.
Vzeto iz knjige SKRIVNOST, NE IZBIRA; Avtorica: Nina Babič >>
Ni bilo najhuje to, da sem ga izgubila. Najbolj je bolelo dejstvo, da ga nikoli pravzaprav nisem imela.
Sedela sem tam, z rokami, ki so bile nenavadno težke, kot da držijo vso težo let. Leta čakanja, opravičevanj, prelomljenih obljub. Prvič sem si priznala resnico: to ni bila ljubezen. Bila je igra lovljenja sence, ki je nikoli ne bom ujela.
»Ti si posebna, drugačna si,« mi je rekel že prvi teden. Besede, ki so me napojile kot dež. Po letih, ko sem se počutila, da sem samo mama, samo delavka, samo oseba, ki mora vse držati skupaj, je bilo to, da me nekdo vidi kot žensko, nekaj, kar me je začelo prebujati. Čutila sem, da me vidi, kot me ni še nihče.
Imela sem občutek, da sem končno našla tisto, po čemer sem hrepenela vse življenje - ljubezen, ki te dvigne, občutek, da nekoga čutiš, četudi je kilometre stran od tebe.
»Ljubezen, ki boli bolj kot zdravi, ni ljubezen. Je iluzija.«
Na koncu pa sem postala le opomba v njegovem urniku, tista, ki jo lahko prezre, ker ve, da bo še vedno tam.
Solze so tekle, a ne mehke, otožne. To so bile tiste solze, ki zarežejo, ker pridejo iz spoznanja, da si za nekoga vedno zadnji.
Oddaljila sem se. Ne zato, ker ga ne bi več ljubila. Ampak prav zato, ker sem ga. Ker sem začela znova izgubljati sebe. Ker sem vedela, da ne zmorem več čakati. Da ne zmorem biti več tista, ki daje, sanja, verjame, medtem ko sta na drugi strani tišina in izmikanje.
Ker ljubezen … prava ali iluzorna … ne izgine čez noč. In ker srce včasih premaga razum, čeprav že vse ve.
Hotela sem verjeti. Čeprav je bilo že toliko prelomljenih obljub, toliko tišin po besedah, ki naj bi nekaj pomenile. A ko nekoga ljubiš s celim bitjem, se tudi zadnja iskrica upanja zdi kot plamen.
Bila sem razpeta med tem, da ga potrebujem, in tem, da se zavedam, kako zelo me rani.
Takrat se je šele začela moja prava borba. Ne več borba z njim, ampak s seboj. Borba, kako ostati trdna. Borba, kako preživeti, čeprav srce še vedno bije zanj. Borba, da ne bom znova padla nazaj v okove njegovih praznih obljub »čez nekaj dni« …
Počasi me je zmanjševal. Ne z žaljivkami. Z opazkami. Ne z nasiljem. Z ravnodušjem. In jaz sem ga prosila, naj me ljubi bolj, medtem ko me je bilo vedno manj. Nisem si želela biti popolna. Želela sem biti dovolj – za nekoga, ki mi je rekel, da sem vse.
Nisem več upala, z nikomer se nisem več želela ali pa upala pogovarjati. Prepričana sem bila, da si vsi mislijo, da sem »zmešana«. Saj na nek način sem bila. Kdo pa vztraja biti ljubica toliko let in dovoli, da se mu podirajo tla pod nogami?
In prvič sem začutila, da ga mogoče nikoli nisem zares imela. Mogoče sem ljubila samo obljubo o njem. Mogoče je bil topel samo toliko, dokler je bil nedosegljiv. Ko je bil prost, ni znal več ljubiti. Ne mene. Mogoče niti sebe.
Njegove besede, obljube, nežnosti … so bile mogoče resnične le toliko, kolikor sem želela verjeti vanje. Ne toliko, kolikor so bile dejansko resnične.
Še vedno sem zlomljena. Še vedno sem včasih žalostna, potočim solzo, čeprav mislim, da to ni solza žalosti, ampak solza olajšanja, ko želim spraviti iz sebe še zadnje drobce obupa in občutka, ki me je spremljal vseh teh šest let. Ampak sem tukaj. Diham. Hodim naprej. Začela sem opazovati majhne zmage – prve misli brez njega, trenutek tišine, ki me ni prestrašil. Začela sem verjeti, da zmorem tudi sama.
Danes ne vem več, kaj je bilo res in kaj ne. Vem pa nekaj: moja čustva so bila resnična. To, kar sem čutila, sem čutila zares. To, kar sem upala, sem upala z vsem srcem. In čeprav me danes boli – mi ni žal. Ne zato, kar se je izšlo tako, kot se je, ampak zato, ker sem jaz ljubila.
skreno, do konca. Tega mi nihče ne more vzeti.
Ker zdaj vem, da ljubezen ni nekaj, kar me mora zlomiti. Ljubezen me ne sme prisiliti, da umiram v tišini, da čakam, da prosim, da se opravičujem, ker čutim. Ljubezen mora biti dom. Varno zavetje.
Postavljam se. Počasi, ampak odločno. Z vsakim dnem bolj verjamem, da zmorem. Da si zaslužim mir, srečo in ljubezen – naprej svojo.
Oni so me opazili. Pogledali so me in rekli: »Končno si spet ti.« In jaz? Jaz sem vedela, da je to res. Spet sem jaz – ne enaka kot prej, ampak močnejša. Zlomljena, pa ponovno sestavljena. Ne več tista, ki čaka, ampak tista, ki hodi naprej.
Jaz sem čakala, predolgo. Verjela sem besedam, ne dejanjem. Zadrževala sem dih, vsakič znova, ko je rekel, da pride … pa ni. Verjela sem, da moram samo še malo potrpeti. Da sem jaz tista, ki mora razumeti, popustiti, odpustiti, se prilagoditi. Verjela sem, da če ljubim dovolj
močno, bo ljubezen dovolj. Ampak ni bila. Ne takšna, kjer sem vsak dan izgubljala sebe.
Danes vem … Če moraš zaradi ljubezni tiho trpeti, je to krivica, ne ljubezen. Če čakaš nekoga, ki že leta izbira druge pred tabo, jutri
ne bo nič drugače. Če se izgubljaš v čakanju na nekoga, se ne boš nikoli našla.
Noben nasvet ne more prodreti tako globoko, kot trenutek, ko človek sam pogleda vase in tam prvič vidi resnico.
Če bi me kdo danes vprašal, ali mi je žal, bi brez pomisleka odgovorila z glasnim in odločnim »Da«. Žal mi je, ker sva prizadela ljudi, ki si tega niso zaslužili. A ko pogled usmerim globlje vase, vem, da mi hkrati ni žal. Naj sem še tako trpela in prehodila vihar vseh občutkov,
sem se v tej zgodbi ogromno naučila. Naučila sem se postavljati meje, ne samo drugim, temveč tudi sebi. Spoznala sem, kaj v svojem življenju lahko toleriram in česa ne smem. Predvsem pa sem spoznala, da sem oseba, ki zna ljubiti in brezpogojno dajati. Zdaj se učim še tistega najtežjega. Izbrati, koga si dovolim brezpogojno ljubiti. In znova, počasi, se učim zaupati.
Če ti je težko – te slišim. Če dvomiš vase – verjamem vate. Če misliš, da ne zmoreš brez njega – zmoreš. Samo še ne veš.
Vzeto iz knjige SKRIVNOST, NE IZBIRA; Avtorica: Nina Babič >>
