.
Iz knjige NEMIRNE NOGE, Taddea Miklavin >>
Zgodbe so zgodbe. Ene smešne, ene žalostne, ene za zjokat, druge za znoret. Vsi jih imamo, samo zapisati jih znamo eni bolje. Drugi pa povedati in smo si bot.
Ob koncu dneva se vsi slečemo. Vse maske gredo z lic, vse solze se posušijo in ves smeh ponikne. Ob koncu dneva nam še Bog ne sodi. Zakaj bi ga torej preživeli kot nekdo, kar nismo?
Pisatelj je tisti, ki piše in pika. Ne bere knjig o pisanju, ne posluša predavanj, ne vpisuje se na seminarje in včlanjuje v klube za pisce, ne da bi pisal!
Drži, kot pravijo, da talent še ni garancija za uspeh, da trdo delo tudi ne, pa sem ugotovila sama.
Pisanje razgali pisca. Sleče ga pred bralcem in stati pred tujci brez oblačil je pogum, o katerem govori kanadski pisatelj, pred ljudmi, ki te poznajo, pa herojstvo. Sedeti za domačo mizo, se smejati na svoj račun ter jokati nad lastno sago se sliši dosti bolj romantično, kot v resnici je. Precej več navdihnjenih piscev prične pisati knjigo, kot pa jo dejansko pripelje do konca. Med prvo in zadnjo piko te namreč tvoj ego tolikokrat zbije na kolena, da te ne le mine veselje do pisanja, ampak do življenja!
Mnenje ni dejstvo, mnenje je »misliti, ne vedeti«. In običajno med mnenjem in dejstvom manjka tisto, čemur pravimo zdrav razum.
Spoznala sem, da je izredno težko presedeti ure in ure ob nečem, v kar nihče ne verjame, razen tebe. A to ni najtežje. Najtežje je ure in ure delati na nečem, v kar verjamejo vsi, samo ti ne.
»Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama – GLAVNA.« Tone Pavček
To nam daje alkohol – raznorazne izgovore, zakaj nam ni uspelo. Enkrat jih najde v nesrečnem otroštvu, drugič v krivičnem sistemu, tretjič v skorumpiranih državnih uradnikih, četrtič v ljubosumnih partnerjih, petič v kupu otrok, šestič dodajte sami. Ko pa nas duša pokliče, da prevzamemo odgovornost za svoje zapravljeno življenje, vsak izgovor odpade. Resnica zapeče kot sol na odprti rani. Ali to pomeni, da nismo imeli težkega življenja? Ne. Pomeni zgolj, da smo se nekoč, v drugačni obliki, kot se poznamo zdaj, odločili, da smo vsem trenutnim izzivom kos in da je čas, da osvojimo preložene lekcije. To pomeni prevzeti odgovornost.
Tvoje poslanstvo je tisto, česar ne moreš, da ne bi delala.
Bogat je človek, ki lahko s svojo ladjo ostane v pristanu, medtem ko vse druge plujejo proti zakladu.
Čas je vedno omejen. Če ga dodamo nekje, ga priščipnemo drugje. Ali – če smo ga dali drugemu, smo ga vzeli sebi. Ženske rade podarjamo svoj čas. Posebej takšne, kot sem bila jaz. Ženske brez prave lastne vrednosti. Te bodo na široko odpirale vrata moškim, ki ne upoštevajo meja njihovega teritorija – plenilcem.
Prijateljica: »Skrbi me tvoja finančna situacija, Taddea. Super, da pišeš, ampak a lahko od tega živiš?« Jaz njej: »Ma, ne skrbi, se mi bo že odprlo. V službo še vedno lahko grem.« Jaz sebi: »Moje finance so zaskrbljujoče. Od pisanja ne bo kruha.«
Prijateljica: »No, saj vem, da si alfa samica. Ti se boš že znašla. Še vedno si se.« Jaz njej: »Seveda se bom. Od pisanja res redki lepo živijo. Ampak bom našla protiutež.« Jaz sebi: »Kdo pa misliš, da si? J. K. Rowling?«
Vsaka odvisnost je vampir. Naša šibkost je njegova kri. Pogrizeni nohti so razkrivali mojo notranjo negotovost, kajenje nevrotičnost, pitje alkohola depresijo in prenajedanje zavračanje sebe.
Ne učim živeti, kot sem jaz, bog ne daj. Samo pripovedujem, kako je, ko daš vse.
Ločitev je kot stigma, ki jo nosiš zase na srcu, za druge pa na čelu. Privaditi se je treba nanjo, da te ne zmoti vsakič, ko pogledaš moškega, žensko ali sebe v ogledalu.
Smo, kar smo. In tudi drugi so, kar so. Čar sobivanja ni v tem, da tiščimo svoje škatle skupaj, ampak v tem, da pustimo med njimi dovolj prostora za različnost.
Ne vem, ali je Prešeren res pisal sonete ob vinu, vem pa, da Hemingway ni pil, ko je pisal, saj je pisal tudi o tem – kako ne pije, kadar piše. Nehala sem si zatiskati oči, alkohol pomeni zavlačevanje. Marsikdo je dober pri tem, kar počne, tudi če pije, a če se ne strezni, nikoli ne bo izvedel, kako dober bi šele bil, če bi ne pil.
Naj uči o obilju tisti, ki je lekcijo že osvojil, ne tisti, ki jo šele usvaja. In to na račun drugih. Z usvojeno lekcijo pa je tako kot z idejo – ni naša. Pripada vesoljni ali kolektivni zavesti, in ko je enkrat zrela, mora pasti z jablane, da se je naužijejo še drugi.
Spoznanje, da je pričakovanje določenega izida največja ovira vesoljni energiji, ki nam želi prinesti najboljše, me je osvobodilo.
Vse je dobro, če se tako vzame. In vse je po planu, če sprejmemo, da ima naša duša en sam cilj – okušanje.
»Ne vem,« sta postali moji najljubši besedi. Ne vem, kje bomo živeli prihodnje leto. Ne vem, če bom ostala v Sloveniji. Ne vem, koliko knjig bom napisala. Ne vem, če se bom še kdaj poročila. Ne vem, s čim bom največ zaslužila. Vem pa, kdo sem, od kod prihajam in kam me vleče.
To so moji elementi sreče: zavestno živeti v sedanjosti, se veseliti jutri in biti hvaležna za včeraj. Če to dosežem, potem se bom odrezala bolje, kot sem se zadnjič. Ne vem, kaj prihaja naproti, vem pa, da če pričakujem dobro, prihaja dobro, in da če pričakujem strahove, pridejo tudi ti.
Pisanje knjig je, kot bi tkal tapiserije. Nitka na nitko, beseda na besedo. Nekje sem prebrala, da je Ernest Hemingway popravljal stavke v svojih romanih tudi do desetkrat. Donna Tartt, dobitnica Pulitzerjeve nagrade za fikcijo, porabi za vsak svoj roman deset let, in Margaret Mitchell je svoj znameniti roman V vrtincu, ki šteje tisoč strani, prepisala devetkrat.
Resnicomrznež. People pleaser je resnicomrznež. Vse, samo resnice ne, prosim. Ker potem ti bom morala povedati, da nisi dobra prijateljica. Ker potem vam bom morala pojasniti, zakaj se mi ne zdite dober vodja. Ker potem bom morala odpovedati vaše storitve, ker so slabe. Ker se vam bom morala postavila po robu, da skoparite s plačilom. Ker vam bom morala reči »ne«, ker me preveč bremenite. Ker bom morda ostala sama, ker nisi dovolj dober zame. Resnicomrznež je všeč vsem, samo sebi ne. Ko se spremeni, pa ni všeč skoraj nikomur več. Razen sebi.
Raje imam pet srčnih prijateljic kot deset preračunljivih. Raje se smejim samo dobrim šalam, kot da se ponižujem pred ljudmi, ki se smejejo na moj račun. Raje se vežem kratkoročno, kot da bi se izčrpavala na dolgi rok. Raje sem tiho, kot da govorim resnico ljudem, ki je ne želijo slišati. Raje se staram, kot da bi se spreminjala v klon. In raje sem Taddea z dvojnim »d« kot Tadeja, ki je imela rada vse, samo resnice ne.
»Težko te prenašam, a imam te rada in želim ti vse dobro,« to je zame ljubezen. »Ne dovolim pa ti, da prestopiš moje meje. Ker se bom krvavo borila za svojo svobodo. Na koncu ti bom dala roko, samo potrebujem svoj čas. Da sem človek. Tako kot ti.«
Odkar sem avtentična, se nikoli ne sprašujem, kaj bodo pa drugi rekli. Drugi bodo vedno nekaj rekli. O meni, o tebi. Avtentičnost je ostati neomajen. Avtentičnost je vstati. Znova in znova. Avtentičnost je tudi znova in znova pasti. In v tem je njena moč. Avtentičnost je ženskega spola, ker prinaša rojstvo, preporod in rast. Je kot mati, ki nas brezpogojno ljubi.
Ne moremo prehitevati samih sebe. Smo tam, kjer smo. Lahko pa smo sočutni s sabo in si priznamo, da bi lahko ravnali bolje, ampak nismo znali. Ne s tem, kar smo takrat bili. Verjeti vase ne pomeni nič drugega kot to – zaupati si, da bo drugič bolje, ker smo boljši mi.
Lahko vam pripovedujem o angelih, duhovnih vodnikih, paralelnih realnostih, vodnikih, Bogu, ki mu danes pravim drugače, a na koncu dneva človek potrebuje človeka. Da te sprejme. Da razume, kje si. Da te podpre, kamor greš. Da ti pove, da mu je mar.
Spoznanje, da je moje poslanstvo tisto, česar ne morem, da ne bi počela, me je osvobodilo.
Jim bom že dala, ne splača! Pa če se boš zato samo en dan bolje počutila, se splača, zapomni si to!
Na začetku svoje ameriške misije pisanja sem poslušala intervju z zdaj že pokojno komičarko Phyllis Diller. Gospa je prvič nastopila pri svojih štiridesetih, in to v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je oder dobesedno pripadal moškim komikom. Deležna številnih kritik in posmehov si je omislila svoj način preživetja – roza pernat šal. Zamišljala si ga je vedno, nosila pa občasno. Vsakič, preden je stopila pred publiko, si ga je ovila okrog vratu in si rekla: »Nobena kritika, noben zlovešč komentar ne more pronicati skozi ta šal. Sem popolnoma varna.« Gospa Diller je s svojo domiselno trdoživostjo dosegla izjemen uspeh v svoji trideset let trajajoči karieri in zorala ledino naslednjim generacijam žensk na stand-up odrih. Še do pred nedavnega je nosila naslov svetovne rekorderke v številu nanizanih enovrstičnih šal na minuto. To je lahko dosegla samo zato, ker ni poslušala mnenj, ampak svoj zdrav razum. In ta ji je pravil: »Pusti jih.«
Iz knjige NEMIRNE NOGE, Taddea Miklavin >>
