.
Iz knjige Dokler ta miga, Marija Opeka >>
Še zdaj se spomnim, ko sva z mami sedeli na klopi zraven krušne peči in se učili brati. »I V O, poveži zdaj,« mi je rekla. Pogledala sem jo v oči in povezala v: »Mama.« Mami je obupovala, zato je v akcijo stopila stara mama, ki je bila polna izkušenj in življenjskih modrosti. Ona se ni nič mučila z mano, ampak je uporabila prijeme, ki so moderni v današnjem času, in sicer podkupovanje. Obljubila mi je, da mi bo kupila polkilogramsko čokolado z lešniki, ko se bom naučila tekoče brati. Ne vem, ali je to dejansko pomagalo ali pa so se v mojih možganih povezale sinapse, skratka, čez štirinajst dni sem gladko prebrala »Ivo« in še kaj drugega.
Najvišjo številko na športnem testiranju sem imela pri kožni gubi, ki je bila zmeraj izven okvirjev in standardov. Učitelj me je »potolažil« s tem, da je velika verjetnost, da bom imela nekoč težave s težo, po domače, da bom debela. Videti je, da ni bil le dober športni pedagog, ampak tudi jasnovidec.
Nekoč mi je nekdo rekel, da sem tako radovedna, da bom nekoč še komu zlezla v hlače.
V življenju se vedno držim rekla, ki mi ga je dala mami: »Kdor da, dobi,« in dodala je še: »Če ne od tistega, ki si mu dal, pa od drugega.«
Mami bo zame vedno navdih in ena sama ljubezen. Še sedaj, po toliko letih, ko je ni, jo vedno znova iščem in čutim povsod; v rožah, ki jih sadim, kot jih je nekoč ona vsako pomlad, v starih družinskih fotografijah, ki mi vedno znova povedo, kam spadam, v kraju, kamor me vedno znova vleče srce, v njeni stari torbici, ki je ne morem zavreči, v zlati ogrlici, ki mi jo je podarila na smrtni postelji, v orehovi potici in kruhu, ki mi nikoli ne uspe, kot je njej, v stari platneni rjuhi, šalcah in talerjih, ki jih hranim za spomin, in v njenih na roko napisanih receptih.
Smrt starega ata in strica ni vplivala le na življenje ata in njegove družine, ampak tudi na nas, potomce. Doktor Jože Možina je v monografiji Slovenski razkol zapisal, da se travmatične sledi vojne prenašajo na naslednje rodove, saj se travme staršev in starih staršev vtisnejo v genski zapis njihovih potomcev in jih trajno zaznamujejo. Zato se mi zdi, da je naša naloga, da se tega ne pozabi, da vse te nedolžne in mučeniške duše ohranjamo v spominu in s tem tudi zdravimo sebe.
Drugače sta bila pa ata in stara mama kot pes in mačka. Včasih se je ata ponorčeval iz nje. Neko julijsko dopoldne je kosil seno na pol ure hoda oddaljenem travniku. Stara mama mu je prinesla v jerbasu malico. Medtem ko je pripravljala hrano, je šel ata na malo potrebo v bližnji leskov grm. Nato je jedel, medtem pa je šla ona malo razmešat seno, da bi se bolje sušilo, in mimo grma, kjer je ata opravil malo potrebo. Odtrgala je leskov list in dejala: »Poglej, France, kako leska medi,« in že ga je obliznila. Ko je končala lizanje, ji je ata povedal, da je to njegovo »medenje«. Lahko bi ji povedal prej, ampak ji ni. Verjetno je znorela, saj kdo pa ne bi.
Ata je vedno rekel, da če imaš pri hiši Štajerko, ne potrebuješ psa.
Ko sem imela šestnajst let, sem morala iti na počitnice k teti. To pa zato, ker sem preveč brenčala, kot se je izrazil gospod Kuželj. To pomeni, da sem bila zaljubljena v fanta iz Begunj. Mami in atu se je zdelo vse to prezgodaj, in ker sta se bala, da ne bom samo brenčala, ampak bom začela še rojiti kot čebele, sta me poslala na enotedenski dopust k njima.
Kmalu se je stricu nasmehnila sreča. Ko se je bližal petdesetemu letu, sta šla z atom na Dolenjsko kupovat kravo. Toda nista se vrnila s kravo, ampak s Pepco. Ne sicer isti dan, ampak čez nekaj mesecev. V vasi Škrlovica blizu Dvorske vasi je stricu padla v oči ženska njegovih let. Tudi ona je bila samska in je živela s svojim bratom. Ni bila ravno lepa, je pa znala delati. Po nekaj mesecih sta se dovolj spoznala, seveda brez kančka romantike, da sta se poročila. Ohcet je bila kar pri stricu doma. Ko sem opazovala nevesto za mizo, mi ni delovala ravno srečno. Zdi se, da je bila že poročena, preden je dojela. No, saj je kar dolgo čakala na poroko. Stric Jože je zmeraj govoril, da je punca, ki je še samska pri petindvajsetih letih, kot krava opoldne na sejmu. Tako da je bila Pepca že precej čez opoldne, že proti osmi zvečer, bi rekla.
Delala je v pisarni in obvladala slepo tipkanje. Meni je bilo čudno, kako slepo, če vidi, ampak če so rekli, da slepo, je pa slepo.
Ker sem hotela biti kot osemletno dekletce že odrasla in všeč svojemu Romeu, sem neko poletje za sprehod po gozdu obula sestrine sandale z visokimi petami, si nadela njen nedrček in praznino napolnila z robci. Vse samo zato, da bi naredila vtis na svojo simpatijo. On mojih naporov ne bi niti opazil, če se mi ne bi med hojo zlomila peta in si pri tem ne bi zvila gležnja. Šla sva do vodnega tolmuna, kjer sem si s svojimi umetnimi joški hladila poškodbo. Pravzaprav sem bila prva ženska s povečanimi prsmi. Bila sem daleč pred časom.
Lepo smo se imeli »hribci« v tistih časih na kmetih. Čeprav smo živeli skromno, smo bili bogati, ker smo imeli tisto več; »energijo za življenje«.
Zame je bilo to življenje, ki bi si ga želela sedaj nazaj, pa čeprav samo za en dan. Kot piše v Svetem pismu: »To je dan, ki ga je naredil Gospod.« Jaz pa bi dodala: »To je bil čas, ki se zgodi samo enkrat, pozabiš ga pa nikoli.«
Vsaka zgodba ima svoj konec, tako tudi moja. Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo, kljub mnogim pretresom in tudi žalosti, srečno. Ne bi spreminjala preteklosti, ker bi bila potem tudi sedanjost drugačna.
Pomembno je, da se teh zgodb ne pozabi, da se jih obudi, da se zavedamo, kako lepo sedaj živimo, da imamo vsega v izobilju, vendar nam vseeno nečesa manjka – iskrene človeške bližine, ljubezni, sočutja, solidarnosti in pomoči bližnjemu ter tudi odpuščanja.
Nastal je prostor za lepše zgodbe, ki v času in prostoru, ki ju imam še na voljo, še čakajo name.
