.
Povzeto iz knjige Brezna in vrhovi, avtor Pavel Kunaver (rojen leta 1889)
Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo – do gora.
Konec 19. stoletja je bilo celo na Kredarici in Triglavu le po nekaj sto planincev na leto. Glavne ceste so bile še makadamske, a ni bilo avtomobilov. Do leta 1904 si prišel v Bohinj le peš ali s poštnim vozom.
Kljub težki poti je ostala zavest, da je tam zunaj v naravi ob vsakem letnem času in vsakem vremenu vedno lepo in vredno vsakega truda. Tako se je lučka z gora končno v meni razplamenela in ni nikdar več ugasnila.
Opisovanje razgleda z visokih gora je najtežje in brezupno početje – saj lepote in veličine tega prizora ni mogoče podati z besedo.
Poljski instruktor »harcerjev« Kindler mi je dal prve nauke. Kdo bi jih bil po vseh izkušnjah v krvavi minuli vojni zavrnil: Bratstvo med narodi, mir na zemlji, poštenost, odkritosrčnost, življenje z naravo! Pa vsak dan vsaj eno dobro delo. Nikoli več ne bo vojne …
Kaj je primernejšega za vzgajanje dobih planincev kot tabor sredi gora! Število skavtov je rastlo po vsej Sloveniji, z ljubljanskimi pa smo doživljali čudovita taborjenja ob takrat še zelo samotnem Bohinjskem jezeru. Koliko mladih fantov pa tudi deklet se je prav tam priučilo, kako se živi v tesnem stiku z naravo, kako je treba premagovati številne napore, pomagati pri poškodbah, ceniti domačo pesem ob tabornih ognjih, zdravo živeti od preprosti hrani, gojiti bratstvo in tovarištvo.
Dr. Anton Mrak: »Kamniške planine so idila, Julijske Alpe pa romantika.«
Slika je lepa na papirju, še lepša pa v spominih.
Z gorami je tako, da ljubezen do njih iz leta v leto raste in se s starostjo tem bolj poglablja, čim manj visoko se moreš povzpeti.
Človeku ni dano, da bi se mu izpolnile vse želje.
Bohinj niso samo jezero, gore in gozdovi. Tam so tudi Bohinjci, ljudje od davnih časov zakoreninjeni v tej zemlji, potomci praljudi, starih Slovencev pa tudi priseljencev že iz davno minulih stoletij, od drugod, kar pričajo še danes že udomačena imena Laški rovt, Nemški rovt, Anžlin, Španc, Razinger pa Fužina in druga. Le večkratni stik z domačini in njegovo naravo ti polagoma poglobi razumevanje in ljubezen do Bohinja.
Ogenj za ognjem, ob njem stari prijatelji, mladina, pa tudi sam ob njem, in še najlepše z ženo in otroki … Koliko lepote, koliko sreče, ko smo ob plamenih nemoteno od vremenskih sprememb uživali veliko, nepokvarjeno naravo v gorah in hribih, ob rekah in jezerih, ob razgledu ali stisnjeni v temni gozd ali skalne stene. Ogenj na prostem, čuvan in negovan, zbuja s svojimi nemirnimi plameni domišljijo. Ko zreš vanj, se zbujajo spomini na prijatelje tako živo, da jasno vidiš njihove obraze, pa na doživljaje, in za čudo, ognjena čistost plamenov rodi samo čiste, lepe misli.
Kje ste, prijatelji, ki ste z menoj posedali pri teh nepozabnih ognjih? V spominu so mi vaši obrazi, od teh samotnih ognjev rdeče ožarjeni, in vaše oči, v katerih se je lesketal odsev ognja na ognjišču, kakor odsev navdušenosti in velikih načrtov še v mladi, podjetni, nemirni duši. »Dviga plamen se iz ognja taborišča našega …«
Kaj vesti vi o mladini, ki jo preveč karate in obsojate, pa je ne spremljate in vodite in ne živite tesno z njo ob takih čudih, kakor so naše planine, naš kras, posebno pa vedno se izpreminjajoče Cerkniško jezero in njegova skrivnostna voda! Mnogo se je spremenilo, leta so minevala, »mladina« je že tolikokrat odrastla in se izmenjala. Ideali so se spremenili; včasih še pridem sam do jezera, obiščem stare znance; nekateri so že odšli, pokrajina pa je ostala čudovita kot nekdaj.
Človek se je lotil narave; naravo hoče popravljati, hoče uničiti edinstveni kraški spomenik naše Slovenije – presihajoče Cerkniško jezero. Toda spomini žive. Živi so vsi nešteti prizori, ki jih je prepolno to vedno drugačno jezero, in spomini na lepo mladino in njene iskreče se oči ob valovanju jezerske vode.
Že poznate knjigo SRCE IN KAMEN? >>
Kako škodljivo je početje organizatorjev izletov, ko celo na avtobusih, kamionih ali kako drugače privlečejo s seboj alkohol in sredstva za hrup v tisto tiho naravo, ki bi morala postati njihova prijateljica, dobrotnica, zdravnica, vir lepote in sreče!
V tem, da mi ne cenimo zadosti svoje narave in jo skrunimo s slabim vedenjem, tujci pa spoznavajo njeno vrednot in lepoto, tiči med drugim tudi nevarnost pohlepa po naši zemlji. Tako ostane v slovenskem planinstvu prvi in zadnji problem človek, ki ga moramo pridobiti in vzgojiti za gore tako, da bo dobrine, ki jih je deležen tudi na duhovnem področju, do konca izrabil.
Morda je pri mnogih starejših ljudeh prepozno, da bi jih prevzgojili, toda prihodnost pripada mladini! Zato je dolžnost vsakogar, da njej posveti vso pozornost in skrb in jo pridobi za srečnejše in boljše življenje.
Nobena oprema ni predobra za gore! Noben trud ni preveč! Vzgajajo naj in vcepljajo v mlada srca ljubezen do gorske lepote. Kakor sonce jim bo svetila in jih vodila skozi vse življenje.
Lepota gora se ni kupovala z denarjem. Skozi oči reveža in bogataša lije v človekovo notranjost in mu blaži bolečine ali ga polni z neko nedopovedljivo srečo.
Naj se že v mladosti seznani z vedno lepo gorsko naravo. S tem si bo pridobil zaklad, ki mu ga nihče ne bo mogel vzeti. V gorah bo našel dom, kamor se bo lahko vedno zatekal in našel tolažbo in srečo ob vsakem času, posebno pa v tegobah, ki malone vsakega človeka kdaj obiščejo.
Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje – življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš k svojimi doživetji privabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega. Od časa do časa pripovedujem, kako koristno je bilo ubogati starejše in hoditi z njimi v gore, ki so še danes najčistejši in najlepši del naše domovine. Poznal sem njihovo naravo, njihovo bogastvo, njihovo neskončno pestrost, mir in njih življenje iz večnosti v večnost. V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevarje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje. Prav do zadnjega se v naravnem okolju znajdemo sami, ko nas »vzamejo v sebe njene moči«, kakor pravi pesnik, ko se spet združimo z njo …
Skrajni čas je, da narave ne teptamo več in z njo vred ne ogrožamo samega sebe. Le negujmo jo!
Povzeto iz knjige Brezna in vrhovi, avtor Pavel Kunaver