.
Iz knjige Utrip Zambije skozi stetoskop, avtorica Anamarija Mihovec >>
Dnevniški zapisi šestih prijateljev na humanitarni medicinski odpravi v Nangomi, Zambiji
»Pomembno se je vživeti, poslušati, videti in potem iskati skupno pot reševanja problema,« p. Rozman svetuje ljudem, ki bi si želeli narediti spremembo.
V omenjeni državi v južnem delu Srednje Afrike, skoraj 37-krat večji od Slovenije, živi desetkrat toliko prebivalcev, torej 21 milijonov. Le-ti so po državi tako razpršeni, da kvadratni kilometer v povprečju poseljuje 28 ljudi – v primerjavi s 103 Slovenci na enaki površini. Območje je bilo do 19. stoletja, razen redkih portugalskih raziskovalcev, od Evropejcev nedotaknjeno. Potem pa je prišel David Livingstone, odkril čudovite slapove, jih poimenoval po kraljici Viktoriji in že leta 1888 je bilo območje Zambije razglašeno kot vplivno območje Velike Britanije, zanimivo predvsem zaradi svojih rudnin. Nemiri proti kolonialistom so se začeli okoli 100 let kasneje – leta 1953, ko so temnopolti prebivalci zahtevali večji vpliv v parlamentu. Leta 1964, natančneje 24. oktobra, se je Zambija osamosvojila izpod britanske oblasti in se preimenovala iz Severne Rodezije v današnjo Zambijo – po reki Zambezi. Toliko za okus, kje smo bili.
Podučile pa so nas tudi o barvah zambijske zastave. Zelena kot simbol matere narave, črna za barvo ljudi in oranžna kot minerali. Pa še simbol orla v kotu.
Čas je tu nekoliko bolj postranskega pomena; drži se Einsteinovega pravila relativnosti in si ga očitno vsak razlaga nekoliko drugače. Prav gotovo pa ljudi ne priganja tako kot pri nas. Tudi ure, ki jih imajo okoli zapestja, so bolj modni dodatek kot priganjalec – večina ur namreč stoji.
Glede vabljenja in obiskov je tu malo drugače. Ljudje ne potrebujejo vabila ravno dva dni ali še več vnaprej, tukaj samo potrkajo na vrata in se povabijo noter. Tudi telefonski pogovori s kolegi, ki jih morda niso videli že leta, potem pa jih pokličejo in vprašajo po neki najbolj naključni stvari brez predhodnega »small talka« (tiste nerodne izmenjave besed, preden preideš k bistvu), so povsem običajni.
Pacientka na ženskem odraslem oddelku je prosila, če jo lahko odpustita domov, saj trenutno ni mogla zbrati dovolj denarja za odhod na zdravljenje v Lusako. Oče je umrl, mati pa je brezposelna, tako da mora denar zaslužiti sama. Primerov, kot je ta, je mnogo in so pravzaprav del vsakdana.
Turist lahko v Zambiji s turistično vizo ostane 90 dni, vendar jo mora vsakih 30 dni podaljšati. S podaljševanjem načeloma nismo imeli težav. Seveda pa so se stvari morale same od sebe malo začiniti. Tim je bil edini izmed nas z napačnim datumom poteka vize, čeprav je imela ta pravilno določeno trajanje. Šlo je torej zgolj za matematično napako pri računanju gospe na meji, ki najverjetneje ni verjela učitelju v osnovni šoli, ko je rekel, da je treba matematiko obvladati tudi ob polnoči – takrat smo mi pristali na letališču. Na to je tudi opozoril in ker pet glav ve več kot ena, so potem na uradu še nekaj časa sestankovali, kako bi napako popravili. Na koncu so datum prečrtali, napisali pravilnega in se poleg podpisali. Enostavno in efektivno. Pri nas bi izgledalo morda nekoliko neuradno, v Zambiji pa to deluje.
Gospa z zelo visokim tlakom je bila odpuščena in poslana v Lusako, saj na oddelku po dveh tednih na štiritirni terapiji nismo več vedeli, kaj bi lahko storili. Pacientka je po tem, ko je izvedela novico o odhodu v Lusako, z oddelka pobegnila. Dr. Phiri nama je pojasnil, da je to pogost pojav, ker ljudje ne želijo zares v bolnico – posebej če so povsem asimptomatski, torej če sami ne opazijo nobenih težav.
Mi, Evropejci, enostavno nimamo takih gibov v naših bokih, kot jih imajo oni. Zdi se, kot da imajo neke mišice, ki so pri nas sčasoma atrofirale in ne opravljajo več svoje funkcije premikanja telesa tako kot pri Afričanih. Pri njih so gibi res tako minimalni, povsem nepotratni, mi pa po njihovih besedah plešemo na način »jumping around and circling with your hands«, torej skačemo in samo mahamo in krožimo s rokami. No ja, vsak se trudi po svoje.
Zjutraj smo se peljali proti vzhodu, zvečer proti zahodu – skozi vetrobransko steklo avtomobila smo torej doživeli najlepša dva dela dneva. Zdi se, kot da imajo barve sonca tukaj več prostora, da se razlijejo po nebu in prosto mešajo med seboj ter nam ponudijo odtenke oranže in vijolične, za katere smo prepričani, da smo v Evropi barvno slepi.
Trenutno še vedno sami smo se v sobi za sestanke med čakanjem ponovno zapletli v pogovor z enim od zdravnikov. Tukaj se govorice zelo hitro širijo – vas je majhna, mi smo novi, belci, drugačni in najverjetneje malo čudni, tako da so vsi naši gibi videni in ljudje o nas vedo več kot mi o sebi. Tako seveda tudi vedo, da dvakrat do trikrat tedensko odtečemo 30 minut proti glavni cesti in nazaj. To je eden od zdravnikov komentiral tako: »I saw you guys running yesterday, I woundered who was chasing you? Was he dangerous? (Včeraj sem vas videl teči in sem se spraševal, kdo vas je lovil. A je bil nevaren?)«
Tim je prvič asistiral pri carskem rezu. Bodoča mamica je bila stara komaj 14 let. Med operacijo ji je doktor Phiri razložil, naj raje obiskuje šolo, kot da pri tej starosti naprej rojeva otroke – fant te lahko zapusti prej kot znanje, ji je razložil, medtem ko sta se Tim in Hana čudila starosti nosečnice. Gospodična ni osamljen primer, ženske včasih prvič rodijo že kmalu po prvi menstruaciji. Stanje se počasi izboljšuje in vedno več se jih kasneje vrne in dokonča osnovno šolanje. Njihove dojenčke v času pouka prevzamejo babice, sestre ali tete.
Na diagnostiko očal za branje je prišla gospa srednjih let, četudi smo pri ocenjevanju starosti ljudi res slabi! Navadno so dosti starejši, kot izgledajo. Svojo težavo je razložila tako: »Saj podnevi še lahko berem, ampak ko se stemni, pa nič ne vidim!«
Ob igri nam je dr. Phiri, ki je bil danes nekoliko slabše razpoložen in bolj izčrpan, na srce položil nekatere svoje modrosti. Med drugim tudi to, da bo prišel dan, ko bomo zaradi preobremenjenosti pozabili na svoje potrebe in se celo pozabili zjutraj počesati za v službo. Ta trenutek naj nam služi kot opomnik, da lahko le zdrav zdravnik dobro zdravi.
Začeli smo s skupinskim fotografiranjem pred bolnico z vsemi zaposlenimi. Bili smo prav počaščeni, ker so bili vsi oblečeni v srajce in lepe hlače. Najprej smo mislili, da zaradi nas. Potem smo ugotovili, da so prišli nadzorni inšpektorji pregledat njihovo delo. Ampak pustimo podrobnosti.
Največje darilo, ki smo ga prejeli, je seveda ostalo v nas – spomini, izkušnje in toplina, ki nam jo v srcu prebudi misel na te tri mesece. Za na nočno omarico pa smo prejeli še leseno žirafo, slončka, obesek Zambije in zapestnico z napisom Zambija, tako da jih slučajno ne bi pozabili. Ne bomo. Ne skrbite, ne bomo.
Kam so šli dnevi? Trije meseci se slišijo tako veliko, pa vendar se zdi nepravično, da nam je bilo dano samo toliko dni skupne poti z ljudmi iz te majhne vasice. Hkrati se zdi, da smo doživeli toliko – v bolnici, kjer smo se učili drug od drugega, v hiški, kjer smo igrali družabne igre, jim privzgojili ljubezen do domačih živali in imeli kar nekaj poznih večernih zabav z dolgimi pogovori. Pa vseeno je bilo časa premalo, da bi lahko rekli, da smo se naveličali igrati biljard ali dr. Phirija hecati, da je manjši od vseh nas. Ravno smo se navadili, da se obrnemo ob vzdevku »little lady« (mala dama), kakor nas je naslavljal, pa že gremo?! Zdi se nepravično, da je ta mehurček časa dolg le tri mesece. Sem pa nekje nekoč prebrala, da si ljudje lahko damo neskončnost v končnosti časa.
Iz knjige Utrip Zambije skozi stetoskop, avtorica Anamarija Mihovec >>
