Povzetek knjige Zmaj ali kraljična, Iztok Jarc
"Ženske smo rojene pomočnice (kar se lahko pojmuje zelo različno), rade pomagamo, svetujemo, se vključujemo v življenja drugih. To je naš dar. Možje pa načeloma ženino pomoč zavrnejo, ker jo razumejo kot napad na njihovo moč. Postanejo užaljeni in se umaknejo. V ženi vidijo osebo, ki jim želi sporočiti, da je nesposoben. In tukaj se vse zalomi. Moški se počuti nespoštovanega, ženska pa neljubljena. To je začaran krog, v katerem se več ali manj vrtimo vsi možje in žene. In kako stopiti vem iz tega kroga? O tem govori ta knjiga."
Partnerja si poiščemo, ker se s tem prostovoljno podredimo višji avtoriteti. Zavedamo se, da nadgradnjo potrebujemo. S partnerjem si pridobimo drugo mnenje, nove kvalitete, katerih sami nimamo. Skozi odnos spoznavamo sami sebe.
Na žalost je v današnji družbi tako, da se večina počuti v zvezi omejene. Krivično mislimo, da imamo le mi težave z zakoncem. Moderno je biti nasmejan, navzven delovati, kot da je naš svet brez napak. Kdor nima težav, ne napreduje.
Vedno ponotranjimo odzive na probleme, kot smo jih videli pri starših. Jabolko ne pade daleč od drevesa.
Ženska raje podpira tri vogale pri hiši in opravlja vsakodnevne naloge, kot pa učiti in čakati moža, da bo razumel, kako obesiti perilo.
Možje se globalno odločamo, sprejemamo težke odločitve, ki vsebujejo rizike. Ženske pa opravijo mnogo manjših zadev, ki niso nič bolj ali manj pomembne za življenje.
Mame nehote sinku vcepijo slike popolne ljubezni in spoštovanja, katere se ga hitro primejo. Za mamo je sin heroj in nadpovprečen že pri povprečnih rezultatih. Želi mu nuditi vse. To materino ljubezen nato sinko išče pri partnerici še vse življenje. Žena pa ima običajno povsem drugačna merila kot njegova mati in naloga moškega je, da nevestina merila sprejme za svoja, da bo postal eno meso skupaj s svojo nevesto. Mamine vzorce mora pozabiti. To je za možakarja stres in izziv, celo zrelostni izpit.
V povprečju lahko rečemo, da imajo ženske slabšo samopodobo kot moški. Moški lahko hitro zgradi in še hitreje potlači njeno samozavest.
Ženska slabša samopodoba je le stranski učinek dejstva, da so ženske bolj na realnih tleh kot moški in so hitreje prizadete. Bolj se žrtvujejo in ob družinskih obveznostih hitreje pozabijo nase ter na svoje želje in potrebe.
Evolucija je naredila žensko srce, ki zmore sprocesirati milijon vprašanj, problemov, dvomov v zvezi z družino. Ko sem enkrat prosil ženo, naj mi pove vse svoje dvome in težave, ki jih trenutno ima v mislih, je začela naštevati, jaz pa sem se po treh minutah zlomil pod težo vsega bremena in jo prosil, naj neha. Naj poudarim, da nimava finančnih, stanovanjskih ali zdravstvenih težav.
Ženske so ves čas v gibanju, govorjenju, dajanju navodil, reševanju problemov. Ni čudno, da so na realnih tleh. Brez iluzij. Tako stvarne. Tako kritične in zato tudi samokritične.
Moški s svojo samopodobo nimamo težav. Mi rešimo problem, ko pride. Potem nanj pozabimo. Če ga ni, ga pač ni. Ga ne iščemo. Mnogokrat celo rečemo – ah, to ni naš problem … Naš ego je obdan z ogromno napuha, ki ga realnost zlepa ne predre.
Torej, zaničevanje in posmehovanje ženski zaradi njene nizke samopodobe je skrajno otročje in nizkotno dejanje z moške strani.
Osnovna naloga moškega je, da poskrbi za boljšo samopodobo svoje žene. Ne trdim, da je odgovoren za njeno samopodobo.
Moški rad živi po pravilih, tako je zanj najenostavnejše. Če pravil ni, jih želi postaviti, ker sta zanj kaos in nered nevarna. Kot v vojski, v jasno opredeljeni hierarhiji, to je moški svet, svet pravil. In tako tudi želi sporočiti nevesti – da bosta od zdaj naprej igrala po njegovih pravilih. Ona se pa pravil težko drži. On misli in reče, da je »čudna«, v resnici pa je le ne razume. Ženski taka obtožba zamaje samopodobo, se »potegne sama vase«. Potem pa je »mir« pri hiši. Občutek krivde in strahu se zlahka prilepi na žensko. Če se to dolgo ponavlja, je res da dolgo »mir« pri hiši, vendar enkrat ji »dvigne pokrovko« - je zlomljena, nerazumljena, kaznovana, osamljena, nezaželjena, nesprejeta.
Vedeti je treba, da ženske ne izpovedujejo logike in logičnih vzrokov, pač pa svet, ki ga same čustveno doživljajo.
Moški avtomatsko iščemo napake v ženini razlagi. In zaradi ene same napake mnogokrat ovržemo celotno njeno razlago. Ženo obsodimo preprosto zato, ker nam je tuja, je ne razumemo. Vsako drugačnost pa radi obsodimo, namesto da bi jo občudovali. Moramo si dovoliti luksuz doživeti to, kar doživlja ženska – polno stisk, strahov, čustev, lepot, poln barv in vonjav … pravi roman. Kadar se ženska lahko tako »izlije«, je kot prenovljena.
Žena, ki dobi to, kar potrebuje od moškega, rada skrbi zanj, mu želi ugajati, ustreči, ga zadovoljiti, ga želi očarati, zapeljevati.
Zavrnitev je že, če moški žene, ki se razdaja, ne občuduje dovolj glasno.
Zdi se mi, da se moški na trenutke, prav bojimo žensk. Nepredvidljive so. Ob tem se počutimo nemočni, nimamo položaja pod kontrolo, zato se pogovorom izmikamo v smislu: »Ti si čudna, ne upoštevaš mojih pravil, take so samo za zapreti …« in gremo. To je hud udarec za žensko, saj je v čustveni osami, zapuščena. Tako mi prevzamemo položaj, se počutimo spet močnejši.
Pari mnogokrat drug drugemu dokazujejo, kako je drug slab, da bi sami izpadli boljši.
Žena se mora ob možu počutiti dobro, nujno je, da jo sprejme z vsemi »psihičnimi izpadi« vred. Če se bo ob njem počutila varno, se mu bo darovala za glavno nagrado (njen »servis« - lepota, tolažba, kuhanje, gospodinjenje, ljubezen, občudovanje, poveličevanje …). Če je le ne bo obsojal zaradi tega, ker je v bistvu šibka.
Ženska želi kvalitetnega princa – hrani svoja čustva za možakarja, ki jo bo spoštoval in cenil. Moški mora sporočiti dekletu, da je sam iz kvalitetnega materiala. Ko bo preizkusila, da to drži, bo naredila iz njega popolnega kralja. Zdi se, da je ženska najprej zmaj, ki se kasneje prelevi v kraljično, vendar le ob ustreznem princu. Prav ima – zahteva veliko, ker daje veliko.
Ženske samo vodijo gospodinjstvo, podpirajo tri vogale pri hiši, otroke vozijo na krožke, organizirajo rojstne dneve … tudi same hodijo v službe, običajno pa doma trpijo napihnjenega tipa, polnega nekega ponosa, ki zase pravi: »Jaz sem glava družine, jaz sem najbolj pomemben, jaz hodim v službo …« Ker smo takšne signale prejeli kot otroci.
Moška samozavest sloni na tem, kar naredimo (materialne zadeve, konkretni dosežki). Porazov ne prenesemo. Ko ženska govori, hočemo takoj iskati rešitve in zmage. Ker tega ne zmoremo, saj ženska vidi preveč problemov naenkrat, za katere se nam še sanjali ni, zato dostikrat rečemo, naj »baba« že enkrat utihne.
Ko ženska govori o svojih občutkih, jo je seveda treba vzeti resno, nikar pa dobesedno. Če ženska reče, da je vse narobe, jo verjetno le utrujena in še žarnico je potrebno zamenjati. Ko moški reče, da je vse narobe, je res vse narobe (verjetno pogorela hiša, zapustila žena, razbil avto in dobil odpoved v službi).
Moški posedujemo več moči kot ženske. Vse je odvisno od tega, kako jo bomo uporabili – bomo s svojo močjo omejevali ali zaščitili šibke?
Ko ženska govori, noče obremenjevati moškega, vendar sproti išče neke zaključke in rešitve, želi le deliti svoje misli. Ko ženska izliva svoje občutke, se moški počuti odgovornega za njeno počutje, v bistvu pa ni tako, ona želi je izliti čustva iz sebe. Recimo jok. Moški to sprejme kot obtoževanje njega (kaj sem spet naredil?), izsiljevanje, napad nanj … V bistvu pa se ona pač samo joka, žalostna je. Potrebuje le tolažbo! Objem, stisk, poljub, poslušanje.
Moška osnovna potreba – spoštovanje in občudovanje. Hočemo biti najboljši, najhitrejši, najpametnejši, naj naj … Ko nas ženske »postavijo na realna tla«, to sprejmemo kot nespoštovanje, kar je seveda le izrazito otročja drža.
Moški potrebujemo ponos in občudovanje celo bolj kot kruh. Moški ne bo naredil nič, če pri tem ni spoštovan. Zaradi ponosa torej moški zlepa ne bo priznal, da ga je strah. Pri ženski je obratno – ona bo to še posebej glasno poudarjala.
Izrazito otročje je, če ne priznamo svojih pomanjkljivosti in slabosti.
Če moški ne prejme dovolj spoštovanja od svoje žene, ga lahko glasno zahteva. Žena bo to ponavadi z veseljem storila.
Jedro spora pri komunikaciji vidim v tem, da smo moški pač cepljeni s ponosom. Moški običajno menimo, da če nam v odnosu ne gre, je gotovo ONA KRIVA VSEGA. In ona? Ona bi bila rada dobra mama, dobra hčerka, dobra žena, dobra ljubica, dobra pomočnica ... Ona dvomi vase, v svojo uspešnost, zato se jo zlahka prepriča, da je ona vsega kriva.
Žene naj pazijo, da nam ne zlomijo naše »odličnosti«, da nam dajo kakšno spodbudo, medaljo na viteške prsi, naložite nam delo, ki ga bomo zagotovo vrhunsko opravili, da bomo heroji v vaših očeh.
Dobrega partnerja se ne samo dobi, ampak se ga tudi naredi. Investirati je potrebno svojo kri in svoj pot, drugače ne gre. Če bi mladi zaročenci vedeli, kaj jih čaka v zakonu, se nihče ne bi poročil. V zakon je potrebno investirati mnogo dela in energije. Boljše stvari so praviloma dražje.
Neodgovorno je ženo pustiti samo v njenem »kaotičnem« svetu, polnem dvomov, skrbi in neprijetnih čustev.
Nekatere ženske mislijo, da večini moških ustrezajo pohlevne ženice. Nekaterim moškim to dejansko ustreza. Nekatere žene se možu prilagajajo na številne načine, ob družini pozabijo nase, da le ne bi bile zavrnjene. Zatajijo svojo naravo, samo da bi bile sprejete. Želijo ugajati možu, otrokom, staršem, vsem. Bojim se, da prezgodaj, prepoceni prodajo svojo naravo.
V realnosti mnogo moških ne želi take pohlevne ženičke. Ker mu pohlevnost ne daje možnosti, da se izkaže. V resnici moški občudujemo divjost v ženskih srcih. Želimo, da ženske uresničijo svoj klic, ki ga nosijo v srcih.
Moški nismo pastirji, mi smo lovci.
Žalostno je, da se veliko ljubimcev po poročni noči ohladi in pozabi divjost, ki so jo včasih na veliko podajali snubcem. Vznemirjenost in romanco za nas servisirajo po TV, ki postane višek vsakodnevne napetosti!
Zaradi silnih naporov in stresov v vsakdanjiku veliko žensk enostavno pozabi na čas za svojo lepoto, na čas zase; na nek način zamre.
Ženska nič na svetu ne naredi zato, ker je tako treba, pač pa samo, če sama tako hoče.
Možje bi morali čustveno (ne zgolj s hišo in financami) zaščititi svojo ženo, da bi ta še dalje izražala lepoto. Če nima te čustvene zaščite, se ne bo več izpostavljala z lepoto, pač pa se bo umaknila v svoj varni svet.
Možje razdajanje ženine lepote doživljamo kot njeno občudovanje nas samih. Vsaki ženski je mož po poroki še bolj pomemben kot preden se je vezala nanj. Pravi možakar je tisti, ki stoji ob njej, ko se ji podre svet, ki je ne zapusti, ko malo umre (si ni več tako privlačna, pridobi nekaj kilogramov).
Ko žensko žalimo, zaničujemo njena opravila, njen videz, ubijamo kraljično v njej. Žene preizkušajo iz kakšnega testa smo – ali boš zvest v vseh težavah, ki naju čakajo; mi boš stal ob strani, ko bom čustveno na tleh …
Žena se hoče potruditi pri svojem razdajanju, ker šele takrat je njeno srce zadovoljno, pomirjeno in izpolnjeno, ko ima odjemalca, srečnega odjemalca. Zato je zavrnitev njenega servisa najhujše možno orožje, ki ga lahko usmerimo zoper njo. Zato je treba ženi dati na znanje, da je zapeljiva, lepa, da je prijetna, da zna dobro postreči, da je prijetno v njeni družbi. Potem zažari kot sonce v zenitu.
Iztok Jarc, človek, ki me je impresioniral s svojimi knjigami, zame en najboljših avtorjev v Sloveniji, je pred kratkim zapustil ta naš svet …
Storila bom prav vse, kar je v moji moči, da ženi Brigiti in sinovom pomagam vsaj pri tej malenkosti, kot je prodaja njegovih čudovitih knjig, zato bosta njegovi knjigi v prodaji na vseh mojih seminarjih.
Če lahko tudi vi kako pomagate, vam bodo zagotovo hvaležni …
