.
Iz knjige POETIKONE - Zmagovalna knjiga natečaja Mladi pisatelj leta 2025, avtorica Ajda Laban Rakušček >>
Solze so prišle kot plima. Počasi, a gotovo so se priplazile nadnjo kot poletna nevihta in ni imela moči, da bi jih ustavila. Počutila se je mrtvo. Počutila se je tako živo, da je bolelo. In bolelo in bolelo, in iz njenega grla se je iztrgalo hlipanje, kajti njen oče je bil pokvarjen, gnil človek in ona je bila njegova najljubša hči. Imela je njegove gene in njegov obraz in njegove oči in nikoli, nikoli ne bo dovolj.
Ni ti treba biti pesnik, ni ti treba poznati poezije, da jo lahko bereš in občuduješ. Moraš samo čutiti.
Avtor je razumel izgubo, razumel je, kako je živeti brez nekoga, ki ti je pomemben, ljub, česar ni razumel, pa je bilo, zakaj so ljudje postavili časovnik na žalovanje. Vzame dve leti. Nato se dvigne. Vendar se nikoli ne dvigne. Vedno je s tabo in nikoli se ne premakne76 s tvojega hrbta, iz tvojega srca, vedno je tam. Nikoli ne odide.
»Način, kako čutim, ko jo berem,« se je oglasila Isla, ki je razumela, kaj je Colette iskala. Tudi Heather je, kajti ne moreš pisati poezije in ne razumeti načina, kako te lahko ta reši.
»Samo takrat, kadar berem poezijo, se zdi vse tako magično. Kot bi gledala na življenje z nekega drugega vidika namesto z akademskega.«
Peto besedilo je že v svoji sestavi pravzaprav poetično. Petje je le dodana vrednost, ki poslušalce očara, jim osmisli besede. Seveda je tudi to poezija, le v drugi obliki.
Storila je to. Brala je poezijo pred ljudmi, poezijo, ki ji je nekaj pomenila. Besede so iz njenih ust padale, kot bi bile ustvarjene zanjo, in spraševala se je, ali je kdo izmed desetih ljudi v sobi razumel pesem, kot jo je razumela ona. Po njenem branju se je razvila diskusija o prebranem, a Heather je ujela le besedo ali dve. Ni potrebovala njihovih besed, če je imela toliko svojih. Ni potrebovala njihovih mnenj, kajti sama je pesem razumela, kot bi ji sedela v duši.
Nekaj časa je med dekletoma vladala tišina, a ta ni bila neprijetna in Heather je spomnila na prvi dan, ko sta se spoznali – ona, pozna v šolo, in Isla, ki je pred gimnazijo Auburn High delala bogve kaj. Dve dekleti, ki nista vedeli, kaj bi naredili s svojima življenjema, dve dekleti, spleteni skupaj s šivankami usode.
Imela je Islo. Imela je Francesco. Imela je Poetikone in tisto luč v svojih prsih, ki ni ugasnila, vse odkar se jim je pridružila, imela je dovolj, da je bila lahko zadovoljna. Ampak … ali pesmi iščejo zadovoljstvo? Večina pesnikov je bila nesrečnikov. Melanholikov. Edgar Allan Poe, Sylvia Plath, Emily Dickinson. Vse je vodila depresija in neskončna črnina – in Heather je tudi sama pri šestnajstih zlahka zdrsnila vanjo. In še vedno ni bila prepričana, ali so jo pesmi rešile ali jo le potisnile globlje v brezno.
Iz knjige POETIKONE, Ajda Laban Rakušček >>
