Srčni učitelj (povzetek knjige)

Iz knjige Srčni učitelj, Sabina Košmrl >> 

Čeprav živimo v eni najbolj razvitih družb, kjer nam na stotine naprav in pripomočkov olajšuje vsakdanja opravila, se zdi, da ne živimo kaj bolj lahkotno, radostno in sproščeno kot generacije pred nami, ki vsega tega udobja niso poznale. Celo nasprotno: tesnoba, stres in obremenjenost niso več prihranjeni niti našim najmlajšim.

»Ne uči otrok, kako biti bogat. Uči jih, kako biti srečen. Ko bodo odrasli, bodo tako poznali vrednost stvari, ne zgolj njihove cene.« Victor Hugo

Čeprav je očitno, da kazen, poniževanje, posmeh in izpostavljanje ne morejo voditi k pozitivnim spremembam, jih še vedno na veliko uporabljamo. Zakaj? Ker se tako pač od nekdaj dela in ker je to družbeno popolnoma sprejemljivo. Sistem korenčka in palice je preživet in na današnje otroke ne deluje. Kazen in graja jim vlivata strah in jih naredita bolj vodljive. S tem ponotranjijo sporočilo, da ima najmočnejši vedno prav. Ob tem trpi njihova samopodoba. Odločitve in pobude predajajo v roke drugih in se preprosto vdajo v to, da so vodeni. Na kratek rok se to morda sliši celo fino: v razredu nastane mir. Vendar ko bo učitelj od takega učenca pričakoval samoiniciativno razmišljanje, ga ta ne bo sposoben izraziti.

Ko jih prisilimo, da so tiho, mirni in sodelujejo, jih naučimo, da v življenju cilj opravičuje sredstva in da ni pomembno, za kakšno ceno boš dobil želeno. S takim pristopom se naučijo, da je bolje, da zatiraš, kot da si sam zatiran. Uspeh in moč tako povezujejo s statusom. Če si glavni, si krut in neizprosen do nižjih od sebe. Otroci se vedno učijo z opazovanjem in posnemanjem. Če ključni učitelji (učitelji v šoli, starši, trenerji, duhovnik …) v njihovem otroštvu niso sočutni in ne prisluhnejo, bodo taki postali tudi sami.

Se čudimo torej, da toliko vodilnih stolčkov zasedajo ljudje, ki so pripravljeni narediti vse, da do tja pridejo?  Se čudimo, da imamo zdravnika, ki nas obravnava kot številko? Direktorja, ki mu ni mar za svoje zaposlene? Menedžerja, ki ga njegova vest ne ustavi pred nezakonitimi potezami?

Korenine vsake družbe, države, sveta smo mi. Ko bo prebujenih ljudi več kot tistih, ki živijo na avtopilotu, bomo priča čudežem. Čudežem, ki si jih v sebi vsi močno želimo, saj smo vsi le – čuteči ljudje.

Biti učitelj res ni preprosto. A če dopustimo, da nas v stresnih trenutkih popade panika, jeza ali samopomilovanje, ne bo nič lažje. Najlažje se zdi ostajati v starih vzorcih in odreagirati, kot smo navajeni, pa čeprav naše avtomatsko odzivanje nam ali našim učencem ne prinaša nič dobrega.

Vzajemno spoštovanje dela čudeže. Jaz cenim njih, njihovo delo, pozornost in trud, oni pa cenijo moje delo, mi prisluhnejo in me upoštevajo kot avtoriteto.

V resnici nihče od nas nima nadzora, saj je nadzor le iluzija. Z nenehno skrbjo in tesnobnimi očmi, uprtimi v prihodnost, le krademo življenje sedanjosti. Namesto svežih rešitev vidimo ene in iste težave ter se zapletamo v začarani krog stresa, jeze in skrbi. V življenju se za naravnost čarobno formulo izkaže nasprotno ravnanje: sreče ne dosežemo, ko uredimo svoj zunanji svet. Mir in sreča postaneta dosegljiva, ko se notranje umirimo in zberemo ter se čim pogosteje razvedrimo – ne glede na stvari, ki nas obremenjujejo.

Ego pravi: »Ko bo vse urejeno, bom miren.« Duša pa pravi: »Umiri se in vse se bo uredilo.« Marianne Williamson

Mora torej biti učitelj avtoriteta? Da. Sposoben mora biti voditi uro in ohranjati mir. Vendar lahko pri tem izbira načine, kako to doseči. »Stari« načini so že izžeti. Potrebujemo srčne učitelje, ki razumejo, kaj je njihovo poslanstvo in kakšen vpliv imajo na otroke.

Ko mi kljub vsemu kdaj še spodleti in mi ne uspe ostati mirna, se poskušam ustaviti takoj, ko je to mogoče. Ko se uspem zbrati, se z otroki o tem pogovorim. Prevzamem odgovornost za svoj izbruh in pojasnim: »Ta situacija je bila preveč zame in nisem zdržala. Se opravičujem. Moj cilj in želja sta, da rešujemo zadeve zrelo in v sodelovanju.« Velikokrat spontano sledijo zgledu in znajo tudi oni prevzeti odgovornost – priznati, kje so šli oni s svojim vedenjem čez mejo.

Najstniki v povprečju niso sposobni več kot deset minut zbranega poslušanja monotonega predavanja, ki jih ne zanima. Njihovi razvijajoči se možgani jim to onemogočajo.

Mladi izjemno cenijo poštenje in zelo hitro dojamejo, zakaj je treba sprejeti učiteljeva navodila, če mu ta zna razlog ustrezno razložiti.

Če zahtevamo pozornost preprosto zato, ker si lastimo superiorni naziv, smo se že zapisali porazu. Otroci morda nimajo še toliko znanja kot mi, a izjemno dobro čutijo in zaznavajo.

Ste se kdaj ujeli, da kričite na otroke, naj ne kričijo? Da jim vsi vznemirjeni ukazujete, naj se umirijo? Jim pridigate, kako morajo biti dosledni, sami pa ne držite obljub in ne izpolnjujete svojih zaobljub? So slišali besede in popravili vedenje ali se le odzivajo na zgled in tako zgolj bijemo bitko z mlinom na veter? Otroci bolj posnemajo, kot poslušajo.


Več informacij in možnost nakupa knjige SRČNI UČITELJ (Sabina Košmrl) na tej povezavi >>


Za otroke (in nasploh za ljudi) šteje to, kar začutijo. Če stoji pred njimi radostna oseba, ki s svojim žarom dokazuje, da zna živeti in ve, kaj govori, mu bodo samodejno prisluhnili. Druge bodo izključili, saj ne bodo želeli tvegati, da bi jim postali podobni. Učitelj naj bi bil tisti, ki kaže pot, ki predstavlja luč. Koliko nas dejansko žari in kaj lahko naredimo za svoj žar?

Dejstvo je, da so najbolj uspešni Zemljani tisti, ki so si našli poklic, za katerega so bili rojeni – imajo torej talente in tudi strast do izbranega dela. Na drugi strani so najbolj zamorjeni, odtujeni in nesrečni tisti, ki so izbirali življenjsko pot na podlagi ocen, tujih mnenj in prilagajanja okolici.

Ali drugače: kdor pozna svojo resnico in jo živi, je svoboden, srečen in uspešen. Kdor svoje resnice ne pozna ali si je ne upa živeti, je ujet in nesrečen. Ocene so le še en umeten izum, ki človekovo pozornost namesto vase preusmerjajo v zunanje dosežke.

Izobrazba JE pomembna – ne razumite me narobe. Znanje je ključnega pomena. Delovne navade so nujne. Vendar tu se šele začne. To je samo podlaga in izhodišče.

Pomembno je zavedanje, da besede, ki jih izrekamo otroku, kreirajo njegovo realnost. Slišano prevzame za svojo resnico in na podlagi nje deluje.

Otrok bo kot vedno sledil našemu zgledu, saj nima druge izbire – to naredi samodejno in naravno. Če bomo mi, starši in učitelji, sprejeli svoje delo kot vrednoto, če se ga bomo znali lotiti radostno, če bomo ob tem bolj pozorni na pot kot na cilj, se bo tega naučil tudi otrok. Če tega ne zmoremo, najdimo vsaj razumevanje za svojega otroka, ki se počuti enako kot mi. Poglejmo se v ogledalo, nato pa zavihajmo rokave.

»Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere Življenja samega. Prišli so preko vas, a ne iz vas. In čeprav so z vami, niso vaša last. Lahko jim daste ljubezen, toda ne svojih misli, kajti oni imajo svoje lastne misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.« Kahlil Gibran (iz knjige Prerok)

Naš cilj je vzgojiti otroke, ki bodo čimprej postali povsem samostojne, izoblikovane in srečne osebe, mi pa se še potrudimo tudi v starejših letih čim bolj poskrbeti sami zase in ne biti v breme svojemu otroku.

Priznajmo si: vsak otrokov izbruh je majhen zrelostni preizkus za nas, na katerem velikokrat grdo pogrnemo. Otrok se razburi, mi se razburimo še bolj, da bi ga z razburjenjem ustavili. Je to res dobra izbira?

o otroci opazujejo zdajšnje odrasle, jih razumem, da nimajo prav nobene želje postati taki kot mi, nam slediti in nam verjeti – saj smo v večini tesnobni, prestrašeni, obremenjeni in napeti.

Kako naj bo človek veder in prijazen, če opravlja delo, ki ga sovraži? Kako naj bo človek sproščen in iznajdljiv, če v šoli ni uril drugega kot pomnjenje podatkov?

»Beri več knjig in manj objav na Facebooku. Glej več v oči in manj v računalniški zaslon. Dotakni se več rok in manj naprav. Več ljubi in manj sodi.« Dulce Ruby

Vsak človek je unikat in vsak ima svoj slog izražanja in delovanja. To nam daje oseben pečat in nas dela posebne. Svet je zato pester in barvit, neskončno bolj zanimiv, kot če bi bil poseljen z roboti. Ker smo edinstveni, tudi puščamo edinstvene odtise v svetu in ga imamo možnost spreminjati.

»Življenje je kot najtežji šolski izpit. Mnogo ljudi pade na tem izpitu, ker prepisujejo od drugih, a ne vedo, da ima vsak svoj unikaten izpitni vprašalnik.« Jay Shetty

Postanimo najboljša različica tega, kar si želimo za svojega otroka. Potem pa jim preprosto zaupajmo, da si tudi oni zmorejo ustvariti čudovito življenje!

Edini trenutek, v katerem lahko sploh kaj odločamo, je ZDAJ. Ga bomo zapravili s stokanjem? Z oklepanjem bolečine, ki bi že zdavnaj morala tja, kjer je njeno mesto – v preteklost? Ali bomo trenutek, v katerem živimo, izpustili, da se nam izmuzne iz rok, ker nas tako zelo skrbi za prihodnost? Mar ga ne bi raje v polnosti živeli ter tukaj in zdaj poskrbeli, da bo našo prihodnost vredno živeti? Odločitev je naša. Moč izbire je v naših rokah.

Morda je čas za novo družbo. Družbo, kjer znata zakonca težave reševati v ljubezni in se navsezadnje tudi ljubeče raziti, če ugotovita, da je to zanju najboljša izbira. Družbo, kjer mamice ne jokajo kot majhni otroci, ker jih otroci užalijo, in družbo, kjer se posamezniki zavedajo, da imajo v sebi več moči za vsesplošno zdravje in dobro počutje, kot jo ima tableta. Družbo, kjer se vsak posameznik zaveda, da ni sam na tem svetu, ampak odgovorno sobiva z drugimi. Družbo, kjer prevladujeta ljubezen in sočutje. Družbo, kjer so v najglobljih zapisih vsakega posameznika zakoreninjene vrednote poštenosti, dobrote, sočutnosti, poguma, pomoči sočloveku, zvestobe, predanosti … 

In družbo, kjer bomo spontano podelili nasmešek sočloveku, pobrali papirček s tal, delili tople objeme in iskrene stiske rok, kjer bomo jedli zdravo hrano in se gibali na svežem zraku. Kjer bomo sledili svojemu srcu in z radostjo opravljali delo, za katero smo bili poklicani.

Preberite si več v knjigi SRČNI UČITELJ, avtorica Sabina Košmrl >>

 

2019-03-12T06:53:56+00:00

Komentar

  1. Tanja Žvanut 12/03/2019 at 3:32 pop - Reply

    Ja, Petra, ne morem si kaj, da tega ne napišem. Tudi jaz sem bila v Ameriki. Kar me je najbolj presenetilo, je, kako morajo vsa vozila obstati na mestu, ko pelje mimo avtobus, poln otrok. Sicer si kaznovan, “It is by Florida law” in nihče se ne sprašuje, ali je to prav ali ne. Tak je pač zakon, tako pravi zakon in šerif in pika.
    Hči najinih najboljših prijateljev je poročena v Ameriki. Je doktorica znanosti, dela kot raziskovalka na fakulteti. Nekega dne je bil njun sin v vrtcu nepazljiv in raztresen, ni se obnašal primerno. Vzgojiteljica je poklicala na fakulteto in zahtevala od mame, naj sina takoj vzame za tisti dan iz vrtca. Zelo malo jo je brigalo, da je ona v službi in se ni spraševala, če ima čas, da gre predčasno iz službe.
    Vidite, Američani so spoštljivi, vendar zahtevajo tudi spoštovanje od otrok. Kaj pa mi? Bi tako vzgojiteljica lahko ukrepala v Sloveniji? Sicer je pa to vprašanje verjetno predmet neke druge debate…

    Lep pozdrav,

    Tanja Žvanut

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link