.
Iz knjige Če bi zvezde izpolnjevale želje, Ula Bratkovič >>
Sicer pa imam res srečo. Sem mlada, zdrava in polna veselja. Lahko vidim, slišim, čutim in govorim. Lahko sem vesela, jezna in žalostna, torej nimam le čutil, ampak tudi čustva. Lahko imam nekoga rada in nekdo ima lahko rad mene. Lahko hodim, plavam in tečem. Lahko rešujem matematične probleme, čeprav o tem zdaj raje ne bi razmišljala. Lahko pišem. Lahko razmišljam o prihodnosti. Ja, res imam srečo. Mogoče se premalokrat zavedamo, koliko sreče imamo. Čeprav pridejo slabi dnevi in ti učiteljica za geografijo da 3 (VSE SEM ZNALA!), je življenje lepo.
Ta ljubezen. Saj ne, da sem hudo vešča v ljubezni, ampak včasih res ne razumem vsega skupaj. Saj vem, da smo še mladi, ampak vseeno smo tudi najstniki ljudje z razvitimi čustvi in mišljenjem. In na nas ne vpliva samo romantična ljubezen, čeprav je taka precej dobrodošla. Veliko težje mi je, če bi se skregala s starši ali Špelo kot pa s fantom. Saj fantje so včasih res čudni.
Veliko težje mi je, če se skregam s kakšno osebo, s katero imam platoničen odnos. Še posebej, če so to starši. Saj se ne kregamo veliko, ampak tudi oni včasih ne razumejo, da nas lahko jemljejo kot dokaj odrasle posameznike, s katerimi se lahko pogovarjajo.
Še posebej pa me razžalosti, ko vidim sošolko, ki joka, ker je dobila enko. Dejansko ne joka zaradi ocene, ampak ker jo je strah, kaj bodo rekli doma. A ni to žalostno? Dom bi moral biti prostor, kjer se dobro počutiš – kljub svojim napakam. Moja babi je v šoli imela same zadostne in nezadostne ocene, pa je še zmeraj največji sonček. In to, da se nekateri starši ne morejo sprijazniti s tem, da otroku pač ne gre v šoli, me res razjezi. Še posebej zato, ker bo otrok imel nekakšne travme in mislil, da je neumen. Pa je neumen? Nihče ni popoln in v svetu, polnem izobrazbe vseh vrst in družbenih medijev, se pogosto vprašamo: »Kaj delam narobe?!« Ja, kaj delam narobe? Kaj delam narobe, da me tisti fant ni želel? Kaj je narobe z mano, da imam pri matematiki same dvojke? Kaj je narobe z mano, da si ne zapomnim 600 decimalk števila pi kot tisti influencer, KI MU TO DAJE KRUH? Zakaj nimam popolnega telesa, zakaj nimam popolnih ocen, popolnega nasmeha, popolnih prijateljev, popolnega obraza, popolnih oblačil? Ker tega ne potrebujemo. Sčasoma se vsak začne zavedati, kako pomembno je, da imamo radi sebe. Če vemo, da imamo v sebi nekaj dobrega, na primer dobro osebnost, zakaj bi se pred drugimi pretvarjali, da nismo takšni? Zakaj bi si čez obraz dali neko masko, čeprav imamo radi, kako lepo naše oči objamejo senco osebe, ki jo imamo radi? Zakaj bi se spremenili za nekoga, ki nas bo vedno zavrnil? Da bi imeli nekoga? Ali je imeti nekoga, ki te ne mara, bolje kot biti sam?
Krasno je, kako smo ljudje ustvarjeni, da imamo radi. Velikokrat pomislim, kako je naše telo ustvarjeno, da se ravno prav prilega osebi, ki jo objamemo. Ali ni to tako lepo?
Veliko je dobrih fantov. Na primer moji prijatelji. Res je, da jih nikoli nisem videla kot primerne moške osebke, a vseeno vem, da imajo srce na pravem mestu. Luka mi tudi da veliko nasvetov glede fantov. Zaenkrat še noben ni deloval, ampak verjamem vanj (to je bila ena velika laž).
Odrasli lahko govorijo, kako nas telefoni spreminjajo, a če je oseba prijetna, je ne more nadomestiti niti Snapchat!
Veliko ljudi ne verjame, da sorodne duše obstajajo, a jaz sem prepričana, da obstajajo. Vedno se nasmehnem, ko vidim par, ki se drži za roke. V njiju lahko opazim njuno podobo v prihodnosti – malo nagubana, a vseeno srečna, zaljubljena. Ljubezen pa je seveda najlepša stvar na svetu.
Lahko si je predstavljati, da smo ljudje narejeni, da imamo radi in da nas imajo radi drugi. Narejeni smo, da smo srečni in da osrečujemo druge. Pa naj so to tvoji starši, učitelji ali pa starka na cesti, ki si se ji nasmehnil. Sreča je povsod in prav je, da jo delimo. Za to smo ustvarjeni – za to dihamo.
Že iz mojega glasbenega okusa se vidi, da obožujem ljubezen. No, ne prav ljubezni, ampak ideje o ljubezni. Že samo misli, da o nekom napišeš pesem. Da te tako navdihuje. Navdušuje. Da zaradi nekoga ne moreš spati in komaj čakaš, da se bo zbudil in te vprašal: »Kako si spal/a?« Ti pa se boš lahko nasmehnil in rekel: »Dobro, pa ti?« Joj, kako obožujem ljubezen.
Ob ognju se le pogovarjamo in gledamo zvezde. O, zvezde, bi mi lahko povedale, če sem všeč Timu? Bi mu lahko povedale, da je on všeč meni? O, zvezde, bi nama lahko pomagale?
Sploh ne vem, če si želim nazaj. Ta Tim me nekaj mede. Nekako vem, da sem mu všeč, ampak nisem stoodstotna. Življenje bi bilo veliko lažje, če bi fantje dekletom naravnost v obraz povedali, da so jim všeč. Saj ne mislim, da punca ne sme tega narediti prva. Samo bolj klasično se mi zdi, da fant tvega. Kaj češ, ljubezen ni logična. Nekje sem slišala, da nikoli ne moreš ne zlomiti niti enega srca. Zdi se mi kar resnično. Vedno bo nekdo, ki ga boš prizadel. Mogoče čisto malo, mogoče močno. Pomembno je, da se takim ljudem znamo opravičiti in pojasniti, da druge možnosti ni bilo.
Zdi se mi, da se ljudje ne zavedamo, kako minljive so stvari. Ne le naše življenje, tudi čisto osnovne stvari, na katere nikoli ne pomislimo. Ljubezen ali mir, obojega je lahko v trenutku konec. Kakšno obdobje našega življenja se konča, pa se tega sploh ne zavedamo. Ne zavedamo se, kako smo lahko srečni, ko nekaj imamo, le zato, ker se ne želimo zavedati, kako nesrečni bomo, ko to izgubimo. Prijatelja, žival, čustvo … Saj sploh ni pomembno, treba se je začeti zavedati tiste dodatne vrednosti, ki nam jo daje dejstvo, da še nismo minili.
Pa ni le najstniška ljubezen, briga me, kaj kdo reče. Naj raziskave še kar nakladajo, kako se nam možgani razvijajo do 24. leta, tudi najstniki se imamo lahko radi. Ne samo za slike in kratke zapise v rozast dnevnik, tudi tako zares.
