Avtor: OSHO
Moje edino sporočilo je, biti bolj in bolj sam svoj.
Prvo, kar je potrebno, je, da si naraven.
Kot drugo moraš vedeti, kdo si.
Ostani torej sam svoj, ostani naraven.
Poskusi se vse bolj in bolj zavedati življenjskega toka, ki te vzdržuje in poganja.
Kdo utripa v tvojem srcu?
Kdo je za tvojim dihanjem?
Postani vse bolj in bolj čuječ – vse bolj pozoren na to, kaj počneš, kaj misliš, da občutiš. Samo buden ostani, opazovalec na hribu; to opazovanje pa ti bo pomagalo najti disciplino, ki je tvoja urejenost.
Opazovanje ti bo pomagalo odkriti, kaj naj ješ in česa ne, kaj naj počneš in česa ne. Nenehno opazovanje ti bo pomagalo ozavestiti se, tako da boš opustil mnoge stvari, ki jih po nepotrebnem nosiš kot breme; pomagalo ti bo izbrati to, kar je s teboj v harmoniji – ne breme, ampak osvoboditev.
Če živiš v budnosti, živiš pravilno.
Če živiš v posnemanju, živiš napačno.
Zame obstaja en sam greh, in ta je, da nisi sam svoj.
In prav tako obstaja zame le ena vrlina, in ta je, da poznaš samega sebe.
Celosten človek je samemu sebi dovolj. Celota je. In zame ga prav to naredi svetega, saj je celosten. Tako je izpopolnjen, da ni nikakršne psihološke potrebe po liku očeta, po Bogu v nebesih, ki skrbi zanj. V danem trenutku je tako srečen in blažen, da v njem ni moč sprožiti strahu pred prihodnostjo. Za celostnega človeka prihodnost ne obstaja. Ta trenutek je vse – ne obstajajo niti včerajšnji niti jutrišnji dnevi. S celostnim človekom ni moč manipulirati.
Kaj je prav in kaj narobe je določeno s strani posamezne družbe. In to ni življenjsko pravilo.
Religije so vzrok vsej revščini, ki obstaja na svetu, sicer sploh ni nobenega razloga zanjo – posebno sedaj, ko lahko znanost in tehnologija spremenita vso Zemljo v raj.
Oni bi radi, da ostane Zemlja revna, kot je sedaj, da ljudje še naprej stradajo, da so lačni in bolni, ker je od tega odvisna vsa njihova trgovina. Bogati dajejo za cerkve, ker jih cerkev ščiti; revni dajejo, čeprav sami nimajo za jesti, ker je cerkev tista, ki jih vodi in obljublja, da bodo v raju po smrti.
Ustvarjajo občutek krivde v ljudeh, zato, da potem iščemo odrešitelja te krivde. Torej najprej ustvarijo bolezen in nato prodajo zdravilo.
Že sama ideja Boga in Hudiču povzroči, da si suženj enega ali pa drugega. Grešniki so služabniki Hudiča, svetniki pa služabniki Boga. Toda to, da si služabnik, da si suženj, je proti človeškemu dostojanstvu.
Hočem, da je človek osvobojen politike, osvobojen religije, da je svoboden v vseh dimenzijah, tako da lahko deluje iz svojega, še šibkega glasu, iz lastne zavesti. In to bo krasen svet, resnična revolucija.
Eksistenca je sam svoj mojster. In karkoli se zgodi, se zgodi spontano: nihče ne odreja, nihče ne sledi. To je največja skrivnost.
V naravi vse poteka tako gladko, brez napisanih pravil ... Letni časi se menjajo in novi listi poženejo in nove cvetlice ... in to se dogaja že vekomaj. Nihče tega ne beleži, nihče ne pove soncu, kdaj je njegov čas, kdaj mora vstati, nobene budilke ni. Vse preprosto poteka dovršeno. Če smo mi bitja narave, in to smo, zakaj mislimo, da pa mi potrebujemo navodila, napisana s strani nekoga?
Iskati uteho ali tolažbo, pomeni, biti zaostal. Izstopite iz te zaostalosti in dozorite.
Sokrat je rekel: »Spoznaj se.« Vse drugo je postransko. Šele ko se spoznaš, si lahko nesebičen. Dejansko boš nesebičen – ne bo se ti treba naprezati za to, saj s tem, ko boš spoznal sebe, ne boš poznal le sebe, ampak boš spoznal tudi »sebe« drugih. Isto je. Le ena zavest, en kontinent. Ljudje niso otoki.
Vzhod je vedno mislil, da dokler nimaš miru in tišine v svojem srcu, pesmi v svojem bitju, svetlobe, ki žari tvojo prosvetljenost, ne moreš biti nikomur v pomoč. Ti sam si bolan, ti sam si sirota, saj še vedno nisi odkril brezskrbnosti bivanja, večne radosti življenja. Sam si tako ubog, da ni znotraj tebe ničesar razen teme. Kako lahko pomagaš drugim? Sam se utapljaš, nevarno bi bilo pomagati drugim.
Mali deček je rekel: »Zelo čudno je to, da moram drugim pomagati in da morajo drugi meni pomagati. Zakaj ne bi to poenostavili? Sam pomagam sebi, oni pa prav tako pomagajo sebi.«
Moj pristop je popolnoma jasen. Najprej bodi sebičen in odkrij vse, kar je v tebi, vsa veselja in vse blaženosti in vse ekstaze. Nesebičnost se bo potem pojavila tako kot tvoja senca, ki ti sledi – kajti če imaš plesoče srce, Boga v svojem bitju, te žene, da moraš to deliti z drugimi.
Običajna ekonomija je: če daješ, imaš vse manj in manj. Duhovna ekonomija pa je: če daješ, imaš vse več in več.
Najprej morate doseči, da ste notranje bogati. Tako bogati, tako prekipevajoče bogati, da morate deliti, tako kot mora deževni oblak deliti svoj dež z žejno zemljo.
Po mojem videnju je MEDITACIJA tisto, kar človek na prvem mestu potrebuje.
Ljudje, ki bi lahko zahodno družbo obrnili k notranji stvarnosti, so bili križani ali pa zastrupljeni. Jasno je, da je talentirane ljudi postalo celo strah govoriti o notranjosti, o notranjih skrivnostih. Začeli so govoriti le o predmetni stvarnosti, o materiji, ker le te ni mogoče zanikati.
Uživaj v svojem telesu, uživaj v fizičnem obstoju. To ni greh. Za tem se skriva tvoja duhovna rast, tvoja duhovna blaženost. Šele ko se boš naveličal fizičnih zadovoljstev, se boš vprašal: »Ali obstaja še kaj več kot to?« Vprašanje pa ne sme biti intelektualno, biti mora eksistencialno.
Spremeni svojo nevrednost v hvaležnost. Ko si v sozvočju s hvaležnostjo, povsem pozabiš, da bi moral za nekaj prositi. Stvari pridejo same, ne da bi vprašal zanje; samo svoja vrata pusti odprta in gost pride. Samo čakati moraš, čakati ljubeče in predano.
Krivda je osnova vaših religij. Vse duhovnikovo delo je torej v tem, da povzroči, da se čim več ljudi počuti krive.
Biti eksistenci hvaležen, je edina resnična religija in nobenega pridevnika ne potrebuje (kristjan, hindijec, mohamedanec ....) , preprosto – hvaležnost je.
Zapomni si: sledi vedno tistemu, kar potrjuje, kar je pozitivno in nikoli ne boš zašel. Najvišja potrditev se zgodi tistega dne, ko eksplodiraš v svetlobo, v radost, v blaženost, v pesem, v ples. Vse to bo ustvarilo vse več in več hvaležnosti v tebi.
Zgodilo se je to, da je človeštvo postalo psihološko bolno. Vsakdo je napet, saj pri celotnem tvojem početju obstaja nenehni konflikt; ali je to prav ali je narobe? Čudno je, kako je človeštvo slepo.
Biti morate zavestni in čuječi, v vsaki situaciji morate ravnati popolnoma zavestno. Vse, kar potem storite, je pravilno. Ne gre za vprašanje pravilnosti dejanja, gre za vprašanje zavesti – gre za to, ali nekaj storite zavestno ali pa nezavedno kot roboti.
Prepoznavaš se skozi mnenja drugih ljudi, direktno pa sam sebe ne poznaš.
In zapomnite si, da moja resnica nikoli ne more biti tvoja resnica, saj je ni mogoče prenesti iz ene osebe v drugo.
Religije so vam ponudile lagodno življenje, komforten način življenja. Toda življenja ni vse dotlej, dokler se ne odločiš živeti tvegano, dokler nisi pripravljen vstopiti v temo, sam iskati in raziskovati.
Duhovniki – ti ljudje so polni knjig in besed, ki niso njihova izkušnja. In dokler nekaj ne postane tvoja izkušnja, ne varaj samega sebe. Izobraženost je lahko velika zmota, te religije pa so odgovorne za to, da si ljudje domišljajo, da zelo mnogo vedo.
Živiš sposojeno življenje, ker so ti povedali, kako je treba živeti. Do podrobnosti so ti povedali, kaj delati, kaj misliti, kaj postati, kaj smeš jesti in česa ne, kdaj moraš v posteljo in kdaj vstati. Popolnoma si kontroliran. Spremenjen si v robota.
Vse je znotraj, ničesar ni zunaj.
Vidim, da je vse človeštvo utopljeno v morju žalosti, razlog pa je ta, da ste bili programirani za žalost. Vaše religije nočejo, da bi peli, se smejali in plesali, saj so ljudje, ki se smejijo, pojejo in plešejo, že v osnovi neodvisne osebe.
Tako si se navadil biti suženj, da se niti upreti ne moreš.
Srečo bi morali pojmovati kot nekaj povsem naravnega. Ali je zato, da si zdrav in srečen, potreben kakšen razlog? Nesrečnost je sprejeta, kot da je to naše naravno stanje. A ni.
Želimo, da je vse človeštvo srečno, da pleše in poje. Tako ves planet dozori, razvije svojo zavest.
Nesrečni ljudje ne morejo biti strpni do tistega, ki je SREČEN. Zato te vlečejo dol.
Učim vas, da ne obstaja noben drug namen kot živeti tako polno, da vsak trenutek postane praznovanje. Vsi vaši cilji vas oropajo sedanjosti, ki pa je edina resničnost, ki jo imate. Prihodnost je le vaša predstava, preteklost pa so samo stopinje v pesku vašega spomina. Niti preteklost ni resnična, pa tudi prihodnost še ne. Ta trenutek je edina resničnost.
Spoštuj življenja drugih ljudi, ne posegaj v njihova življenja, nikogar ne poskušaj siliti, da bi sledil določeni poti, za katero misliš, da je prava. Ti lahko slediš, to je tvoja svoboda, vendar je nikomur ne vsiljuj.
Dokler ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti drugega.
Živi naravno, živi miroljubno, živi notranje. Vsaj malo časa si vzemi za samega sebe; sam bodi, v tišini, samo opazuj notranje dogajanje svojega uma. Počasi počasi misli izginejo. Počasi počasi postane nekega dne um tako tih in umirjen, kot da ga ni. Samo ta tišina ...
Smeh je edina običajna izkušnja, v kateri tvoj um ne obstaja več. Takrat, ko se smejiš iz vsega srca, se um lahko ustavi – ker se um ne more smejati.
Svoboda je tvoja prava notranja narava. Nikakršen napor ti ni potreben za to. Niti ni potrebno, da si je želiš ali da hrepeniš po njej – je že tam. Svoboden si rojen, vendar živiš v verigah.
Svoboda ni nekakšna naloga, ki bi jo bilo treba izvršiti; naloga je le znebiti se verig. In prva stvar, s katero se moraš spopasti, je, da prepoznaš verige kot verige, ne kot okraske.
Rodil si se svoboden – kako si potem postal suženj?
Večina tvojih misli ni tvojih, pač pa si jih prevzel od svojih staršev, od svojih učiteljev in prijateljev, iz knjig, filmov, televizije, časopisov.
Vse, kar moraš storiti, je, da se za trenutek povsem sprostiš, pozabiš vse svoje dejavnosti, vse napore, tako da nisi več z ničemer zaposlen.
Vsi ste rojeni prosvetljeni, če to prepoznavate ali ne.
Povzeto iz knjige Učim religioznost, ne religije; OSHO
