.
Iz knjige Z roba smrti v pravi jaz, avtorica Anita Moorjani
Anita Moorjani: "Moje potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve."
Vera je zgolj pot do iskanja resnice, verstvo še ni resnica. Samo pot je. In različni ljudje stopajo po različnih poteh.
Vse bolezni so zgolj simptomi neravnovesja. Ko je ves tvoj sistem v ravnovesju, nobena bolezen ne more ostati v njem.
Čutila sem zbeganost, saj je tradicionalna kitajska medicina v močnem protislovju z ajurvedo. Stvari so se še poslabšale, ko sem se v svoji zbeganosti zatekla po pomoč k zahodnjaški naturopatiji. To ni zgolj prispevalo k zmedi, temveč je moje bojazni še povečalo. Od vsake izmed disciplin sem dobivala med seboj protislovna sporočila. Nisem vedela, kaj je dobro zame in kajne, ker je sistem zdravljenja zagovarjal drugačno resnico, vse pa so se med seboj izključevale.
Bog ni bitje, temveč stanje biti …
Razumela sem, da sama sebi, vsakomur, ki je kdaj naletel name, in življenju samemu dolgujemo to, da sem venomer izraz svoje lastne, edinstvene biti. Če sem se trudila biti karkoli ali kdorkoli drug, me to ni naredilo boljše, temveč me je oropalo mojega pravega jaza. Drugim je preprečevalo, da bi me izkusilo takšno, kakršna sem, mene pa je oropalo pristnega stika z njimi. Če pa smo nepristni, to hkrati tudi vesolje oropa tega, za kar smo prišli na ta svet, in tega, kar smo prišli na tem svetu izrazit.
Spoznala sem, da smo vsi povezani. Ni šlo zgolj za vsako posamično osebo in živo bitje, temveč je prepleteno zlitje dajalo občutek, kakor bi se širilo navzven, da zajame vse v vesolju - vsako človeško bitje, žival, rastlino, žuželko, goro, morje, neživi predmet in kozmos sam. Spoznala sem, da je vse vesolje živo in prežeto z zavestjo, da zaobjame vse življenje in vso naravo. Vse pripada neskončni Celoti. Vsi smo posamične plati tega zlitja in vsi smo Eno, zatorej vsakdo izmed nas vpliva na skupno Celoto.
Spoznala sem, da je bilo vsa ta leta edino, kar sem kdaj koli morala storiti, biti jaz sama, brez presojanja ali občutka, da mi nekaj manjka. Hkrati sem razumela, da je v jedru naša bit sestavljena iz čiste ljubezni. Čista ljubezen smo, vsak posameznik, do zadnjega. Le kako bi to ne mogli biti, ko pa vendarle prihajamo iz Celote in se vračamo vanjo? Vedela sem, da to spoznanje pomeni, da nas nikdar ne sme biti strah tega, kar smo. Zatorej sta biti ljubezen in biti naš pravi jaz eno in isto!
Spoznala sem, da je v resnici edini smisel življenja: biti mi sami, živeti svojo resnico in biti ljubezen, kakršna v resnici smo.
Čutila sem, da so ljudje izgubili sposobnost videti čarobnost v življenju. Niso delili mojega čudenja ali navdušenja nas okolico in enostavno nad tem, da smo živi. Videti so bili ujeti v rutino in njihov um se je mudil pri naslednjem opravku. Natanko to sem počela tudi sama pred obsmrtno izkušnjo. Vsi so bili tako zataknjeni v svoje početje, da so pozabili na to, kako enostavno je biti v zdajšnjem trenutku.
Ljudje življenje in svoje tegobe jemljejo preresno, kar sem nekoč počela tudi sama.
Čutila sem tudi sočutje za vse zločince in teroriste po svetu, kakor tudi za njihove žrtve. Kot še nikdar prej sem razumela, da morajo ljudje, preden zagrešijo slaba dejanja, resnično polni zmede, frustracij, bolečine in sovraštva do sebe. Samouresničen in srečen posameznik nikoli ne bi storil česa tako krutega kot so zlorabe, umori … Ljudje, ki se cenijo, dajejo radost vsem okoli sebe in svojo ljubezen delijo le brezpogojno. Da bi bil človek zmožen tovrstnih zločinov, bi moral biti (čustveno) razrvan, pravzaprav precej podoben bolniku z rakom.
Vem, da nikoli več ne bom vzela službo, v kateri ne uživam, zgolj zaradi denarja. Moja merila za delo in za vse stvari na splošno so zdaj tako zelo drugačne. Življenje in čas sta mi veliko dragocenejša.
Vsi smo eno, v svojem jedru smo ljubezen, čudovita bitja smo. Zaživi življenje brez strahu!
Že poznate knjigo CAMINO - Poklon Junakom 3. nadstropja? >>
Resnično radost in srečo je možno najti le z ljubeznijo do samega sebe, če se podam vase, sledim svojemu srcu in počnem, kar mi prinaša radost. Ko se mi življenje zdi brez smeri in ko se počutim izgubljeno, v resnici pomeni, da sem izgubila občutek jaza. Nisem povezana s tistim, kar v resnici sem in za kar sem se rodila. To se je navadno dogajalo, kadar sem nehala poslušati svoj notranji glas in razdajala svojo moč zunanjim virom, denimo televizijskim oglasom, časopisom …
Če sem srečna, je vesolje srečno. Če se ljubim, me bodo ljubili drugi. Če sem pomirjena, je pomirjeno vse stvarstvo.
Razumela sem, da rak ni bil kazen ali kar koli podobnega. Bil je enostavno moja lastna energija, ki se je uresničevala v obliki raka, ker mi strahovi niso dovoljevali izražati same sebe kot veličastne sile, kakršna mi je bilo usojeno biti.
Najmočnejša sem, kadar si dovolim biti tisto, kar si je zame zamislilo življenje. Zato je do moje ozdravitve prišlo šele tedaj, ko sem prenehala z vsemi zavestnimi dejanji in je vajeti prevzela življenjska sila sama. Z drugimi besedami, najmočnejša sem, ko delujem skupaj z življenjem, namesto proti njemu.
Številni med nami še zmeraj verjamejo, da si moramo prizadevati za to, da bi bili ljubljeni, vendar pa to pomeni živeti v dvojnosti, ker verjamemo v tistega, ki daje, in tistega, ki prejema. Ko spoznamo, da smo ljubezen, to presežemo. To pomeni razumevanje, da med tabo in mano ni ločnice, in če se zavedam, da sem ljubezen, potem vem, da si ljubezen tudi ti. Če imam rada samo sebe, potem samodejno čutim enako tudi do tebe!
Ko vemo, da smo ljubezen, si nam ni treba prizadevati, da bi bili ljubeči do drugih. Namesto tega moramo biti zgolj zvesti sami sebi in postanemo pripomočki ljubeče energije, ki se dotakne vsakogar, s katerimi stopimo v stik.
Da bi lahko resnično imela nekoga brezpogojno rada, moram enako čutiti do same sebe. Ne morem dajati tistega, česar nimam. Če rečem, da drugega cenim bolj kot samo sebe, to ni resnično in pomeni, da zgolj igram.
Spoznanje, da sem ljubezen, je bila najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučila, saj mi je omogočila odsloviti vsakršen strah, to pa je ključ, ki mi je rešil življenje.
Či ne presoja in ne diskriminira. Skozi nas se pretaka ne glede na to, ali smo povzdignjeni guru ali morski polž. O tem je koristno premišljevati, saj kadar to energijo opišemo z drugačno besedo - na primer Vir, Bog, Krišna, Budu ali karkoli drugega – nekateri med nami le s težavo vidijo onstran poimenovanja.
Ko daljše obdobje živimo povsem iz uma, izgubimo stik z neskončnim jazom in tedaj se počutimo izgubljene. To se zgodi, kadar smo nenehno naravnani na početje, namesto na bivanje.
Težave in tegobe so posledica tega, da ne vemo, kdo v resnici smo, in da nismo zmožni izkazovati svoje notranje lepote. Ustvarili smo toliko presoje o tem, kaj je popolno, da je to privedlo do dvomov in tekmovalnosti.
Biti zvest samemu sebi je pomembnejše od tega, da zgolj poskušamo ves čas ostati pozitivni.
Ni pomembno, ali preživljam slab dan ali slab teden. Pomembneje je, kako se počutim v zvezi s samim seboj, medtem ko se spoprijemam s tem dnevom ali tednom. Gre za to, da zaupam procesu, celo če imam težavno obdobje, in da se ne bojim občutiti tesnobe, žalosti in strahu ter ne zatiram vsega tega, dokler čustva ne minejo. Gre za to, da si dovolim biti zvesta sama sebi. Zaradi tega se bodo omenjena občutja razblinila in se bodo čedalje redkeje ponavljala.
Prijaznejša kot sem sama s seboj, bolj bodo zunanji dogodki to odslikavali. Trša in bolj obsojajoča ko sem do sebe, bolj bo moj položaj temu ustrezen. Vesolje mi zmeraj da prav, ko gre za moje mnenje o sebi!
Do procesa predaje pride tako, da najprej zaupam, nato pa sem venomer zvesta sama sebi.
Za nas je mišljeno le, da pridemo sem in se počutimo dobro glede samih sebe in glede življenja – da se enostavno izražamo in ob tem zabavamo!
Srečna in ljubljena oseba, ki čuti, da je neločljiva od Enosti, ve, da je raniti drugega enako kakor raniti svoj lastni jaz.
Šele ko napolnimo svojo lastno skodelico s skrbjo zase, smo premogli karkoli, kar lahko damo drugim. Šele ko sami sebe brezpogojno ljubimo, ko se z velikim spoštovanjem in sočutjem sprejmemo kot veličastna bitja, kakršna smo, šele tedaj sploh lahko upamo na to, da bomo enako ponudili komur koli drugemu. Najprej moramo kot zaklad ceniti sebe, pa bo neizogibno sledila skrb za druge.
Sebičnost izhaja iz premalo in ne iz preveč ljubezni do sebe, saj z njo nadoknadimo lastno pomanjkanje. Nič takšnega ni, kot je prevelika ljubezen do sebe, natanko tako kot ni pretirano pristne naklonjenosti do drugih. Naš svet trpi zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe in prevelike navzočnosti obsojanja, pomanjkanja občutka varnosti, strahu in nezaupanja. Če bi vsi imeli rajši same sebe, bi največ teh tegob izginilo.
Bolj ko nekaj zavračate, bolj se v zameno bori za lastno preživetje.
Ni vam treba biti duhovni guru ali kar koliko drugega. Enostavno po najboljših močeh izkoristite vsako minuto, živite jo kar najbolj polno in počnite stvari, ki vas osrečujejo, ne glede na to, ali imate pred seboj še mesec dni ali sto let življenja.
Edina stvar, ki se jo morate naučiti, je, da že ste tisto, kar si prizadevate postati. Enostavno izrazite svojo edinstvenost, brez strahu, ob tem pa pozabite na vse. Zato ste ustvarjeni takšni, kot ste, in zato ste tukaj, v fizičnem svetu.
Samih sebe ali življenja ne jemljite preresno.
Vsakdanje tegobe se nikdar ne zdijo tako hude, če nanje gledamo skozi tančico humorja in ljubezni.
Iz knjige Iz roba smrti v pravi jaz, avtorica Anita Moorjani