Povzetek knjige TI POVEM ZGODBO?, avtor Jorge Bucay
Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari 'ne zmoremo'.
Pravljice, zgodbe in anekdote se nam vtisnejo v spomin kot tisoč teoretičnih razlag, psihoanalitičnih pojasnil ali strokovnih analiz.
Tak si kot prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?
Najprej se je treba znabiti lažnega prepričanja, ki so nam ga vcepili v otroštvu in je v nas globoko zakoreninjeno ter eksplicitno in implicitno sestavlja del naše kulture: Vredno je le to, kar dosežemo s trudom. Vsakdo lahko uvidi, da to pravilo ne drži, pa vendar mu podrejamo svoje življenje, kot bi bilo neizpodbitna resnica.
Človek, ki je svoboden in pozna samega sebe, je velikodušen, solidaren, prijazen in sposoben uživati tako v dajanju kot v sprejemanju. Zato ne zaničuj ljudi, ki ne vidijo dlje od svojega nosu; dovolj težav morajo imeti že sami s sabo.
Nevrotik ne potrebuje terapevta, da bi ga pozdravil, in ne očeta, da bi pazil nanj. Potrebuje samo učitelja, ki mu bo pokazal, kje je zgrešil pot.
Vidiš, to v naši družbi povzroča uboštvo. Ko se čutimo tako pomembne, da ni prostora za druge, ko smo tako polni sebe, da ne vidimo dlje od svojega nosu, ko se sami sebi zdimo tako čudoviti, da sploh ne pomislimo, da ne bi dobili tistega, kar si želimo, tedaj nas ničevost, revščina, neumnost in omejenost naredijo za uboge. Ne sebičneže, temveč uboge reveže ...
Vsak človek, ki se osebno razvije, je tudi sam učitelj, začetnik verižne reakcije, ki sama po sebi lahko spremeni svet.
V porodni kanal in krsto gre lahko samo eno telo. To pomeni, da se rodimo in umremo sami. Spoznanje je zame grozljivo in je najverjetneje najhujša stvar, ki sem jo ugotovil v procesu osebne rasti. Hkrati pa sem na srečo odkril tudi, da obstajajo sopotniki: taki za krajši čas in taki za daljše obdobje. Obstajajo prijatelji, ljubezni, bratje in sestre, sopotniki za vse življenje.
Najpomembneje je vedeti, da nihče ne more prehoditi tvoje poti namesto tebe. Pa tudi, da je pot lepša, če po njej hodiš v družbi.
Kadar pri drugih opazimo kaj, kar nas moti, ne bi bilo slabo, če bi se spomnili, da to, kar vidimo, vsaj malo (vsaj malo!) zadeva tudi nas.
Vedno, ko kaj dobiš, lahko ti ali pa darovalec to spremenita v dolg. V tem primeru je bolje, da ne dobiš ničesar. A če lahko daješ, ne da bi kaj pričakoval v zameno, in sprejemaš, ne da bi se počutil obvezanega, potem lahko daješ ali ne, sprejemaš ali ne, ker nikoli več ne boš čutil, da si komu kaj dolžan. In kar je še pomembnejše, nikoli se ti nihče ne bo skušal oddolžiti, kajti nihče ti ne bo nič dolgoval.
Buda ne more umreti, dokler obstajajo ljudje, kot si ti, ki so sposobni leta hoditi po moji poti, pri tem pa svoje želje žrtvujejo zaradi potreb drugih. To je Buda in Buda je v tebi.
Visoko postavljen cilj je lahko spodbuda, da začneš leteti, lahko pa je tudi izgovor tistih, ki se plazijo.
Zakaj bi že na začetku napeli vse sile, ki kmalu ne bodo več zadoščale? Kadar se naprezamo, ni nikoli dovolj časa, da bi si opomogli in si povrnili vloženo energijo. Počitek, sprememba dejavnosti, ukvarjanje z drugimi stvarmi so način, kako si nabrusimo sekiro. Vztrajanje pri enem in istem delu pa je jalov poskus, da bi človek z voljo nadomestil svojo trenutno nesposobnost.
Nobeden od njih se ne moti, le vsak vidi resnico po svoje. Najpogostejša napaka je naše prepričanje, da lahko resnico vidimo le skozi svoje oči. Gluhi so prepričani, da so tisti, ki plešejo, nori.
Odrasel si že. Zato nihče nima nad tabo nobene moči. Nihče. Vsaj ne večje moči od te, ki mu jo daš sam.
Vedno nam nekaj manjka, da bi bili srečni, toda samo zadovoljni lahko uživamo v tem, kar imamo. Naučili so nas, da bomo srečni, ko bomo imeli to, kar nam manjka ... In ker nam vedno nekaj manjka, nikoli ne moremo uživati v življenju.
Eno je sprejeti, drugo pa vdati se.
Vse, zaradi česar se dobro počutiš, ima lahko terapevtski učinek.
Vedno, kadar nimam velikih težav, začnem iskati pomanjkljivosti v tem in onem.
Ideja postindustrijske družbe temelji na imeti, in ne na biti. Da bi nas prepričali, da to drži, so nam vsilili pravilo, ki se nam zdi običajno, če se mu ne moremo izogniti. Ta stavek se hkrati uporablja kot gibalo in kot past: kako srečen bi bil, če bi imel to, česar nimam. In to, česar nimam, ni avto, hiša, dobra plača, partner. To, česar nimam, je to-česar-nimam, hočem reči, nekaj nemogočega.
Vse zapovedi in vzgojne vzorce je mogoče kritično pregledati, da bi jih utrdili in spremenili. Cena, ki jo moramo za to plačati, je, da vrednote, razvrščene v določen vrstni red, izgubijo svoje mesto. Zato smo zmedeni in izgubljeni, dokler ne najdemo novega reda, ki se sklada z našo novo resničnostjo. Toda ko to dosežemo, sledi nagrada: ceniš to, kar imaš, dobiš pa tudi možnost, da živiš v skladu s samim seboj.
Trpljenje mnogih je tolažba za bedake.
Nihče ne razvija hkrati vseh svojih delov. Človek je lahko v nekaterih pogledih zrel, v durgih pa manj. To je normalno.
Morda drži, da se nekateri prebudijo takoj in nemudoma uvidijo vso resnico. Toda te poti jaz ne poznam, pa tudi ne nikogar, ki si jo prehodil.
Vem, da je življenje, resnično življenje seštevek vseh teh, četudi minljivih dogodkov, ki nam omogočajo, da se zavemo ubranosti z vesoljem.
Morda vsi v harmoniji živimo le nekaj trenutkov. Nemara se zdaj, ta trenutek, resnična ura ujema s tvojo lastno uro. Če je tako, uživaj v njej, saj bo minila ... še prehitro.
Vsi potrebujemo spoštovanje drugih. A če je cena, ki jo moramo plačati zanj, ta, da prenehamo biti mi sami, to ni samo previsoka cena, temveč tudi iskanje brez smisla: vse bolj namreč postajamo podobni tistemu moškemu, ki je po vsej vasi iskal svojo mulo, pri tem pa jezdil .. svoj mulo.
To, kar določa, ali je nekaj drago ali poceni, je razmerje med ceno (tem, kar is plačal) in vrednostjo (tem, kolikor je v resnici vredno). Ne med ceno in denarjem, ki ga imaš. Drago je tisto, kar stane več, kot je vredno.
Svet, v katerem živimo, je velikansko jin-jang; dva dela, ki sestavljata eno, nedeljivo celoto, dve polovici, ki se razlikujeta le zato, da ju lažje razložimo, saj vsaka zase ne more obstajati. Če hočeš videti svetlobo, mora biti tema. Stvari obstajajo le, če obstaja tudi njihovo nasprotje. Svetloba in tema, dan in noč, ženske in moški, moč in šibkost.
Kako bi lahko odkrili svoje najmočnejše lastnosti, če ne bi poznali šibkosti? Kako bi se lahko naučili, če ne bi bili nevedni?
Vse naše odlike, lastnosti, kreposti in šibkosti so v nas, povezane s svojimi nasprotji. Nihče med nami ni le dober in ne le pameten ali pogumen. Naša dobrota, bistrost in pogum vedno obstajajo hkrati s slabostjo, neumnostjo in strahopetnostjo.
Tisti, ki se imajo za nekaj boljšega, to skušajo tudi dokazati, a v resnici mislijo, da so precej slabši. In to drži. Enako je z drugimi lastnostmi: kadar je ena zelo izrazita, to ne pomeni, da ta v nas prevladuje, temveč je pogosto posledica velikega truda, da bi zakrili, skrili, zatrli, potlačili nasprotno lastnost.
Upam si celo trditi, da je ta dobri človek moral nekaj narediti s slabim človekom, ki se skriva v njem. In to ni bilo zastonj, plačati je moral določeno ceno.
Jeza, ljubezen ali žalost so le telesne baterije. Čustvo je energija, ki nastane pred gibanjem, čustva brez dejanja niso nič; če jih skušamo odmisliti, se sami sebi odtujimo, izgubimo se, razblinimo ...
Ljubezen (z veliko začetnico) je čustvo, rezervirano za redke, zelo redke.
Vsi imamo vedno odgovor. Pa čeprav je ta včasih tišina, drugič nejasnost in spet drugič beg.
Najlažje je nalagati tistega, čigar želje se ujemajo z lažjo.
Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj izvem, kakšni so metulji.
Iz knjige TI POVEM ZGODBO?, Jorge Bucay