Povzeto iz knjige Ples svetlobe, Barbara Popit >>
Pogled na večerno svetlobo, svetlobo zahajajočega sonca, me vedno znova prevzame. Ponekod ognjeno rdeča barva počasi ugaša za sivimi oblaki in temnimi gorami.
Nebo si nadene skrivnosten izraz, preden dokončno utone v temó. V tisto trdo temó, kjer pred sabo ne vidiš ničesar, kjer izgubiš občutek za orientacijo, kjer si sam samcat izgubljen v praznini in kjer tvoja duša išče mir, daleč stran od ponorelega sveta.
Svetlobna predstava matere narave, ki temno nebo obarva s čudovitimi barvami, ki v svojem plesu spreminjajo obliko, je nekaj posebnega in se te globoko dotakne. Skrivnostna energija se pretaka po nebu in zajame tudi tebe, tvoje telo in dušo. Osvobodiš se težkih misli, stresa in temu podobne nepotrebne navlake, začutiš energijo, ki te skupaj s spreminjajočimi se barvami ponese po temnem nebu in globoko v vesolje, v ta skrivnostni svet.
Opazujem temno morje severnega dela fjorda Kvænangen, po katerem pluje naša barka. Tako tiho in umirjeno je tukaj, tako daleč stran od ponorelega sveta. Kot bi prestopili nevidno mejo in za sabo pustili ves stres in norije novodobnega sveta ter zapluli v varno zatočišče umirjenosti in samote.
Že smo nazaj pri pomolu in ob medli ulični svetilki opazujem snežinke, ki se izgubljajo na snežni podlagi. Kratko je njihovo življenje, mnogo prekratko, vsaj za nas, ki jih opazujemo. Morda so srečne, ko počasi padajo z neba in čakajo na dotik površine, ki jo bodo začasno spremenile v belo odejo. Vsaka izmed njih je drugačne oblike in velikosti. Kot človeška bitja, ki smo v osnovi enaka, pa vendarle različna.
Uživam v plesu svetlobe, kot bi sedela v gledališču in očarana opazovala dogajanje na odru. Temna dvorana, kjer sedim, še poveča lepoto uprizorjenega plesa. Želim si, da traja večno ali da do njenega konca preteče še veliko časa. Polarni sij se počasi poslavlja. Čutim ogromno hvaležnost, da mi je bilo dano doživeti nekaj tako čudovitega, kar zmore ustvariti mati narava.
Obdana s številnimi zvezdami opazujem nočno nebo, kjer kraljuje »Mlečna cesta«. V tišini skrivnostnega zaliva se počutim, kot da je ves svet moj. Ne obstaja ne včeraj ne jutri, samo sedanjost, ki jo v vsakdanjem življenju zelo radi prezremo.
Luna postane kraljica noči in obsije pokrajino, ki spokojno spi. Gladina morja je kot ogledalo, v katerem se izraža njena lepota, ki proti jutru izgublja svojo moč.
Na nebu so ostale samo zvezde, ki živijo svoje življenje nekje daleč stran od nas. Obrisi gora, ki jih v temni noči zgolj slutim, dajo vedeti, da sem daleč stran od civiliziranega sveta; daleč od ljudi, toda blizu srca, ki žari od lepote, ki ga obdaja.
Tokrat me mraz ne moti, ker mi je pri srcu toplo. Od samega pričakovanja mi lica žarijo, kot bi stala na močnem višinskem soncu in občudovala pokrajino okoli sebe. Tisto pokrajino, ki se izgublja v samoti in daje vedeti, kako lepa je v svoji nedotaknjenosti in včasih nedosegljivosti.
Nemo opazujem to, občudovanja vredno delo narave in takrat se zavem, kako nevedni, kruti ali pa neodgovorni smo včasih ljudje v primerjavi z naravo, ki zna poskrbeti za svoj razvoj in obstoj, če le človek ne posega vanjo.
Počasi vstanem, se otresem drobnih snežink, ki me hočejo odeti v oklep, ki me bo varoval pred nevidnim sovražnikom. Gledam, kako padajo na tla in se zlijejo z drugimi, ki že počivajo na tleh. Kako srečne in brezskrbne so. Samo padajo in padajo, dokler se ne združijo v velikansko odejo, nato mirno zaspijo in odtavajo v drugi svet. Svet beline, svet umirjenosti.
Pokrajina se odene v čarobne barve. Občutek imam, da so na delu gozdne vile, ki bi me rade razveselile in odpravile žalost v meni. Občudujem delo narave, ki opravlja svoje življenjsko poslanstvo, ne glede na to, kaj si ljudje mislimo o njej. Živi v svojem tempu in načinu, ki ga nihče ne more spremeniti. O, pač. Človek včasih malo preveč posega v naravo, jo oškoduje in s tem za vedno uniči.
Tam daleč na severu v skritih kotičkih norveških fjordov sem doživela objem polarnega sija, ki me je s svojo energijo, plesom in barvami potegnil v drugi svet. Svet tišine, svet globine vesolja, katerega delček smo in kjer ima glavno vlogo mati narava. In takrat se zavemo, kako lep je naš planet.
Iz knjige Ples svetlobe, Barbara Popit >>
