Povzetek knjige Ljuba moja Mici, Pr(a)va ljubezen med drugo svetovno vojno, avtor: Dejan Osterman
Takrat nam je ata začel pripovedovati zgodbo, ki nas je po tistem še neštetokrat spravila v jok, in brati pisma, ki so s svojim čustvenim nabojem povedala več kot tisoče besed, nam pa se je ob vsem tem še okrepilo siceršnje izjemno spoštovanje, ki smo ga čutili do svojih starih staršev. Zgodba ljubezni in zgodba bolečine, zgodba vojne in zgodba lakote, zgodba vere in zgodba upanja. Ja, to je zgodba, ki si zasluži živeti večno …
Lepota narave in spokojnost mirnega mladostništva sta mi sami po sebi risali nasmeške na obrazu. A ta nasmešek je imel poseben dodatek. To je bil nasmešek, ki ga starejši, bolj izkušeni življenja, hitro prepoznajo. To je bil nasmešek ljubezni na tem področju še povsem neizkušenega dvajsetletnika. Nasmešek prve prave ljubezni, ki ti obudi srce in da življenju nov smisel, brez katerega ti ni več volje živeti.
Ljubezen je vedno lepa, a ni lepšega od ljubezni, ki se napaja z obeh strani.
Čas ni na strani teh, ki želijo ostati v trenutku večnosti.
Prvi dotik njene roke, prvi daljši pogovor, prvo pravo srečanje – to so trenutki, ki jih človek nikdar ne pozabi in si jih tudi ne želi nikdar pozabiti.
Nisem si želel neznanih krajev, nisem si želel razdalje od svoje ljubezni. Nisem si niti želel tiste vojaške oprave in hladne puške v rokah. Nič od tega si nisem želel, pa vendar sem moral …
Prvič smo čutili, kaj pomeni omejenost naše svobode. Kaj pomeni, da ne moremo svobodno tekati po naših zelenih gozdovih, po cvetočih travnikih in bogatih njivah. Prvič smo mladci začutili grenkobo izgube lastne domovine. A prepričani, da je to le začasno stanje, ki pa se bo jutri, morda pojutrišnjem spet uredilo in se vrnilo na stare trnice. Kako smo se motili.
Na kranjski železniški postaji so nas grobo vkrcali na živinske vagone. Stisnjene, polne vprašanj brez odgovorov, strahu in obupa, so nas odpeljali … Kam gremo?! Počasi se je obup pošteno povečeval. Zakaj živinski vagoni? Zakaj ta grobost in sila?
Telo se mi je trgalo od bolečine, ko sem jo moral izpustiti iz objema in se odmakniti od njene dlani. Odhajala je na vlak, jaz pa sem komaj zadrževal noge, da niso stekle za njo, da bi jo še enkrat in še enkrat in neskončnokrat objel. Slovo je bilo boleče in kruto, kot bi del mene čutil, kaj me čaka v naslednjih letih. Mici je bila skoraj na vlaku, a se je obrnila, da sem videl njene objokane oči. Trudil sem se biti močan za oba in sem na silo izsilil kisel nasmešek, kot da bi jo želel potolažiti. A v resnici nisem zmogel potolažiti niti sebe. »V pismih bova skupaj in obljubim, da ti bom pisal, kadar koli bom mogel,« sem še zaklical za njo in ji pomahal v pozdrav. Tedaj niti jaz, na zunaj tako možato močan, nisem zmogel zadržati solz.
PISMA (Ljuba moja Mici)
Čeravno nas je dosti Slovencev, pa tu vendar ni tega, kar želi moje srce, in to si Ti, ljuba Mici. Ah, kedaj bo zopet prišel čas, da bom lahko šel k Tebi, kot nekdaj. Takrat se bo začelo za naju novo življenje, ali ne, Mici? Že sedaj v duhu vidim, s kakšnim veseljem bom povzel pred noge pot, ko bom šel k Tebi, draga. Oddaljen sem od Tebe, ljuba Mici, tako skoro ni trenutkov, da bi moje misli ne bile pri Tebi. Moje misli Te spremljajo na poti v tovarno. Vidim Te v tovarni, ker sem uverjen, da se me tudi Ti spominjaš. Vidim Te danes, ko je nedelja, ker Ti je gotovo dolgčas kot meni in se spominjaš dni, ki sva jih midva preživela skupaj. Kratke so nama bile nedelje nekdaj, a toliko daljše so sedaj, ko ne morem do Tebe, Mici, in ker me vežejo okovi vojaškega življenja.
Konec pisma naj obsega željo, da ko se vrnem, Te dobim zdravo in veselo. In zopet nama bo sijalo sonce, cvetele bodo rožice in po godu bodo pele ptičice. Uživala bova dneve zlate prostosti.
Ko bi imel peruti, bi se povzpel v sinji zrak, priletel k Tebi, Mici, Te objel in poljubil in srečen bi bil. Oh, to so samo sanje. To se ne more zgoditi. Ali vseeno se mi zde te misli tako lepe, da sem Ti jih moral napisati. Toda kolo časa se vrti in zavrtelo se bo enkrat tako, da me bo prineslo tja, kjer si Ti, ljuba Mici, sedaj.
Več o knjigi LJUBA MOJA MICI in možnost naročila >>
Ne moreš si misliti, kako se moje srce razveseli, ko dobim v roko Tvojo pošto, ker mi je tu tako dolgčas po Tebi, ljuba. Posebno še ob nedeljah, ko premišljujem svojo nekdanjo pot k Tebi, Mici. Včeraj, ko sem Ti napisal pismo, sem šel malo okoli naših kasarn, da bi se malo ohladilo moje srce. Ali tega, kar sem iskal, nisem našel, nasprotno, še bolj je hrepenelo po Tebi. Oh, ko bi mogel, kako z veseljem bi stopil pred Te, ali kaj, ko naju pa loči toliko hribov in dolin. A toliko jih pa ne bo nikoli, da ne bi moja misel mogla do Tvojega srca, ki si moje srce.
Oh, da bi že enkrat to minilo. Jaz mislim, da je že dosti žalosti in solza naredila ta vojna. Ali kaj, ko se pa ona ne ozira ne na solze in ne na žalost. Ona zahteva svoje.
Ah, kje so časi, ki so minili, in kedaj se zopet povrnejo? Srce se mi joče v tujini, po njej, ki jo moje srce tako resnično ljubi in ki je ne bo nikdar pozabilo. Pa kako bi moglo biti drugače, ker vem, da tudi pri Tebi ni nič drugače.
Rad bi se popeljal do Tebe, ah, kako rad, toda to hrepenenje moram zadušiti, ker mi to zaenkrat še ni dano. Zato plovejo moje misli v daljno daljavo in se vedno ustavijo nad hišo, v kateri bije srce, do katerega si jaz tako močno želim. In, ljuba Mici, to si Ti, draga moja … nikdar pozabljena.
Takrat bom prišel k Tebi, ljuba Mici, in govorila bova drug drugemu – tiho na srce. Privil Te bom nase in najine ustne bodo molčale od prevelike sreče. Čutilo se bo samo utripanje dveh ljubečih se src.
Kakor se spomladi cvetlice obračajo proti vzhajajočemu soncu, se moje oči vedno obračajo v smer, kjer bije srce, ki ga moje srce tako vroče ljubi.
Ko bi ne poznal ljubezni, bi se gotovo spraševal, kaj je ljubezen. Ker jo poznam, vem, da je ljubezen tista, ki vleče dva človeka skupaj, a to se občuti močneje, če si oddaljen od svoje simpatije. In tako je med nama in tudi ne sme prenehati prej, dokler naju ne zagrne črna prst.
Moje oči se obračajo čez hribe in ravnine v smeri, od koder bije Tvoje srce, in želim si, da bi kakor ptič poletel v sinjo daljavo k Tebi, ki enako trpiš. Zato bodi potolažena s temi vrsticami, ker to je vse, kar danes premore moje hrepenenja polno srce. Ah, kako srečni so oni, ki še uživajo zlato prostost. Ali, ljuba Mici, vse hudo mine in tudi nama bodo minuli dnevi dopisovanja. Takrat Te bom objel in pritisnil na svoje prsi in govorila bova, kot nekoč, ko sva sedela drug zraven drugega in si krajšala čas z ljubeznijo, in prepričan sem, da ta čas ni več daleč.
Da bi Te Micka jaz katerikrat ne ljubil, za to je pa sploh škoda pisati eno črko, ker pri meni ostane to, kar sem Ti obljubil, saj je šlo to, kar sem Ti govoril neštetokrat, iz tistega srca, ki Te je in Te bo ljubilo in katero še ni nikdar nikoli mislilo na drugo ljubezen. In to srce, ljuba moja Mici, bije v mojih prsih in vedno hrepeni po snidenju.
Najraje bi šel z njim v ljubi domači kraj in še k Tebi, ljuba moja Mici, da bi Te mogel poljubiti, kot sem te včasih. To so bili še dnevi zlate prostosti in svobode. Lepo nama je bilo življenje. Večkrat se zamislim na dneve in večere, ki sva jih preživljala midva skupaj. Lepo so nama prepevale ptičke in je sijalo zlato sonce. Vse prav, vse se je z nama vred veselilo. A danes žaluje, kakor midva. Kako srčno rad bi Ti še podal roko in Te objel, samo to je moja želja, in dokler se nama to ne uresniči, ne morem biti vesel.
Kako si želim, da bi poletel kakor blisk čez razburkano obzorje, k Tebi, draga moja, in bi se prav na tiho približal Tebi in Te pogladil po laseh in Te prav na lahno prebudil. Pogovoril bi se s Teboj, draga. Ker mi tega ni mogoče, Ti pošiljam pozdrave in poljube čez temno noč. Vem, da tudi Ti, Mici, premišljuješ zvečer ali pa ponoči, ko se prebudiš iz nemirnega spanja, o njem, ki Te ljubi, čeprav pa točno ne moreš vedeti, kje se nahajam.
Blagor mu, kdor je še prost, ki uživa prostost na svoji domači zemljici!
Ko se poležejo valovi današnje vojne, se nama bo vrnila sreča, ki jo čakava z razprtimi rokami. Takrat bo šele veselo moje in Tvoje srce in zaceljene bodo rane, ki jih nama je naredil meč sovražnikov. Ko Te bom mogel objeti, takrat šele bodo pozabljeni današnji grenki dnevi, ker ne bo ta žalostna sedanjost vredna spominov, ker bi bili samo spomini žalosti in trpljenja.
Saj veš, ljuba moja. Tu se veselja ne uživa nič, a nasprotno, trpljenja in žalosti pa mnogo.
Ne sme se najina začrtana pot utopiti v razburkanih valovih. Zato ljuba, ne obupati. Tudi mornarji ne obupajo, ko vihar premetava ladjo.
Saj bi ne pisal rad o tem, pa me vprašaš. Ti dam vedeti, da se pri nas za svinje bolje kuha kot tu za ljudi.
Večkrat si mislim, da če ne bi imel Tebe, kamor je namenjeno upanje, bi ne želel več živeti. To so le nekateri grenki trenutki. Tako me pa drži v ravnovesju le ljubezen do Tebe, ljuba moja Mici, in upam, da bova ljubezen uživala še drug ob drugem. To bosta veselja polni srci, ki bosta vriskali od velike sreče.
Mici moja, Ti si mi bila prva ljubezen, moje srce Te je vzljubilo še v moji rani mladosti, zato se je tem bolj ukoreninila in te korenine so se prirasle v moje srce. Dokler bo bilo v mojih prsih srce, bo gorela ljubezen, ki sem jo že nekdaj namenil Tebi, ljuba moja Mici. In pa pravici priznam, da to danes občutim še mnogo bolj. Ljudje smo pač takšni, dokler je dobro, se ne zavedamo, da nam je dobro, zato se vsak tega po navadi zave šele, ko je že prepozno.
Ko me črni grob zakrije,
bela smrt oči zapre.
Ljubezen še iz groba klije,
ljuba Mici, »ne pozabi me«!
In kakšna huda stvar v življenju mislim, da mora biti, in to doživljava midva sedaj. Saj nobeno življenje ni posuto samo z rožicami. Med rožami, tudi če so lepe, se najde tudi trnje.
Ah, ljuba moja Mici, ne, ne morejo me odgnati v tako daljavo, da bi moje misli ne dosegle Tebe, ki Te hočem ljubiti do smrti. Srce se mi joče, ko premišljujem, kako usodo sva doživela midva, ki si je ne more nihče predstavljati. Ali vse bo še dobro, le da srečno končamo. Potem bodo tudi bolečine srca pozabljene, ali ne, draga moja? Takrat bodo peli škrjančki in najini srci bosta trepetali od radosti.
Ako me slučajno doleti kaj hujšega, Mici, spominjaj se me. Saj to je ljubezen, ki je ni moči, da bi jo pogasila.
Mici, nasprotno, papir ne more sprejeti in tinta in pero ne moreta zadostno opisati ljubezni, ki gori v mojem srcu za Tebe, ljuba moja Mici.
Tako pa Ti žaluješ kot roža, ko potrebuje sonca. Ali ljuba Mici moja, ne bodi žalostna. Veruj na bližnji konec in z veseljem pričakuj dneva, ko si bova z veselimi obrazi zrla iz oči v oči in najini roki se bosta stisnili v znak veselega snidenja.
V hudi preizkušnji sva, a vsaka težka stvar človeka samo utrdi.
Moja ljubezen je obrnjena samo na Te, in dokler bo bilo v mojih prsih srce, ki Te ljubi, ne bo drugače.
Res Te ne morem objeti z rokami, a Te objemajo moje misli in Te v duhu pritisnem na moje trpeče srce, ki Te bo ljubilo do zadnjega utripa.
In vendar si želim le nazaj. Tu nisem jaz doma, tu ni srca, ki ga ljubim. Tu ni ljudi, ki bi me po domače klicali po imenu. Jaz sem tujec med tujci, tu se ne govori, kot govorim jaz, kot me je naučila moja mama, ki jo že nad 14 let krije domača prst, a ni pozabljena. Ona me kliče: Pridi nazaj – vrni se! Ta klic čujem jaz v svojem srcu in zopet bo v mirnih presledkih.
V življenju moramo biti tudi na »trnje« pripravljeni, in če nas to »trnje« vbode, se rana zaceli takoj, če je vmes ljubezen. Saj ljubezen ne pozna sovraštva. Ona vidi samo lepoto in veselje, ki sta res tam doma.
Ah, pa saj ne bo vedno žalostno, že pride čas, ko bosta najini srci veseli in nama ne bo več treba misliti, kje sem jaz in kje si Ti, edina moja sreča. Kajti skupaj bova! Vojske ne bo več, nič več ne bodo na fronti mrli fantje in možje. V naša srca se bosta naselila mir in radost.
Spraševal bi se čemu, pa kaj, ko odgovora ne dobim. Tolažim se, da ne bo več dolgo treba prenašati težkoč, ki jih nama zadaja tuji meč. In s temi tolažili se bližamo vsaki dan bolj dnevu, ko bomo srečni. Vozili se bomo zopet po poti nazaj, kamor nas vleče srce in kamor skoro ni trenutka, da ne bi plavale naše misli.
Več o knjigi in možnost naročila LJUBA MOJA MICI >>
Ti, draga, pred odhodom na fronto napišem ta listek, ki ti ga prilagam, da se še pismeno poslovim od Tebe, ljuba moja Mici, nikoli pozabljena. Prosim Te, ne žaluj in ne premišljuj preveč, nisem še izgubljen. Ali če se tudi zgodi, da padem, potolaži se. Bo pač tako, kot je Božja volja. Ljuba moja, misli si, da si ena izmed mnogih, ki trpiš srčne bolečine. Spominjaj se me!
Že sedaj se veselim in nestrpno pričakujem onega trenutka, ko Ti podam roko. Takrat med nama ne bo več hribov in dolin, velike razdalje, kakor sedaj. Pri meni ne bo več preprek, ki bi mi branile prihod k njej, ki jo moje srce pogreša – k Tebi, ljuba moja Mici, ki si moja edina ljubezen. Kakor sedaj, ko je vsaka moja misel namenjena k Tebi, draga, ki sem te že davno izbral.
O VOJNI (Ljuba moja Mici)
Vojak ima takrat samo eno željo: ostati živ in se nekako vrniti k svojim najdražjim.
Verjetno le vojaki, ki so kdaj bili na frontah, razumejo občutke, ki jih ne morem opisati s samo 25 črkami, a so bili še kako močni in trmasto prisotni.
Na trenutke se mi je zdelo, da se nič od tega ne dogaja, da je to le neka čudna nočna mora, iz katere se bom zbudil. A naj sem se še tako ščipal, realnost me ni pustila v iluziji. Res se to dogaja. Res živim nočno moro, iz katere ne vem, ali bom stopil živ.
Tam v jami sem tako v strahu čepel in premišljeval, kdo je ta mrtvi vojak pod mano. Tu je le številka. Nekomu nekje je pa morda nekdo, ki ga ima najraje na svetu. Morda je nekomu oče, morda je nekoga sin. Pa naj bo Rus ali Nemec.
To so pogledi, ki jih ne bi smelo videti, kaj šele doživeti nobeno živo bitje tega sveta. Kje smo kot človeštvo zašli, da drug drugemu, človek človeku, zadajamo take grozovite bolečine, tako grozovite trenutke? Prizore, ki so se dogajali na teh frontah, nekateri približno vidijo samo v filmih. Ampak to ni to. V resničnem življenju je to še mnogokrat huje. Še tako dobro zrežiran film tega ne zmore zajeti …
V mislih sem se poslavljal od domačih in imel ves čas pred sabo predvsem svojo ljubo Mici. Mici, rad sem te imel, neskončno rad …
Pol centimetra s kazalcem … Samo pol centimetra in pol sekunde njegove ali šibkosti ali moči, kar koli že človek potrebuje, da res pritisne tistega petelina.
Kako nesmiselna je ta vojna. Boriš se, pa niti ne veš, za kaj, za koga. Ne veš, kaj se zares dogaja v svetu, kdo zmaguje, kdo izgublja. Nimaš radia, ki bi te obveščal, niti pravih novic, ki bi jim verjel. Včeraj si se boril na nemški strani proti Rusom, danes se boriš z Rusi proti Nemcem. Kakšen nesmisel … Naj si Poljak ali Nemec, Rus ali Jugoslovan, želiš si le, da bi se ta kalvarija čim prej končala, da bi lahko šel domov. Če se le da, ne preveč poškodovan in invaliden.
Težka je misel na vse krute zgodbe, ki jih je zapisala ta vojna.
Ko bi mi volja do življenja hotela popustiti, se mi je vedno znova vrinila ena misel in ena jasna slika – moja Mici. Še danes trdim, da me je misel nanjo in neskončna želja, da jo nekega dne spet poljubim, držala pri življenju. Moram jo spet stisniti v objem. Moram ji obrisati solze in ji povedati, da bom vedno ob njej.
Nismo vedeli, kaj nam prinaša prihodnost, a vedeli smo, da se preteklosti ne da obujati. Na srečo. Verjetno jo je vsakdo želel čim prej pospraviti nekam v kot spominov, kamor ne bo nikdar več posegal.
Kako naj bo človek vesel, četudi je bil konec verjetno najtežjega obdobja človeškega življenja, če pa bodo ta leta imela močne posledice še leta in leta kasneje? Kako naj bo vesel, ko bo poslušal toliko zgodb o izgubi ljubezni, izgubi sinov in očetov, izgubi dostojanstva in mirnega spanca? Kako naj bo vesel, če pa ve, da se ta vojna v resnici med ljudmi ni končala tistega dne? Ostalo je preveč zamer, jeze, bolečin in grozot v spominih, da bi lahko človek od tistega dne dalje živel kot pred vojno. Nikdar ne bomo več živeli, kot smo živeli pred vojno.
Če nič drugega, so moje noči ostale polne grozovitih prizorov, ki sem si jih vse življenje trudil izbrisati iz spomina, a ni šlo.
Za dežjem vedno posije sonce, še svetleje in topleje.
Vojna je vzela premnogo mladih življenj, premnogo sinov, očetov, bratov in prijateljev. Čemu? Nekaj grozovitih let je pustilo več desetletij bolečin v milijonih ljudi. Ne, ni bilo vredno. Vojna nikdar ni vredna tega, za kar se zavzema.
Iz knjige LJUBA MOJA MICI, Pr(a)va ljubezen med drugo svetovno vojno, Dejan Osterman >>
