Naslov: Čarovnikov vajenec; Avtor: Evald Flisar
Kaj sem iskal? Del mene samega, ki ga je intelektualna vzgoja pahnila od mene. Nagonski, intuitivni del, ki me je spremljal skozi življenje kot senca mojih racionalnih dejanj, nikoli daleč proč, a nikdar dovolj blizu, da bi se ga dotaknil. Že dolgo sem slutil, da imam dvojnika, s katerim sva si v otroških letih bila blizu. Ničesar nisva skrivala drug pred drugim. Potem, ne vem kdaj in zakaj, je med nama vzklila nezaupljivost. Okolje, v katerem sva odraščala in se učila, se je postavilo na stran mojega intelektualnega jaza in nagonski del se je (zavrnjen v šoli, na univerzi, v družbi) osramoščen umaknil. Naselil se je v dimenziji bivanja, ki ji intelektualni jaz ni maral priznati enakopravnosti, saj je bila nerazložljiva in neznanstvena, čeprav jo je sproti potrjevala izkušnja življenja.
„Prijatelj, ne zvračaj name odgovornosti za to, kar se ti plete po glavi!“
Resnica je otipljiva; ko jo vidiš, jo čutiš, ko jo čutiš, jo slišiš, ko jo slišiš, jo vohaš. Resnica ni v duhu, ni duhovna. Duh zmeraj skače po preteklosti in prihodnosti, zmeraj skače s tega, kar je bilo, na tisto, kar še bo. Duh se ukvarja z željami, z upi, z načrti. Resnica ni to. Resnice ni mogoče doseči, nesmiselno jo je iskati. Iskanje samo postane ovira. Zato ti pravim – ne išči, ker boš zgrešil. Ne išči, ampak najdi. Z iskanjem se vse oddalji. Iščeš boga in bog izgine v nebesa. Iščeš nirvano in nirvana izgine na konec asketskih odpovedi.
Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev in da je življenje brezkončno obdobje navdušenja.
Buda ni postal Buda postopoma, ampak nenadoma. V svojem svetu sem si privzgojil prepričanje, da je vredno le, kar je sad naporov, in da je tisto, kar je sad večjih naporov, vrednejše. Zato se mi zdi, da je pot do budnosti posuta s trnjem, z odpovedmi, s študijem, s filozofijo. Ne morem doumeti, da je resnica v meni ta hip in samo ta hip.
Budizem ni vera, ampak način življenja; ni dogma, ampak razlaga naravnih pojavov; a tudi razlaga ne zavezuje in je ni treba jemati preresno.
Om Mani Padme Hum – Om izraža neskončnost in hkrati končnost; Mani je dragulj, v srcu živeči Buda; Padme je lotos, lastno srce; Hum zaobjema neskončnost ljubezni, ki je izražena v materialnem vesolju.
Med trenutkoma, ko zaznaš situacijo in ko nanjo odreagiraš, je premor tako kratek, da se ga zaveda samo umirjen duh. Ta premor je tvoja priložnost. V njem se lahko znebiš navad in reagiraš neposredno in sveže. Potem boš nehal vpregati svoje bistvo v nepomembne probleme; pustil jih boš, da se sami rešijo. Tvoji možgani bodo nedolžni in pomlajeni. Tvoj duh bo neskaljen. Neskaljeni duh pa zaznava, kar je, samo to, kar je, kar se dogaja. In to je lepota resnice.
Pozabi besede. Pokaži.
Živimo v fazi Kali Yuge, obdobje boginje Kali, čas brezpravja in nasilja, zaključna faza človeškega obstoja na Zemlji. Otroci več ne spoštujejo staršev. Starši si ne zaslužijo spoštovanja. Ni prave pobožnosti, bog je grožnja dogmatičnih starcev. V javnih in zasebnih odnosih prevladujejo sovraštvo, dvoličnost, lakomnost in nezaupljivost. Mož ne zaupa ženi in žena ne možu, ker si zaupanja ne zaslužita. Merilo vrednosti je denar. To je čas duhovnih, duševnih, telesnih bolezni. V hlastanju po dobičkih je človek posvinjal reke in morja, tako da poginjajo ribe in posvinjal je ozračje, tako da umirajo gozdovi. Odnosi med narodi, med strankami, med plameni in klikami so zasnovani na izigravanju in lažeh. Besede so devalvirane v sredstva cenene retorike.
Ne odpovej se ničemur, kar je del sveta in življenja, pravijo tantriki. Zadovolji vse želje, predaj se svetemu obhajilu jedače, pijače in jebače. Vendar tako, da ostaneš svoboden, nezavezan užitkom. Da se jih ne oklepaš, ampak se skoznje prazniš in duhovno rasteš. Tantra je paradoksalna metoda duhovne rasti, primerna za tiste, ki se jim stalno mudi.
Smrtno resen si. Domišljaš si, da je tvoje življenje pomembno in sveto v krščanskem pomenu besede. Zato je vse, kar storiš, tako okorno in težko. Odpovej se bolezni, ki te utruja. Nehaj plavati proti toku. Prepusti se mu.
Zanj čas ni denar. Zato ne pozna nestrpnosti.
Zaslutil sem, da me na poti k budnosti ne ovira samo intelekt. Ovira me tudi odnos do časa. Ovira me privzgojena nestrpnost; pojmovanje časa kot nečesa, kar imam ali nimam, pa prepričanje, da se nekaj mora uresničiti v določenem roku.
Škoda je, da znaš samo misliti. Da nisi vsaj malo praktičen. Praktičen si, če znaš izdelati čebriček za vodo. Ali vzgojiti drevo, posejati, požeti ječmen, ga zmleti v moko in moko spražiti v campo. Izdelati lonec. Ujeti volka.
Živel je, kot da je sleherna situacija odsev njegovega duševnega stanja, in ker ni skušal nič postati, ampak je samo bil, je vse, kar je storil, bilo naravno in prav.
Tukaj in zdaj. Tukaj in zdaj je vse prav.
Tvoj ego je skupek tvojih projekcij samega sebe.
Trudiš se, da bi nekaj dosegel, pa ne moreš. In zakaj ne? Ker se trudiš! Dolgo traja, preden sprevidiš, da si neumen. Neumen si, ker si pameten. Dokler si tega ne priznaš, ne moreš nikamor. Prvi korak ti omogoči le iskrena ponižnost. Tu ne pomaga nobena goljufija.
Prvi korak je iskrena ponižnost, drugi je pravilen odnos do misli. Dokler ne vidiš, kako se porajajo in kako preproste so, dokler jih sproti vrednotiš, povezuješ, preverjaš in vse drugo, kar z njimi običajno počenjaš, si njihov ujetnik. Tvoja pozornost je njihova hrana. Dokler jih krmiš, njihova moč nad teboj raste. Krmiš jih tudi, če jih zatiraš; z nasiljem jih le ostriš in utrujaš. Šele ko se zaveš, da so misli utrinki, pobliski, nekaj pozornega, si dosegel pravilen odnos do njih.
Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ne zaostajaš, ne dohitevaš ga. Ne plavaš naprej, zato ni napora. Nisi fiksiran, zato te tok ne spodnaša. Sleherna situacija, dobra ali slaba, tolažilna ali nevarna, vsak dogodek, vsako čustvo, vse je del toka. Ko ne plavaš s tokom, zboliš. Občutek imaš, da se staraš, da se nič ne dogaja, življenje te pušča za sabo. Vse gre mimo: ljudje, ljubezen, uspeh, sreča, smisel, vse hiti mimo. Tok življenja te zaznava kot oviro, kot vkopan hlod. Ko se zakoplješ v strugo, je vse, kar storiš in rečeš, hlodasto, nesproščeno. Tok življenja je silno močan, spodnaša te, zanj si ovira; čim bolj se upiraš, tem večja ovira si, toliko večji je pritisk toka. In naposled te bo spodnesel. In odnesel. Če misliš, da boš takrat plaval s tokom, se motiš. Plavanje s tokom ni slepo puščanje toku, ampak aktivna sinhronizacija z njim.
Ni preprosto doseči stanje nemisli. Še težje je v njem ostati. Najtežje pa je živeti v njem, obenem pa v objektivni resničnosti, v kateri je ego potreben.
Zazri se vase in se vprašaj: kaj sem jaz? Ko odkriješ, boš jasen kot gladina jezera in v tebi bo zasijal bog. Ne odlašaj. Korak je potreben zdaj, ta trenutek. Jutri bo že prepozno.
Stori korak. Kdo ga bo storil, če vsak le čaka na druge? Korak mora biti praktičen, biti mora dejanje, kaj boš z besedami?
Si že slišal za zvezdo Sirus? Ena zvezda je ego. Druga je duša. Dokler sta enako močni, krožita druga okoli druge in v tebi je ravnovesje. Sistem pa se je v človeku pokvaril. Ego in duša sta izgubila vzajemno privlačnost. Ego se je napihnil, postal je abnormalen, odbil in zasenčil je dušo. Kar pogrešaš, kar pogreša moderni človek, je duša. Samo ko sta ego in duša enakovredna, enako močna, odprta vzajemnim vplivom in korekcijam, vendar en nič bolj in nič manj kot drugi, samo takrat boš normalen in zdrav.
Nirvana je tukaj in zdaj. Nikjer drugje. Nikdar drugič. Nirvana je doživljanje sveta na določeni ravni zavesti. Oba bregova sta eno in vse je že tukaj, v trenutku, tudi prihodnost: kot je hrast že v želodu. Samo zdaj je prihodnost lahko drugačna; prebujanje je možno samo v trenutku.
Vsaka situacija ti ponuja priložnosti, ki jih nisi imel nikoli prej, omogoča ti, da se znajdeš, kot se nisi nikoli dotlej. Vsak trenutek sta dva, ti in okolje. In vsak trenutek je v konfliktu. Kako ga boš rešil: sebi v prid ali v škodo?
Kako boš obvladal nasprotnika, če ne moreš obvladati sebe?
Kolikor več energije vložiš v koncentracijo na cilj, toliko manj je imaš za koncentracijo na pot do cilja. Pot je vse. Ko si na poti, si že skoraj na cilju. Ne pa si v mislih ves čas na cilju, sploh še nisi na poti.
Samo otroci znajo doživljati svet in življenje direktno; v kasnejših letih se večina izseli iz sveta, kot je, se vse bolj oddalji od njega, se vse bolj zaplete v mreže družbenih in osebnih konstrukcij. Resnična tla nadomesti zemljevid.
Če si večen, je vse nesmiselno. Če si večen, ne moreš doumeti minevanja in zavest o minevanju je izkušnja življenja. Če si večen, sploh ne živiš! Smrt je smisel življenja.
Dober igralec je popolnoma pozoren. Tehnika ni dovolj. Odlično igraš, ko si v formi, ko si v psihičnem stanju, v katerem ni potreben premislek. Odprt si, pripravljen na vse, ne da bi karkoli pričakoval. V tebi ni prostora za motnje in prekinitve. Miren si: os, okoli katere se vse vrti. V globini morja si in vse, kar se dogaja, se dogaja na površini. Ne dotika se te, ne more te raniti.
Vajeni smo reči, da nas občutki varajo. Tako misli ego, ki se občutkov boji in nikoli ne zavrne priložnosti, da bi jih razvrednotil. Misli nas varajo. Občutki nikoli.
Svoboda je iluzija. Ne znamo je nedoseči. Ne znamo doumeti, da ni načina. Odgovor je v srcu, a v našem svetu je srce mišica, ki jo presajamo, ali pesniška prispodoba. Samo predmet ali beseda, nikoli dejanje. Pogrešamo le ljubezen, svobodo in smisel. Ljubezen se zgodi, smisel se razodane, svoboda je. Izgubili smo sposobnost predaje. Naš moto je: napadi in zmagaj. Prevladaj, obvladaj, zazidaj. Spremeni v stvar.
Objemi življenje in ničesar ne pričakuj.
Zlekni se v travo in glej oblake. Ne išči, ne pričakuj. Dovoli, da se zgodi. Cilj je tam, kjer si. Ne govori o ljubezni, o načelih, o odgovornosti. Ljubi, bodi načelen, bodi odgovoren. Bodi. Samo ko se življenja več ne oklepaš, se lahko z njim igraš.
Problem ni tam, kjer ga vidiš, ampak tam, od koder ga opazuješ.
Neumen sem, ker sem pameten. Življenje ni problem; problem je moje prepričanje, da je problem. Predaj se toku.
Prišel sem v želji, da bi odkril svoj pravi jaz. Zdaj sem, da ne morem ne-biti svoj pravi jaz. Karkoli storim, karkoli ne-storim, karkoli čutim, ne-čutim, mislim, ne-mislim, vse je moj pravi jaz. Ni mi treba zavračat delov samega sebe, saj nisem razdeljen na dele. Bistvo ni v tem, da bi moral sprejeti samega sebe, bistvo je v tem, da se ne morem zavrniti.
Svoboden si, če živiš gol, ne pa zavit v svojo predstavo o sebi.
Joči. Bodi spontan. Pleši. Igra ni resna. Vendar to ne pomeni, da si boljši, srečnejši od onih, ki so prepričani, da je. Tudi oni igrajo, a ker se tega ne zavedajo, je njihova igra le bolj nevarna. Mera tvoje svobode je v pripravljenosti, da jim pomagaš, ko jim spodrsne, in da pomagaš sebi, ko spodrsne tebi. In spodrsne ti lahko na vsakem koraku. Svet je prostor varljivih pojavnosti; prostor, v katerem se razbojniki, ki so našemljeni v policiste, spopadajo s policisti, ki so našemljeni v razbojnike.
Neki zenbudistični mojster je dosegel razsvetljenje. „In potem,“ so ga vprašali občudovalci, „kaj ste storili potem?“ Skomignil je in odvrnil: „Naročil sem čaj.“
Iz knjige Čarovnikov vajenec; avtor Evald Flisar
