naše vsakdanje zmage? V času najhujšega stopnjevanja potrošništva in kapitalizma ne odstopamo od osnovnih vrednot. Človeško življenje je vse. Borimo se za obstoj javnega zdravstva. Želimo si delati v dobro bolnikov, ne v dobro zavarovalnice. Ni vedno lahko. V resnici je dostikrat za znoret naporno in zdi se, da bo zelo v kratkem prišlo do hudega kolapsa sistema. Ampak za zdaj nam uspeva. Ne gremo se biznisa, ampak se ukvarjamo z medicino. In lahko smo ponosni na svoje bolnišnice in na svoje hodnike. Na vse ljudi, ki so preživeli.
Iz knjige ŽIVLJENJE V SIVI CONI, David Zupančič; Prizori iz življenja mladega zdravnika
