.
Iz knjige Dokler naju pes ne loči, Lena Gregorčič >>
Ne želim pisati knjige o psih, ampak knjigo o ljudeh, ki imamo radi pse! O vseh nas, ki svet zaradi psov doživljamo drugače, o vseh nas, ki se zaradi tega pogosto počutimo nerazumljene, o vseh nas, ki s psi spletamo globoke odnose, ki so pogosto iskrenejši kot odnos z bližnjim (človekom). Za vse nas, ki si v življenju postavimo prednosti glede na psa in njegovo dobrobit, ki je hkrati tudi naša. Malo pa tudi za vse vas, ki nikakor ne razumete, zakaj imamo včasih pse raje kot ljudi. Zato!
Kot literarna komparativistka sem na drugi polovice te poti odkrila, da vsem nam, ki smo pasji po duši, manjka tarčno usmerjen žanr kinološke proze, s katero bi se lahko naša kosmata duša poistovetila in končno ugotovila, da ni edina na tem svetu, ki tako misli, čuti, se odziva in je za psa pripravljena storiti najbolj nore stvari. Vsi tisti, ki so na drugem bregu, bi potem morda lažje razumeli, zakaj imamo včasih svoje pse raje kot ljudi.
Če bi se, bi imela šolsko povprečno življenje s psom, s čimer ni nič narobe, a bi zamudila prav to razsežnost, ki ni iz knjige, je pa za v knjigo. Zamudila bi številna poznanstva, ki so postala prijateljstva, še vedno ne bi vedela, da so lahko ljudje, ki jim psi niso blizu, včasih tako zelo surovi pri deljenju nasvetov, za katere sploh ne vprašaš. Prav tako ne bi vedela, da lahko zaradi psa doživiš hudo stisko in tesnobo, hkrati pa se lahko s psom tako globoko povežeš, da se razumeta že s pogledom.
Ljudje radi podajajo mnenja o stvareh, za katere jih nihče ne vpraša, s čimer ni nič narobe, vsaj dokler v ozadju ni prisotno zgražanje, obsojanje ali vrednotenje po lastnih merilih, ki so drugačna od mojih, zlasti ko gre za psa. »Ja koliko boš spet dala za veterinarja?« A je pomembno? »Tvoj pes je boljše kot jaz!« Zakaj si pa ne pripraviš boljših obrokov? »A se ti ne zdi, da pretiravaš?« Odgovorim kar v ločenem poglavju …
A če strnem, največ težav zaradi Ronovih težav so imeli ljudje v okolici, najmanj težav pa je imel tisti, ki je imel največ težav, Ron. On je bil še veterinarja tako vesel, da mu je vedno skoraj pritekel v naročje!
Spoznala sem, da življenje normalno teče dalje, tudi ko se ti zdi, da izgubljaš kontrolo in da je pes verjetno edino bitje na tem svetu, ki te ima raje, kot imaš rad samega sebe. Spoznala sem tudi, da na svetu obstaja posebna kasta ljudi, nekateri jim pravijo pasjeljubci, ki imajo s svojimi psi posebne in globoke odnose – in vsak jim je življenje spremenil na bolje.
V našem telefonu je najmanj 3000 fotografij psa; kako spi z ušesom dol, kako spi z ušesom gor in kako se med spanjem smehlja, kako spi na sončku, kako spi z glavo na vzglavniku in kako se samo dela, da spi.
Na prvi pogled se ne ločimo od drugih ljudi. Hodimo v službo, skrbimo za gospodinjstvo in bolj ali manj redno plačujemo davke. Razumljivo. Kdo bi poskrbel za psa, če bi šli v zapor?! Morda imamo kakšno dlako več na oblačilih, a če to odštejemo, se odlično zlijemo s širšo družbo. To drži, dokler beseda ne nanese na pse. Takrat je, kot bi se nam odprla kinološka čakra in se težko ustavimo, čeprav smo se z leti in okoliščinami vseeno priučili, da sogovornika morda ne zanimajo čisto vse prehranske, prebavne in vedenjske posebnosti našega psa.
Za njih radi povemo, da so enakovredni člani družine, čeprav bi ob poglobljeni analizi in v primerjavi s preostalimi človeškimi člani gospodinjstva hitro ugotovili, da so psi na lestvici višje. Prej večvredni kot enakovredni. Imajo popolno prednost in na njih nikoli ne varčujemo. Moto, ki nas ob tem vodi, je preprost: za naše pse je dobro samo najboljše. Zato tudi na kavču zasedejo najboljše mesto in če se obisk nad tem zgraža, nam seveda postane v hipu žal, za obisk, ne za psa.
Zakaj imamo tako (zlahka) radi pse? Ker je ljubezen do njih (in od njih) enostavna. Niso kot ljudje. Ljudje imamo želje. Zahteve. Pogoje. Pes pa te ima preprosto rad. Vsak dan enako. Vedno in dosledno. Ne glede na to, kaj narediš, prav ali narobe. In ničesar ne zahteva v zameno, kar je za mnoge tudi priročno. Žal. A včasih je fino, da se za ljubezen ni treba preveč truditi. … Tudi če se ne znaš, jo vseeno dobiš. Brez zapletanja, premišljevanja, razglabljanja in razočaranja. Verjetno lahko prav zato to ljubezen tako zlahka sprejemajo in dajejo tudi največji dvomljivci v ljubezen.
Pes je, kot vemo, krdelna žival, ki potrebuje tako družbo ljudi kot drugih psov, prosto gibanje in raziskovanje okolja.
Odločitev za psa je šele prva v nizu številnih odločitev, ki jih sprejmeš, ko se odločiš zanj. Vse, ki temu sledijo, sprejemaš z lastnim vedenjem v njegovo dobro in niso vedno enostavne. To pomeni, da moraš v njegovo dobro včasih lastna čustva in potrebe postaviti na stran. To je težko, sploh ker so to situacije, v katerih pogosto nisi sposoben treznega premisleka.
S psom nisi nikoli sam niti morda takrat, ko bi ti to ustrezalo ali bi ti bilo morda celo lažje. Psi prinašajo neizmerno veliko sreče, veselja in radosti, a prinašajo tudi približno toliko skrbi in odgovornosti.
Pes je živo in čuteče bitje, žival, ki do svojega človeka razvije čustva, globoko navezanost in je v celoti odvisen od nas. Najmanj, kar lahko zanje naredimo je, da jih ne razočaramo.
Naša stanovanja niso neurejena, ampak prilagojena psom. Seveda bi lahko prosti čas namenili temu, da bi skrbeli za red in disciplino v gospodinjstvu, ampak ali ni škoda zapraviti lepega sončnega dneva zato, da sesamo dlake in pospravljamo igrače? Življenje s psom je prekratko, da bi v imenu salonsko urejenega gospodinjstva zamujali neprecenljive skupne trenutke in druženja, ki nas čakajo za naslednjim ovinkom.
Sčasoma sem začela živeti po načelu, da imam raje stanovanje polno dlak kot stanovanje brez dlak in brez psa!
Zato ne odlašajte, zamujajte ali prestavljajte sprehodov, saj so (tudi) čudovito izhodišče za ustvarjanje spominov, ki jih bomo v srcu in duši nosili še dolgo in kar je pri tem najlepše: lepi trenutki, ki jih preživimo skupaj, nikoli ne postanejo grenki spomini.
V času, ko smo skrbniki psov že tako preveč pogosto obravnavani, je vrečka na povodcu odraz splošne kulture in pokaže jasno zavedanje, da veš, da na svetu nista samo ti in tvoj pes. A vsekakor naj vrečka ne bo samo simbolično zavezana okoli povodca, naj na koncu sprehoda tudi konča v košu z mešanimi odpadki, kamor tudi spada.
Prej ali slej se vse reši, tako ali drugače, dokler imaš psa ob sebi, je vse lažje – tudi če je na trenutke težje.
Težko je razumeti, zakaj je svet zunaj včasih tako krut in krivičen do naših psov, ki so čisti, urejeni, socializirani in pogosto bolj kultivirana družba kot ljudje. Gre za nekoga, ki ga smatramo kot enakovrednega člana družine, zato vsak napad nanj občutimo kot napad nase, a na takšne epizode v življenju s psom te ne pripravi noben priročnik.
Tesnoba ne izbira – ne pri psih ne pri ljudeh. Za ločitveno tesnobo lahko trpi mogočna doga in tesnobne občutke v odnosu do psa lahko razvije krepak moški srednjih let, za katerega bi dali roko v ogenj, da mu nikoli nič ni.
Menda naj veliki fantje ne bi jokali, a iz prakse vem, da to vsaj v dveh primerih ne drži: ko gredo na gastroskopijo in ko gre za življenje ali smrt njihovega psa. Takrat klonijo tudi najbolj veliki, bradati in kosmati.
Če mu je bilo prej zjutraj težko vstati, zdaj to ni več težava, ker za Bello je pač treba poskrbeti. Vedno je bil dostopen in ustrežljiv, zaradi Belle se je naučil postaviti meje in držati zdravo razdaljo: ne more vedno reči ja in biti na voljo, ker … ima psa. Zaradi Belle se je naučil, kako iti skozi življenje brez predsodkov, tudi mnenja drugih ga več ne bremenijo. Skozi njuna številna skupna doživetja se je naučil, kako razviti pristen odnos sam s sabo, s psom in z drugimi. Naučil se je osredotočiti na trenutek, ki ga živi z njo. Vid, to so res velika spoznanja! »Vem. Resnično sem ji zelo hvaležen.«
Nesporno drži to, kar pravijo: psi imajo samo eno napako, njihova življenja so prekratka.
Normalno je, da te je strah za psa. Normalno je, da premlevaš različ ne možnosti. Normalno je, da ne veš, če je to prava odločitev, ampak včasih samo upaš. Normalno je, da te prizadene, ko nekdo tvojega psa ne sprejme. Normalno je, da narediš vse, kar je v tvoji moči, da zaščitiš psa. Normalno je, da hočeš svojemu psu privoščiti najboljše v okviru svojih zmožnosti. Normalno je, da odpoveš druženje, ko je tvoj pes bolan in potrebuje tvojo pozornost in predanost. Normalno je, da te za psa skrbi. Normalno je, da pred vsemi drugimi opaziš, da s tvojim psom ni vse tako, kot mora biti. Normalno je, da poskrbiš, da bo psu udobno. Normalno je, da še posebej pozorno skrbiš za svojega ostarelega psa. Normalno je, da se kdaj razjeziš nanj. Mogoče ni prav, je pa normalno. Normalno je, da imaš kdaj zaradi psa slabo vest. Normalno je, da se še vedno spominjaš svojega pokojnega psa. Normalno je, da za psa narediš to, kar ti čutiš, da je prav in ne to, kar ti govori okolica. Normalno pa ni, da te nekdo želi prepričati v nasprotno.
Živimo namreč v svetu, kjer je možno nadomestiti vse mogoče; naporen dan v službi nadomestimo z novo obleko, majhen ego s prevelikim avtom, ljubezen in čustveno praznino z novimi čevlji ali motorjem. Človek lahko izbira med nešteto tolažilnimi nagradami, ki za hip prinesejo srečo. Pes ostane v srcu za vedno.
Zato se mi včasih zdi, da če želimo zares spoznati človeka, moramo pogledati onkraj mehkega kožuha in žarečih oči. A v srž duše skrbnika bomo videli šele takrat, ko bomo občutili zgornjo mejo zmogljivosti ljubezni ter odnosa, ki ju človek premore do svojega psa. Ta se zagotovo zrcali tudi v odnosu do bližnjih (ljudi). Ni nujno, da bomo to sprejeli, bomo pa morda lažje razumeli.
V večini primerov ti da točno to, kar v tistem trenutku potrebuješ in vedno je najbolj pristen odsev tega, kar si ti.
Včasih si želim, da bi psi imeli vsaj kakšen hiter tečaj komunikacije, vzpostavljanja in vzdrževanja odnosov z bližnjimi, ker pri njih to izgleda tako zelo preprosto. Če si mu všeč, maha z repom. Če mu nisi – ne maha. Če si prijatelj, si, če nisi, pač nisi. Nikoli nisi prijatelj samo na pol ali le občasno.
Ko te ima pes rad, te ima rad, ni en dan tako, drug dan drugače, ko je polna luna bolj, ko je prazna manj. Enako te ima rad na dober ali slab dan. Tvoj ali njegov. In če (tujemu) psu nisi všeč, mu pač nisi. Ne bo rinil vate le zato, da vidi, če se boš odzval, potem pa šavsnil proti tebi, da si še naslednjih pet let ne boš upal pristopiti h kateremukoli psu, čeprav je videti prijazen in maha z repom. Pri ljudeh je to seveda malo drugače. Morda zato, ker nimamo repa?
Zato imamo radi pse. Ker so iskreni in vedno delujejo v skladu s tem, kar čutijo.
In ko odide, vzame s sabo tako delček tvoje duše kot srca. To je tisto, kar tako boli in zato na bolečino, ki temu sledi, ni nihče imun, niti najbolj neomajni junaki. Življenje je eno, izgub je več, nobena ni lažja, vsaka je drugačna – in vsaka bolečina ob izgubi je legitimna, pa naj gre za izgubo človeka ali psa. Odnos je odnos, s psom običajno bolj iskren kot s človekom.
Ob tem sem neprestano razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi se od Rona vsaj deloma naučila, kako živeti tukaj in zdaj, sprejeti in ceniti trenutek, kot je, brez balastnih misli in scenarijev, ki se nikoli ne uresničijo.
Sicer si pa upam trditi, da tudi ko je najhujše obdobje za nami, psa nikoli zares ne pozabimo. V srcu ga bomo nosili do konca življenja, le naučili se bomo živeti brez njega. Res pa je, da ko bo najhujše obdobje mimo, bodo žalost, praznino in bolečino nadomestili neprecenljivi skupni spomini in temu običajno sledi spoznanje, da ne glede vse, ne bi spremenili čisto ničesar.
Čeprav so njihova življenja prekratka, nam v tem času toliko dajo, da je vredno, čeprav boleče, iti znova čez izgubo, ki čez nekaj časa prinese morda spet novo priložnost. Tako pač je pri nas, ki si življenje brez psa težko predstavljamo ali ga tudi težko živimo.
