Jah, dolgo. Iz tiste prve ideje sredi neke ferate 'kaj če bi to zapisala v knjigo', je takoj prešlo v 'ah, brezveze, kdo bo pa to bral'. Potem se je pa gibalo med 'to moramo zapisati' in 'brezveze, to ni za knjigo'.

Minilo je leto, dve, tri, knjiga spisana. Potem pa Jure pride z idejo: "Veš kaj bi bilo pa res kul?"

Petra: "Kaj?"

Jure: "Da naredimo ŽIVO knjigo."

Petra: "Živo knjigo?"

Jure: "Ja. Nekaj med knjigami in filmi. Nekdo, ki bere knjigo, bi morda pa rad v živo videl vse to. Zakaj ne bi dodali QR kode, ki bralca pripeljejo na video vsebine, da si v živo pogleda to, o čemer govorimo?"

Petra: "Vrhunsko!" ne da bi takrat vedela, da bo to zavleklo izdajo knjige vsaj še za pol leta ... 

"Verjamem, da bo vesolje poskrbelo za ravnotežje in da ti v pravem trenutku postavi na pot morda čisto drugo, a pravo osebo, ki ti pomaga na način, kot ti pomagaš drugim. Tako delujemo v naši družini že generacije in nikoli se zaradi tega nisem čutil prikrajšanega. Prej obratno. Več kot daješ drugim, bogatejši si.«

Samo močno sem lahko pokimala ob strinjanju. Tudi v naši družini je bilo tako, kar se mi zdi ena najlepših vrednot, ki sta mi jih predala starša.

Jure je še kar nadaljeval: »Ampak pri tem svojem razmišljanju sem prišel do zelo pomembne ugotovitve.

Zelo me je namreč prizadelo, ko so mi ljudje, ki sem jim s srcem in dušo nesebično pomagal, v nekem trenutku obrnili hrbet in začeli izkoriščati to naklonjenost. Počutil sem se ogoljufanega, saj sem pričakoval vse kaj drugega.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da nisem pravičen. Če nekaj pričakuješ v zameno, potem ne daješ, temveč menjaš. Tako delaš preračunljivo za svoj račun, kar pa vsekakor ni v skladu z načeli dajanja.

Zdaj sem spremenil svoje osnovno načelo dajanja. Dajati je treba na način in v tolikšni meri, da za to ne pričakuješ plačila. Več kot delaš za druge, srečnejši si, vendar samo v primeru, ko za to ne pričakuješ hvaležnosti ali plačila.«

»Vrednote se zrcalijo v vsem: v odnosu do strank, do sodelavcev, do samega dela, do delovnega okolja. Stranke to čutijo. Najpomembnejše pa so, kadar dobimo novega člana ekipe. Novi član se hitro nauči pozitivnega razmišljanja, še hitreje pa tudi slabih navad.«

»Če te razumem, torej vedno gledaš, kakšne vrednote ima človek, ko se odločaš, ali ga sprejmeš v podjetje ali ne?«

»Ja, seveda. Pa tudi sicer, ali ni prav to najpomembnejše med prijatelji, ljudmi, s katerimi se družiš, tudi pri partnerju …«

»Vsak izziv ali padec je treba jemati kot šolo za življenje. Zaradi te izkušnje so zdaj naši izdelki boljši, temeljiteje testirani in bistveno kakovostnejši.« Seveda. To se je slišalo naučeno, uradno, pravilno. Kar bi želela slišati, je, kako se je ob tem zares počutil ... A verjetno ta del sodi v tisti njegov odgovor ‘nihče’ na novinarsko vprašanje, kdo ga pozna do obisti.

»Ste imeli veliko takšnih neuspelih projektov?«

»Ta je bil res velik projekt. Neuspešnih manjših, a tudi pomembnih, je bilo še veliko. Še vedno so. A hkrati je tudi mnogo uspešnih. Včasih te prav preseneti, kaj vse zmorejo naša dekleta in fantje.« Kot je v njegovi navadi, je pogovor zapeljal v pozitivno, kar sem pri njem vedno občudovala kot eno najlepših lastnosti. V še tako težkih situacijah išče – dobro. V še tako neprijetnem človeku išče – dobro. V še tako slabem dnevu – išče dobro.

»V majhnem podjetju smo vsi vedeli vse, sedaj pa to že dolgo ne velja več. Zdaj uvajamo procese dela in jasno definiramo postopke, pri čemer je potrebna velika mera previdnosti, da s tem ne omejujemo akrobatov. Težko ustvarjaš presežke, če imaš določen neki točno določen postopek.«

»Enkrat si mi rekel, da povprečje nikoli ne ustvarja izjemnosti. Presežki vlečejo razvoj, presežki ustvarjajo opazne spremembe.«

»Ja. Zamisli si, da pišeš knjigo ali pesem. Imaš točno določeno število strani, poglavij, želen rezultat, obliko in glavna sporočila bralcem. Kako na takšen način lahko ustvariš nekaj izjemnega?«

Nemogoče. Dolgčas. Počutila bi se kot ptiček v kletki, ki brez svobodnega čutenja vetra med perutmi izgublja voljo do petja. Čeprav zna in zmore in mu je dano vse potrebno za preživetje.

»Naredili smo kar nekaj izdelkov, ki so bili razviti po vseh predpisih razvoja, šli skozi vse faze preverjanja v podjetju, pa so bili neuspešni, ker so bili prepozno na trgu ali ker niso imeli duše – torej presežka, nekaj, kar strankam daje občutek izjemnosti.

Duša izdelka je namreč izredno pomembna. Ko pogledaš avtomobil, telefon ali obleko, začutiš, ali je to nekdo ustvaril z ljubeznijo in s strastjo ali pa je bilo izdelano po utečenih postopkih. Samo poglej razliko med japonskim fotoaparatom, ki sicer deluje brezhibno, izgubiš pa se med množico nepreglednih menijev, ali pa italijanskim športnim avtomobilom, ki sicer ne deluje vedno perfektno, ima pa dušo, ki prepriča uporabnike, da večno ostanejo zvesti znamki.

Glej, čisto preprosto: presežke ustvarjajo akrobati.«

Več v knjigi AKROBATI - dr. Jure Knez in Petra Škarja