.
Povzetek knjige Nina Osenar Kontrec, V objemu življenja >>
“V vseh teh letih težke preizkušnje se moj veličastni um ni napolnil z neusahljivo bridkostjo, ampak je postal nedvomno močnejši, nekako bolj preprost in nič več tako divjaški. Veliko bolj kot prej je zdaj moj um zrcalo moje duše in danes vem, da je skozi ves ta moj utelešeni pasijon pognala čista, iskrena ljubezen.”
Čeprav je še ostalo kar nekaj ostrih razbitin, ob katere se boleče spotika moj barviti um, je sporočilo zadnjih petih let povsem jasno. Morala sem doživeti in preživeti nekatere precej hude reči, da bi lahko zdaj ta moj neomajni sij, ki skozi avro neskončnosti žarči mojo večno dušo, sijal zlato barvo iskrivih učencev življenja, ki zmorejo ponižno učiti in pomagati drugim. Izkušnja je edina stvar, ki se je ni mogoče naučiti. Samo z empirično izkušnjo, ki je tako resnična, da jo lahko okusiš z vsemi mikroskopsko majhnimi okušalnimi brbončicami na otočkastih papilah jezika, mehkega neba in grlene površine epiglotisa, lahko prejmeš močna sporočila življenja, ki je tako pisano, da ga ne more uprizoriti niti najlepša mavrica. V tistem velikem skladišču stvarstva, kjer so zapisi naše usode in nam najbrž nekakšni vodniki razdeljujejo vloge, ki nam jih, kot se reče, “položijo v zibko” kot nebogljenim dojenčkom, je bilo morda zapisano tudi, da ne bom premlada zapustila tega sveta. In moja svobodna duša je dala mojemu ostremu umu trmast karakter in svobodno voljo, da sem se odločala, kakor sem pač se, in sem zaradi nekaterih trmastih odločitev prav gotovo preživela.
In moj Dejan, moj ljubi mož, se je vselej odločal zaupljivo pogumno, odločal se je po svoji beli vesti in njegove močne odločitve so, kakor je nekoč povedal veliki Nelson Mandela, vselej reflektirale njegove upe, in ne strahov. In najtežje ni sprejemati odločitve, kot bi lahko kdo mislil, ne, najtežje je s svojimi odločitvami živeti. Vse te prelomne odločitve so na pot, ki je včasih na novo asfaltirana, včasih pa grobo makadamska z vsemi nevarnimi luknjami in bolečimi tresljaji, ki dodobra razrukajo cono udobja, poslale preobraženo mene. In njega. In naju. Najin partnerski odnos je na trnovi poti zorel in se kopičil v vsej svoji ljubezni, doumela sva, da prav nikoli ni bil muslinasto prosojen, ampak je pokazal, kaj zares pomeni biti skupaj v dobrem in slabem. Ljubiva se, močno in predano in z najinimi sinhroniziranimi srci ubrano, čutiva se in razumeva in spoštujeva.
In ta moja duša, ah, ta moja večna duša se je v petih letih nenavadnega življenja postarala, čas te nikoli ne postara tako kot težke preizkušnje. Čutim jo, svojo večno dušo, kako je postala modro zrelejša, čutim, kako sem naenkrat odrasla, kako je na neki način to surovo obdobje odstranilo še zadnjo sled moje vihrave otroškosti. In to obdobje sem živela polno, nepremičnosti navkljub, saj je polno živel moj um. In v vseh teh letih težke preizkušnje se moj veličastni um ni napolnil z neusahljivo bridkostjo, ampak je postal nedvomno močnejši, nekako bolj preprost in nič več tako zelo divjaški. Veliko bolj kot prej je zdaj moj um zrcalo moje duše in danes vem, da ga je skozi ves ta moj utelešeni pasijon poganjala čista, iskrena ljubezen. Neusahljiva ljubezen do življenja, do družine, do prijateljev, in kar je razsvetljeno spoznanje: ljubezen do sebe.
Očitno do sebe le nisem bila dovolj prijazna, materinstvo je res edinstvena izkušnja in ob njej sem nase povsem pozabila. Nikoli ne smemo pozabiti nase, nikoli! To ne pomeni, da matere postanemo sebične disidentke starševske skrbnosti, nikakor! To samo pomeni, da obenem, ko smo skrbne in pazljive do naših neskončno ljubljenih otrok, to prijaznost in skrbnost v enaki meri namenjamo tudi sebi. Veliko truda je potrebnega, da se človek spremeni, da spremeni svojo zasidrano nrav. Ponavadi nam prav naši globoko zakoreninjeni slabi vzorci preprečujejo pozitivne spremembe, saj se slabe navade hranijo s slabim in preseči jih je nekako tako težko, kakor da bi se z golimi rokami lotil preurediti Stonehenge. Ampak bolezen, uf, bolezen pa te spreminja, gnete, preobrača, hočeš nočeš, moraš se spremeniti, da lahko ozdraviš. Ali pa v nekaterih primerih sprejmeš svoj odhod.
Nekateri ljudje morajo pogumno sprejeti tudi to. Zakaj? Odgovora na to žal nimam. Pozna ga najbrž samo bog, h kateremu se običajno obrnemo, ko nam gre za nohte. Takrat najbrž skoraj vsak nagovori božjo silo, kakor sem jo, kot ste opazili, večkrat v svojih temnih trenutkih predaje in skorajšnjega odhoda nagovorila tudi sama. Ker je to vse, kar ti v nekem momentu ostane. Najbrž.
Ah, jaz sem še vedno zaljubljena v življenje, trajno zaljubljena in ljubim ga, veličastnemu življenju vračam svojo nepremagljivo ljubezen, ga nežno božam in ljubeče poljubljam v vseh oblikah majestetičnosti prav vsak dan! Živim ga v mogočni barvi v očeh mojega sina in v brezmejni dobroti mojega moža, klanjam se mu v hvaležnosti do moje matere in očeta, objemam ga v skrbnem očetovstvu mojega brata, milo ga čutim, kadar na mojem prsnem košu zaspi kot oglje črn, brezmejno crkljiv muc, ki smo ga letos posvojili iz zavetišča.
Svojo nepremagljivo moč ljubezni je name polagalo materinsko življenje, objemalo me je z vseh strani in me ni izpustilo iz tesnega zdravilnega objema tudi v mojih s temo prežetih urah. To z ljubeznijo in boleznijo in surovostjo zaznamovano obdobje je torej močno preoblikovalo tudi generator moje identitete, kristalno jasno mi je postalo, kdo sem. Sem nepremagljiva? Ne. Sem sposobna iz težke življenjske situacije, ki me je doletela, izluščiti nekaj dobrega? Da. Ljubim se! Bolj kot kdajkoli prej, bolj kot še nikoli do sedaj! Resnično prijazna sem postala do sebe, sočutna do svojih občutkov in hudomušno nasmejana, kadar mi kaj ne gre tako, kot sem si zamislila.
Preprosto dolžna sem to sebi, to smo si preprosto dolžni vsi! Pred menoj pa se od debelih črk in konkretnih stavkov zamaščenih strani šibi tudi tale knjiga, ki, upam, bo lahko odprla obzorje komu izmed vas, ljubi ljudje, vas znala pobožati, ko boste to potrebovali, in vam bila predvsem v pomoč. Če v mojih hitro letečih mislih morda najdete še kakšen navdih, pa sem postala ponižno ponosna zmagovalka svojega iskrenega srca.
