.
Lepe misli iz knjige MOZAIK, Iva Hancman, zmagovalka natečaja Mladi pisatelj leta 2024 >>
Bila je lepa na način, ki šteje pesnikom in slikarjem, vendar on ni bil nič od tega. Z bledičnimi rokami se je prebila skozi gručo, ki se mu je zdaj zdela robato kontrastna in pregroba za Joseline, ki jih ni mogla šteti več kot osemnajst.
Pijanec je s širokim režajem razkazal zapuščeno pokopališče, kjer so bili nekoč njegovi zobje, zdaj že dolgo preminuli.
Iztegnila se je pod pult tako, da se je gost zazrl naravnost v vozel las na Joselininem temenu, katerega zrahljani kodri so bili videti kot šivi na mnogokrat popravljenem krilu.
Na vlaku do Pariza je bral nek časopis, ki ga je za kratkočasenje kupil nekaj minut prej. Iskali so pisca in kaj je bil on, če ne zdolgočasen pisec? Pomanjkanje dela in navdiha je bilo torej tisto, kar ga je izvleklo iz zatohle sobe. Iskanje te je bilo mučno opravilo, vse odkar je njegov čevelj stopil na vagon.
Mesto je vso njegovo željo po uspehu zatrlo namesto potešilo, ljudje so bili knjige na najvišjih policah, njegova lestev pa prenizka. Bil je gluh za njihove pripovedi, imel je požgane brbončice za njihove okuse.
»Najavite se, takrat lahko govorimo. Nasvidenje.« Za navadno tajnico je imela avtoriteto moškega na višjem položaju. V trenutku mu je namreč vzela glas in voljo. Prhnil je in se obrnil na peti. Kaj človek more, ko se trmasta ženska za nekaj odloči, je pomislil. Vrata za njim so se zaprla v obratni smeri urnega kazalca s škripom javkajočega. Motilo ga je, da jih ni bilo mogoče zaloputniti.
Zatem se je obseg njegovega prej napihnjenega oprsja zmanjšal, brada mu je ležala nižje, skorajda prislonjena na ključnico, lastni vzdihi brezupa pa so ga spremljali po celotni poti nazaj. Bodo že videli, je pomislil. Ulica se je zdaj zdela vsa spačena, ožja in temnejša, prenapolnjena s preglasnimi ljudmi. Parižani. Vse preveč kičasti za njegov okus.
Odkimala je in ob svoji roki je začutil njen nasmeh. »Kaj pa?« O tvojih očeh. Tvojih dlaneh. Nogah. Kako sem te videl enkrat, zdaj dvakrat, pa si že želim, da bi bila moje zadnje sanje. O tvoji lepoti. O tem, kako je ne znam opisati. O tem, kako sem nevreden, kako zavidam slepim, ker se mi zdi videti karkoli drugega brezsmiselno. O vsem.
Misli so mu bile manj urejene kot zadnjič, ko je pisal, a nekako ustrojene v svojem kaosu, kot jata preplašenih gosi.
»Kako si se naučil tako pisati?« je spregovorila po dolgem času. Skomignil je in se, oči še vedno uprte v okno, zarežal. »Začel sem z i, ta je najlažja.« Joseline je prhnila in previdno preložila prispevek. »Resno te sprašujem, Theo. Zakaj pišeš?« »Tako bo moj obstoj večen.« »To ni res.« Odkimala je in svojo skodelico kave zadržala pri ustnicah. »Podaljšan, da, če boš imel srečo. Ampak večen?«
Ni je imel časa pogrešati, kajti bila je črnilo, ko je pisal, in bila je sanje, ko je spal.
Thalie je bila vse, kar je kadarkoli bilo, in vse, kar prihaja. Bila je vsi, ki jih je kadarkoli poznal. Bila je mozaik poznanega, narejen v nadčloveški preciznosti, in to za njegove oči in za njegove oči same. Njegove oči so bile Stvarnik muze, njegovi možgani krojač njenih oblačil in njegove dlani lončar njene podobe.
V grlu ga je stisnilo in srce mu je ovila mrena trnov. Za trenutek je v agoniji zastalo v prsnem košu in kri mu je bila kot zmrznjena. »Kaj?« »Poročila se bom.« Bilo je resnično in želel si je smrti. Dlani je pritisnil ob tesno zaprte oči in globoko vdihnil. Draga, predraga, najdražja. Ne njegova.
Bil je utrujen, preutrujen za hitrejši premik, in miren, premiren, da ne bi opazil nekdaj samoumevne lepote, ki ga je obkrožala v vsej bohotnosti.
Bil je doma.
Lepe misli iz knjige MOZAIK, Iva Hancman, zmagovalka natečaja Mladi pisatelj leta 2024
