Cheryl Strayed - Divja
22-letna Cheryl se je v trenutku brezupa podala na mogočno Pacifiško gorsko pešpot, ki vodi skozi puščave, po zasneženih vrhovih in nedotaknjenih gozdovih zahodnega roba ZDA. Spoznavala je redke pustolovce, gluho samoto, bajno lepoto narave ter na koncu vendarle spoznala in našla - sebe.
Strah poraja strah. Moč poraja moč. Primorala sem se, da sem v sebi porajala moč. Ni trajalo dolgo, pa me v resnici ni bilo strah.
Hodila bom in pretehtala svoje življenje. Daleč od vsega, kar ga je spremenilo v farso, bom spet našla moč.
Charles Longa: »Kako naj knjiga opiše psihološke dejavnike, na katere se je potrebno pripraviti ... obup, odtujenost, tesnobo, predvsem pa telesno in duševno trpljenje, ki mimogrede spodkopljejo še tako trdno voljo? Vse to je realnost, ki jo je treba predvideti za tako pot, in ni besed, ki bi jo lahko posredovale ...«
Čudilo me je, da lahko vse, kar potrebujem za preživetje, nosim na lastnem hrbtu. Najbolj presentljivo pa je bilo, da to zmorem nositi. Da lahko zdržim, čeprav je nevzdržno. Spoznanja o mojem telesnem otipljivem življenju so se nehote prelivala na čustveno in duhovno področje. Osupljivo je bilo, da je mogoče moje zapleteno življenje poenostaviti do te mere. Začelo se mi je dozdevati, da je bilo morda dobro, ker v dolgih dneh na pohodu nisem premlevala o svojih življenjskih tegobah; ker sem se bila prisiljena ukvarjati s telesnim trpljenjem, se je morda razkadilo vsaj nekaj duševnih bolečin.
Samota se mi je vedno zdela dejanski kraj, ne samo stanje duha, pač pa prostor, kamor se lahko umaknem in sem takšna, kot sem v resnici. Prvinska samota na poti je ta občutek spremenila. Samota ni bila več določen prostor, pač pa ves širni svet; zdaj sem bila v tem svetu sama in sem se v njem udomačila kot še nikoli prej. Ko sem živela na prostem, celo brez strehe nad glavo, se mi je svet zdel večji in manjši hkrati.
"Nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte." Winston Churchill
Pomembno je le to, kako se človek počuti v divjini. Kako je hoditi dolge kilometre le zato, da se pred tabo nizajo drevesa in travniki, gore in puščave, potoki in skalovje, reke in trave, sončni vzhodi in zahodi. To je mogočno, prvinsko doživetje. Čutila sem, da je človek vedno doživljal divjino na ta način in dokler bo obstajala divjina, jo tudi vedno bo.
Na cilju: Jokala sem in se nisem mogla ustaviti. Nisem jokala od sreče. Nisem jokala od žalosti. Jokala sem, ker sem bila polna. Bila sem nasičena od tistih petdeset in nekaj dni na pešpoti in tudi od 9760 dni, ki so se zvrstili prej. Bila sem odločna, ponižna in povezana z vsem okoli sebe, kakor da sem tudi jaz varna na tem svetu.
Pomislila sem: Kaj, če bi si odpustila? Če bi si le odpustila, čeprav sem zagrešila stvari, ki jih ne bi smela? Kaj, če je edino opravičilo za moje laži in prevare pač to, da sem tako hotela in nisem mogla drugače?
Gnalo me je čisto, prvinsko čustvo, ki ga lahko imenujem le radost.
Hvala. Ne le za dolgi pohod, pač pa za vse, kar se je končno izkristaliziralo v meni, za vse, kar me je naučila pešpot, in za vse, česar še nisem mogla vedeti, čeprav sem čutila, da že nekako biva v meni. Nisem vedela, da se bo šele čez mnogo let razodel pomen tega pohoda in bo skrivnost, ki sem si jo vedno pripovedovala, končno razkrita.
Vse to, kar sem šele v kasnejših letih doumela, mi takrat, na koncu poti, še ni bilo znano. Vedela sem le, da mi ni treba vedeti. Dovolj je bilo verjeti, da je bilo vse, kar sem storila, storjeno iz srca. Dovolj je bilo le čutiti pomen vsega tega, čeprav še nisem mogla zatrdno reči, kakšen pravzaprav je. Verjeti, da mi ni več treba vsega zgrabiti z golimi rokami. Da je dovolj, če ribe samo gledam pod gladino. Da je to vse. Da je to življenje moje, tako kot življenje vsakogar od nas - skrivnostno, nepreklicno in nedotakljivo. Tako zelo blizu, tako navzoče, tako zelo namenjeno meni. Kako divje je, če si ga dovoliš živeti.
Z večino ljudi, ki sem jih srečala na poti, smo se družili le kratek čas, vendar me je vsakdo od njih obogatil. Spravljali so me v smeh, me silili k razmišljanju, me spodbujali, da sem prebila še en dan, predvsem pa so mi vlili popolno zaupanje v prijaznost neznanih ljudi.
Iz knjige Divja, Cheryl Strayed
