Povzetek knjige MAMA HČERKI, avtorica dr. Lucija Čevnik
»Kar bi hčerka morala slišati, pa ji mama takrat ni znala ali ni zmogla povedati.«
Preteklosti ni mogoče spremeniti. Zavedanje pa nemalokrat pride z zamikom. S časom. Z rastjo.
Na določene stvari lahko vplivava, na druge ne. Človek je lahko veličastno bitje, vendar nikoli ne bo vsemogočen. Storili bova, kar lahko, in sprejeli tisto, česar ne moreva spremeniti. Takšno je življenje. V vsem slabem bova poiskali utrinke dobrega in v vsem dobrem si bova odkrito priznali tudi tisto, kar nama morda ni najljubše. Iz senc se rojeva jutro in na najlepše večerne zarje pada nema tema.
Včasih celo nedoumljivo, kako je materinska ljubezen lahko močna in predana.
Splezaj na drevo, razpri krila in poleti, četudi bom jaz menila, da je veliko previsoko, prenevarno in popolnoma nespodobno za mojo malo punčko.
Rada te imam – z vsem, kar imam, in povsod, kjer si in nekoč boš!
Nič zunaj tebe ne more zapolniti tvoje notranje praznine, ne stvar, ne kraj in ne oseba. Ti sama si sebi dovolj! Šele ko se zaveš in resnično začutiš, da si sama sebi ves svet, lahko ustvarjaš celovite odnose z nekom ali nečim, kar prihaja od zunaj.
Da preženeš osamljenost, se moraš najprej soočiti s samoto.
Punčka moja, ponovno se zazri v ogledalo. Sedaj ne bodi pozorna le na kožo svojega obraza, nos, stegna, dlačice. Poglej celoto. Zajemi s pogledom vse, kar si postala. Nato se svojemu odsevu zazri v oči. Ti nisi samo videz, nisi le tvoj obraz, nisi zgolj posamezni telesni del ali kožni detajl. Ti si veliko, veliko več. Si močna. Sočutna. Vztrajna. Pogumna. Igriva. Vesela. Navihana. Pametna. Si edinstvena in edina. Si ti. Ceni se. Ljubi svojo mladost. Spoštuj svojo enkratnost. Opogumljaj svojo samozavest in samopodobo, da bosta razpihali strah in negotovost, ki poraja dvom v tvojo lastno samovrednost in lepoto tvoje duše.
Draga moja punčka, nikoli ne boš mogla ustreči vsem. Ljudje so muhasta in svojeglava bitja. Vodijo jih različni okusi in izkušnje.
Ne sodi ljudi zgolj po besedah. Vedno poglej onkraj. Poskušaj uvideti, kaj globoko v njih budi in hrani njihov strah. Kaj poganja njihovo vedenje? Vsi iščejo srečo. Takšni pač so. Poskušaj jih razumeti. To ti bo olajšalo dušo.
Če te ne sprejmejo, se ne sramuj svoje drugačnosti. In nikoli ne nosi maske zgolj zato, da bi ustrezala. Če boš svojo samovrednost gradila na odobravanju in sprejetosti pri drugih, bo tvoje srce večkrat ranjeno.
Življenje je tvoje. Tukaj si zato, ker je tako prav. Takšna, kot si, si dovolj. Morda ne za druge, zase in sebi pa vedno. Obkroži se z ljudmi, ki cenijo tvojo avtentičnost, in ne sili k tistim, ki te ne razumejo. Vsi imajo možnost izbire. Oni, da te izločijo, in ti, da to sprejmeš ali pa ne.
Pogumni so lahko tudi povsem tihi, mirni in neopazni ljudje. Ti, v nasprotju s prvimi, bijejo notranje viharje čustvenih vojn. Njihove rane ne krvavijo, a so lahko globlje, kot seže meč, in skelijo bolj, kot boli razklano meso. Tudi ti so, vedi, neskončno pogumni, čeprav so nemi bojevniki življenja. Neustrašno verjamejo vase, tudi ko nihče drug ne. V iskanju poguma, draga moja punčka, sledi slednjim. Tako kot oni si nikoli ne pusti vzeti lastne volje in sanj. Vselej živi svojo željo.
Pogum je energija, ki te bo (pri)silila, da vstaneš, četudi bi najraje obležala. Je notranja moč, ki ti pravi, da stori tako, kot misliš, da je prav. Četudi si edina, ki tako misli, in ni nikogar drugega, ki bi stopil na tvojo stran. Vendar to vseeno stori! Navkljub vsemu in vsakemu. Zato, ker v to verjameš in tako čutiš.
Ne boj se, draga moja punčka. Ustavi misli. Poslušaj sebe in začutila boš druge. Sprejmi vse svoje občutke (tudi boleče), vzdrži se (ob)sodbe in spoznala boš mir.
Draga moja punčka, vedi, da pomoč ni vedno nekaj dobrodošlega. Pomagaj, vendar samo takrat, ko te prosijo.
Razumem te, težko je, ko vidiš ljudi trpeti. A to je njihova usoda. Ti imaš svojo pot in preizkušnje.
Prava pomoč je potrpežljiva in razumevajoča. Stati nemo ob sočloveku pri njegovih vzponih in padcih je najdragocenejša vrlina prijateljstva.
Tu sem, draga moja punčka, vedno, ko me boš potrebovala – a pot od zmote do spoznanja moraš, žal, prehoditi sama. Nemo bom čakala, da ti podam roko, ko padeš. Znova in znova in vedno.
Ne vem, ali je smrt konec ali ne, vem pa, da prav smrt daje neskončno veličino življenju. Zavedanje, da je moje zemeljsko bivanje končno, da je sleherni dan lahko moj poslednji, daje temu trenutku neskončno vrednost: to, da sem živa, da si ti ta trenutek ob meni, postane neprecenljivo.
Smrt te že od rojstva opominja, da življenja nikoli ne prelagaj na jutri. Življenje ni generalka! Zapomni si, punčka moja, da je edino, kar lahko zares trdno držiš v svoji dlani – ta trenutek. Samo »sedaj« je resnično živ.
Obstaja kaj, za kar ti je žal, da (ni)si storila? Ne odlašaj več! Z zavedanjem o lastni minljivosti sleherni dan živi polno, ljubeče in zavestno – kot da je poslednji.
Punčka moja, vsaka pot, ki jo želiš prehoditi, je prava. Ni pa vsaka pot, na katero stopiš, lahka. Lahko ima veliko vzponov in še več spustov, preden prideš do cilja. Je pa naporna pot precej bolj osvobajajoča in osebno izpolnjujoča od lažje izbire.
Na katerokoli pot se že podaš, vedi, da je na vsaki mnogo preizkušenj in križišč. Vedno lahko zaviješ z nje, si spočiješ ali pa greš tudi nazaj, če ugotoviš, da ni prava zate in ne vodi tja, kamor si želiš priti. A zapomni si, punčka moja zlata, ti si tista, ki odloča o svoji poti. Ti izbiraš tempo in ne ljudje, ki kdaj hodijo ob tebi. Če misliš, da si izbrala pravo smer, hodi naprej, četudi se bodo tvoji sopotniki spotikali, ustavljali, omagali ali skrenili z nje. Vsak ima svojo pot. Sopotniki so lahko blagoslov ali pa neznansko breme. Dobro premisli, kdaj je vredno prilagoditi tempo in se ustavljati in kdaj je bolje vzeti pot pod noge in iti naprej sama.
Punčka moja, imej v mislih, da je pot sama že tudi cilj. Potuj nalahno, sproščeno, raziskujoče in ljubeče do vsega in vseh, ki jih srečaš na poti. Nikoli pa ne pozabi, kam greš, kje je tvoja smer. Če ne veš, kam si namenjena, ne boš nikoli mogla prispeti (do cilja). Brezciljnost hitro postane tesnobna in depresivna.
Želim si, da hodiš ob meni, a nikar ne ubiraj mojih korakov. Zavedaj se svoje vrednosti in predvsem ceni to, kdo si. Samospoštovanje in samozavest naj ti služita kot notranji kompas in te intuitivno usmerjata, da izbereš pravo pot. Pravo zase. Četudi bo kdaj neizmerno težka ali pa bo na njej kdaj treba celo stopiti kakšen korak nazaj. Drži smer. In hodi z vzdignjeno glavo.
Vsi smo popolno povprečni in povprečno popolni. Ne ženi se za nečim, kar ni dosegljivo. Vsa izgubljena energija, ki jo boš porabila pri projektu hrepenenja po popolnosti, se bo pretvorila v zagrenjenost in razočaranje.
Karkoli boš imela, bi tega lahko bilo še vsaj za malenkost več. In s komerkoli se boš primerjala, vedno boš naletela na lepše, mlajše, uspešnejše, zanimivejše in bolj cenjene ljudi. Postavi se na trdna tla, punčka moja – stremi k boljšemu, ne pa k popolnemu.
Napaka ni konec, temveč je začetek nove poti, ki te (lahko) dvigne na višjo raven. Napake so tukaj zato, da se iz njih učimo: o sebi, o drugih, o svetu in življenju. Razmisliš, pretehtaš, se pobereš in greš naprej. Obogatena z izkušnjo več.
Človek ne more rasti, če nikoli ne pade. Napake nam nastavljajo ogledalo in skozi njih tudi zares začutimo empatijo do drugih ali sebe.
Sedaj pa vstani. Storila si vse, kar si lahko. Čas je, da si odpustiš. Dvigni glavo in z modrostjo več stopi naprej po svoji poti.
Pravi prijatelji so resnično angeli v človeški podobi. Redki in vredni so kot diamanti. Če je treba, se za pravega prijatelja »da roko v ogenj«, saj bi enako storil tudi on, kadar bi šlo zate.
Telo je edina hiša, za katero je res vredno skrbeti. Lepšaj in neguj ga in nikoli ne sledi trendom, ki bodo tvojemu telesu povzročali bolečino, zanikanje ali nasilje. Ljubi vsako pegico, vsako dlačico in vsak poseben košček svojega telesa. Vedi, da je tvoje telo tvoj zvesti in neprecenljivi spremljevalec na tukajšnjem življenjskem izletu.
Omama zaljubljenosti je nepopisna. Predaj se ji, kajti to je čudovita izkušnja, ki ji ni para. Vendar v tem kaosu čutne energije ne pozabi, kdo si, in predvsem nikoli ne nehaj ljubiti sebe!
Zaljubljenost mine. Kar ostane, je odnos. Odnos do sebe, ki določa in oblikuje tudi odnos z drugimi. Tvoja samovrednost naj bo stražar vrat do tvojega srca in tvoje bližine.
Če samo daješ, se v nekem trenutku razdaš. Izgubiš sebe, takrat pa odidejo tudi tisti, ki so nas izčrpali, a nič dali.
Punčka moja zlata, tisti ta pravi se lahko ali pa tudi ne rodi iz nore zaljubljenosti. Predvsem je to oseba, ki ti pusti biti, kdor si. Ceni in ljubi tvojo edinstvenost in vse, kar tej človeški neponovljivosti pritiče. Sprejema tvojo svetlo in temno stran. Ljubi te, ko se cedita med in mleko, in ob tvoji strani hodi tudi takrat, ko ti od vsega hudega klecajo kolena in se v prah sesuvajo tvoje sanje. Ta prava oseba hodi ob tebi, vendar nikoli ne meče sence nate in ti ne mečeš sence nanjo. Hodita svobodno, samostojno in zravnano. Dopustita si rasti. Predvsem pa se vedno pomikata naprej, ne glede na vse. Vedi pa, da kdo na poti kdaj tudi obstane ali na razcepu ubere drugo pot. Potem, punčka moja, se zaveš, da je tudi to del življenja. Življenja, ki je nepredvidljivo. Tako in takrat spoznaš, da nikoli resnično ne izveš, kdo je dokončno in za vedno »ta pravi«!
Tvojo usodo krojijo tvoja čustva. Tvoja čustva pa oblikujejo tvoje misli. Ne dopusti slabemu mišljenju o sebi ali drugih, da ti pokvari en sam dan tvojega dragocenega življenja.
Ti in samo ti si gospodarica svojih občutkov, svojih misli in svojih odzivov. Obdrži to moč zase in je nikoli ne izpusti iz rok ali prepusti upravljanje s sabo nekomu drugemu. V navalu čustev ohrani trezno glavo in zadihaj, preden se odzoveš.
Življenje je tvoje in teče dalje. Nikoli ne zaupaj uzde svoje usode v roke ljudem, ki namerno ali slučajno želijo skaliti tvoj notranji mir! Nikoli in nikomur.
Morala boš tvegati. Zaupaj. Priznaj si težavo, priznaj si nemoč, priznaj si nepopolnost, priznaj si strah, priznaj si zlorabo, priznaj si nasilje, priznaj si izgubo … Priznaj si. Sprejmi in si odpusti. Nato, punčka moja zlata, je čas za dejanja in pozitivne misli. Te bodo prišle na krilih lastne osvoboditve. Vse je prav in vse je dobro. Varna si!
Punčka moja, tudi tvoji najbližji s(m)o lahko nezavedni sovražniki tvoje sreče. Prepoznaj nevarnost in se ji upri. Življenje je tvoje!
Iz knjige MAMA HČERKI, dr. Lucija Čevnik >>
