.
Misli iz knjige KNJIGA ZA PRIJAZNE LJUDI, Maya Peron >>
Zase in za ljudi, ki jih imam rada, si želim lepši svet – zlasti takšnega, v katerem bodo vrednote spet postale vrednota.
Prava prijaznost ne išče koristi, ampak ustvarja ravnovesje – med iskrenostjo in spoštovanjem, med resnico in razumevanjem.
Včasih je največja oblika prijaznosti ‚zgolj‘ to, da nismo neprijazni. Da ne odreagiramo, ko ego povabi v boj in imamo možnost izrabiti svojo moč. Da za trenutek zadržimo besedo, vdihnemo in izberemo mir namesto zmage nad nekom.
Ne iščite moči, da bi zmagali nad drugimi, poiščite moč, da boste lahko ostali mirni tudi, če se bo svet okoli vas rušil.
Iz miru se rodi jasnost. Iz jasnosti – modrost. Iz modrosti – prijaznost. In krog je sklenjen.
Delajte tako, da bo skladno z vašimi vrednotami, naučite pa se odpustiti tudi samim sebi. Nekateri ljudje vam nikoli ne bodo – ne zato, ker bi bil vaš greh prevelik, ampak morda zato, ker bi s tem morali priznati svojega.
Prijaznost do sebe pomeni, da si dovolimo občutiti, ne da bi ob tem izgubili samospoštovanje. Pomeni, da v bolečini ne iščemo krivca, temveč razumevanje.
Da ne bežimo iz tišine, ker vemo, da nas tišina ne kaznuje, ampak zdravi.
Ne iščite moči, da bi zmagali nad drugimi, poiščite moč, da boste lahko ostali mirni tudi, če se bo svet okoli vas rušil.
"Ko smo zares prisotni, ne reagiramo iz starih vzorcev, ampak iz živega stika s sedanjim trenutkom. Takrat nimamo potrebe po dokazovanju, popravljanju ali nadzorovanju drugih. Prijaznost se zgodi kot izbira, ne kot obveznost. Postane način, kako vstopamo v odnos z drugimi, s seboj, z naravo, z življenjem." ddr. Marko Šetinc
"Ko dovolimo, da prijaznost vodi naše odzive, se telo sprosti, besede postanejo mehkejše, pogledi bolj odprti. To ni sentimentalnost, temveč naravna inteligenca srca – tista, ki ve, kaj potrebuje trenutek." ddr. Marko Šetinc
"Včasih je dovolj ena iskrena minuta tišine, da se svet spet postavi na pravo mesto." ddr. Marko Šetinc
Spreminjajte svet – najprej svojega. Bodite prijazni – najprej do sebe.
Ugajanje se napaja iz strahu – iz potrebe, da ne bomo ljubljeni, če ne bomo ustrezni.
Prijaznost pa raste iz notranje varnosti – iz vedenja, da smo vredni že s tem, da obstajamo.
Danes smo mi tisti, ki lahko ustvarjamo svet, v katerem prijaznost postane naraven način sobivanja – ne veščina niti naučena vljudnost, temveč notranja drža.
Ko se dotaknemo zemlje, se dotaknemo samega sebe. Narava je prva učiteljica prisotnosti – ne govori v besedah, temveč v tišini. Njena modrost ne potrebuje razlage; preprosto je. Drevo ne dvomi o sebi, reka ne razmišlja, ali teče dovolj lepo, in sonce ne sprašuje, ali si zasluži sijati. Vse v naravi se dogaja v popolnem soglasju z ritmom življenja.
Narava nas ne uči z besedami, ampak s svojim zgledom. V njej ni zavrnitve – tudi padec lista je del popolnega načrta. Vsak konec postane priprava na nov začetek, vsaka sprememba povabilo k zaupanju.
V naravi so vsi odgovori; ne zato, ker bi jih iskali, ampak zato, ker se v njeni prisotnosti spomnimo, kdo smo.
Ko je prijaznost prisotna, ni vse popolno, vendar je vse mogoče. Ko prijaznosti ni, tudi najboljši učni načrti ne morejo zapolniti praznine. Morda je največ, kar lahko dam otrokom, občutek, da je svet tudi prijazen. Da ni treba vedno tekmovati, dokazovati, zmagovati. Da je dovolj, da si. In da je v tem prostoru dobro biti.
"Prijaznost ni šolski predmet, a je še pomembnejša od učnega načrta." Mojca Bregar Goričar, prof.
Skupnost se ne tvori iz velikih, izjemnih dosežkov, temveč iz zaporedja majhnih, skoraj neopaženih vsakdanjih dejanj, ki se brez hrupa ponavljajo in počasi oblikujejo značaj prostora. Čeprav se nekatera od njih morda zdijo nepomembna, so zelo pomembna in sčasoma oblikujejo skupnost, ki ima jasna pravila, hkrati pa tudi toplino, trdnost in dušo.
Zdravnik, ki mora pacientu sporočiti težko diagnozo, učitelj, ki dijaku razloži, zakaj ni opravil izpita, in vodja, ki zaposlenemu pove, da bo izgubil službo, bi morali imeti moralno odgovornost, da sporočijo resnico na način, ki ohranja dostojanstvo človeka. Empatija ne spremeni dejstva, spremeni pa izkušnjo, s katero se to dejstvo sprejme.
Besede imajo veliko moč in z njimi lahko nekoga dvignemo ali močno ranimo – včasih celo tako zelo, da mu spremenimo tok življenja.
Voditeljstvo ima mnogo obrazov. Nekateri ga živijo skozi velike projekte, drugi skozi tihe odločitve, tretji skozi zvestobo resnici. Toda vsem je skupno nekaj: odločitev, da bodo v svetu, kjer je lažje tekmovati kot razumeti, ostali ljudje.
"Če bi mi nekdo rekel, naj za to, kar nas rešuje kot ljudi, kar zdravi svet, kar ustvarja mostove, kjer so zidovi, izberem eno samo besedo, bi rekel: prijaznost. Zdi se tako preprosta. Toda prav v tej preprostosti je njena moč. Prijaznost ni vedno glasna, ni vedno opažena. Vendar je vedno tam, kjer je zares pomembno – v trenutkih, ko nekdo obupa in ga nekdo drug samo pogleda s toplino v očeh. Ko starejši človek v trgovini dobi pomoč, ne da bi prosil zanjo. Ko otrok v neznani državi prvič sreča tujca in se ta nasmehne – in otrok mu vrne nasmeh." dr. Žiga Vavpotič
