.
Iz knjige ZATE, avtorica Marjetica Garzarolli Dharu >>
Mama, ki se je srečala z odvisnostjo svoje ljubljene hčere. "Tvoja tragedija ne sme biti zaman. Želela sem vsaj nekomu pomagati, če tebi nisem znala."
»... vsem, ki so ves čas z nami, pa jih ni mogoče več objeti.«
Zdaj vem, da si bila vseeno hvaležna, da nas imaš, svoj podporni krog, svoje bližnje, družino in prijatelje, ki smo verjeli vate, ki smo padali in vstajali s teboj in smo bili pripravljeni to ponavljati, dokler bo potrebno, dokler boš ti zmogla in verjela vase. Dolgo je trajalo, da smo začenjali razumevati tvoj svet in ti si nam počasi odstirala pogled vanj, vedela si, da je pretemen in brezno zija pregloboko, da nas bo strah pogleda vanj. A treba je bilo odpreti oči in sprejeti z odprtim srcem vse, kar si preživela, kar si postala. Ker to si bila ti; končno sem te sprejela tako, kot si, s tvojimi demoni, močnimi in šibkimi dnevi, zdravo in bolno, ponosna sem bila nate in to si vedela. Zmanjkalo nam je le časa, da bi si pomagali …
Pišem, da te ne izgubim. Da ostaneš vedno z menoj, z vsem, kar si, kakršna si. Da živiš v meni, skozi mene. Da ne izgubim tvojega smeha in tvojega joka, tvojega toplega srca in mračnih misli. Božajočih spominov in upanja in strašnih dejanj. Najine skupne preteklosti in prihodnosti. Um rad vse, kar je pretežko, zakoplje globoko v pozabo, izgubi se in tega ni mogoče več priklicati nazaj. Srce se sprašuje: »Se je to res zgodilo, ali si vse le domišljam?« Nočem te izgubiti, hočem se spominjati! Dokler si v mojih mislih, živiš!
Pišem tudi v kljubovanju vsem tistim, ki me tolažijo s praznimi besedami, da bo čas zacelil vse rane. Naj počakam, vsak dan bo bolje ... Kako naj jim dopovem, da ne bo bolje, da ne more biti, ne sme biti bolje! Kako lahko pozabiš nekoga, s katerim si povezan od rojstva do smrti, tako tesno, da bolj ne moreš biti? Ki si ga prvi videl, ko je prijokal na svet, in zadnji, ko ga je zapustil. Ki je bil del tebe, meso tvojega mesa, za katerega si upal, se veselil, se bal. Kako lahko pozabiš na vse poglede, dotike, šale, ki sva jih poznali le medve, zaupnosti, ki sva jih delili, stiske in zmage? Kako bi zmogla iti dalje brez vsega, kar je bilo toliko let del naju? Jezna sem, ko slišim te besede, obrnem se in odidem.
A še vedno dovolj za trpko spoznanje, da obstaja nekdo, ki na koncu premeša karte, ne glede na to, kako močno se trudimo sami krmariti svoja življenja. Spoznanje, da se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi, ki so nepredstavljive in nedoumljive človeški duši. Spoznanje, da mora pred njimi človek položiti orožje in jih sprejeti.
Nekdo drugi odloča o naših usodah, da in vzame, brez odgovora na vprašanje zakaj.
Nisem želela o svojih strahovih govoriti s tistimi, ki tvojega sveta ne morejo razumeti, saj se z njim niso pobliže srečali.
Vendar stigma obstaja, čutili smo jo na vsakem koraku! Kot bolnike z rakom marsikdo opazuje, kot bi bili kužni, tako vidim s kotičkom očesa znance, ki si šepetajo, ko me zagledajo, potem pa se obrnejo stran in odidejo na drugo stran ulice. Ni se zgodilo le enkrat. In takrat me ne potolče, dvignem glavo zate, Anja, moja hčer, na katero sem ponosna! Nihče ne ve, koliko hudega si prestala, kako pogumno si se borila in zmeraj znova poskušala, dokler nisi obupala. To, da te ni več z nami, je žalostno, hudo, a pri tvojem odhodu ni nič sramotnega in umazanega, nič, zaradi česar bi morali šepetati in se obračati stran. Naj vedo! Za vse bodoče starše, sestre, brate, otroke in prijatelje, ki bi jih to lahko še prizadelo.
Novo življenje je le utvara, vsak nosi s seboj svoje spomine, svojo krivdo, svoje veselje in žalost, svoje odnose, svoje bližnje do konca. Tega bremena ni mogoče odvreči, to sem spoznala, ko sem razmišljala, da bi se bilo najlaže preseliti kam daleč. A vse bi ostalo isto. Pekel in nebesa so v nas samih, to je vedel že Sartre.
Kljub razočaranju se je izkazalo, da prijatelji so.
lisabeth Kuebler-Ross je v svojih raziskavah obsmrtnih doživetij strnila dogajanja po smrti približno takole: eterično bitje zapusti svoje telo, ki ga opazuje od zunaj kot metulj; vidi, kaj se dogaja v prostoru, in sliši pogovore. Nato se kot duh ali energija olajšano oddalji s hitrostjo misli in le misel na to, kako hudo bo najbližjim, ga lahko pripelje nazaj. Neskončno daleč ga vodniki, angeli varuhi popeljejo do že pokojnih sorodnikov in prijateljev. Skozi predor svetlobe pripotuje v brezpogojno ljubezen in umirjenost. Podoživi svoja dejanja, besede in misli, razume razloge za svoje življenjske odločitve in njihov vpliv na okolico in si končno odgovori na vprašanja, ki si jih je zastavljal v življenju. Smrti ni in vse izkušnje v življenju so le priložnost za iskanje smisla življenja. Edino, kar večno živi, je ljubezen.
Duševne bolezni so v glavnem posledica nemega trpljenja v otroštvu, ko je otrok doživljal nasilje različnih vrst, ki ga je osramotilo, ponižalo in poškodovalo. Če res iskreno pogledamo vase in okoli sebe, lahko že zdaj opazimo, da skoraj ne poznamo družine, ki je ne bi obremenjevale duševne bolezni, depresija, različne zasvojenosti, motnje hranjenja ...
Mislim, da je prav znanje o odnosih, čutenjih, čustvih, pogovarjanju blagoslov, ki ga je dobila šele naša generacija.
Šele zdaj se trudim zares razumeti. Razumeti in sprejeti, da tvoja odvisnost ni bila le najstniško eksperimentiranje, ampak beg. Beg pred resničnostjo, čustvi, obveznostmi, vsakdanjim življenjem, nami vsemi, pred menoj.
Prebrala sem, da se morajo svojci otresti prepričanja, da bi lahko s pravočasno informiranostjo o bolezni pomagali svojemu otroku, saj »you can not, you CAN NOT save her«. Če jo imajo še tako radi, če si še tako močno želijo ozdravitve, če se sama ne odloči, da je življenje zanjo vredno, da ga živi. In vse ostalo je iluzija.
V strokovnih knjigah sem našla tudi odgovor na to, zakaj tvojih težav tako dolgo niso odkrili, saj si obiskovala terapije pri psihologih in psihiatrih več let med svojim zdravljenjem. Obstaja tudi tiha oblika borderline motnje, kjer človek ne izraža strahu, sramu, jeze, razočaranja, agresije navzven do drugih, ampak vse te občutke obrne proti sebi. Sebe obtožuje in trpinči. In prav to je teže prepoznati. Tu je tudi odgovor na moje vprašanje, zakaj prav ti, če se le 10 % takih kot ti umakne s tega sveta, kjer se počutijo prazne in nesrečne: taki kot ti vztrajajo toliko časa, dokler se jim naposled ne uspe umakniti.
Priznanje, ki gre tako težko z jezika. Stavek: sem odvisnik. Sem alkoholik. Stavek, ki za vedno razgali resnico, pred katero si ni več mogoče zakrivati oči in ušes in je hkrati tudi prvi korak na poti zdravljenja.
Mark Wolynn v knjigi PODEDOVANE DRUŽINSKE TRAVME navaja znanstvene raziskave, ki so pokazale, da se lahko posledice travme prenašajo iz generacije v generacijo. Včasih se zgodi, da bolečina ne preneha sama in čas ne zaceli ran. Tudi če je oseba, ki je pretrpela prvotno travmo že mrtva in je njena zgodba zakopana pod leta in leta tišine, se lahko delci življenjskih izkušenj, spominov in telesnih občutkov ohranijo kot ostanki preteklosti, ki se želijo razrešiti v umu in telesu tistih, ki še živijo.
Veliki učitelji razumejo, da naš izvor vpliva na naš cilj in da naša nerazrešena preteklost vpliva na našo sedanjost. Zavedajo se, da so naši starši pomembni ne glede na to, kako dobro jim gre starševstvo od rok. Temu se ni mogoče izogniti: družinska zgodba je naša zgodba. Nosimo jo v sebi, pa če nam je to všeč ali ne.
Nihče staršem ne pove, da večina odvisnikov sledi enakemu vzorcu. Redko komu se uspe vrniti v življenje v prvem poizkusu. Za zdravljenje se odločajo pod prisilo družine, sistema, brezizhodne situacije in stiske, ko jih vse to stisne v kot. Morda si ozdravitve niti iskreno ne želijo. Veliko osebnih izpovedi sem slišala, da so želeli le ustreči drugim. V sebi pa so sklenili, da bodo nekaj tednov, največ mesecev vzdržali, in so vnaprej vedeli, da bodo izstopili.
Ne gre zgolj za iskanje užitka, ampak poskus umika pred stisko. Zasvojenosti vedno izvirajo iz bolečine, naj bo ta odkrito občutena ali skrita v nezavednem. Vprašanje ni nikoli »Zakaj zasvojenost?«, temveč »Zakaj bolečina?« Vse zasvojenosti niso zakoreninjene v zlorabi ali travmi, a dr. Gabor Mate verjame, da je mogoče vse povezati z bolečo izkušnjo. Prizadetost je v središču vseh odvisniških oblik vedenja. Prisotna je v igralcu na srečo, v zasvojencu z internetom, kompulzivnem nakupovalcu in deloholiku. Rana morda ni tako globoka in bolečina ne tako huda in morda je celo popolnoma skrita – ampak obstaja. Posledice zgodnjega stresa ali neprijetnih doživetij neposredno oblikujejo tako psihologijo kot tudi nevrobiologijo možganov zasvojenih.
Zasvojenost je prisilna strast, ki je oseba ne more nadzorovati, čeprav ve, da škoduje sebi in drugim. Kako je videti navzven, je nepomembno. Ključen je notranji odnos osebe do strasti in z njo povezanih oblik vedenja. Zasvojenost je črna luknja – več kot ji ponudiš, več zahteva.
Za vsako zasvojenost je značilen občutek, da ne morete več odnehati, tudi če si želite. Tisto, s čimer ste zasvojeni, se zdi močnejše od vas. Poleg tega vas navdaja z lažnim občutkom ugodja, ki pa se prej ali slej sprevrže v bolečino.
Temeljito moramo razmisliti o sebi in se odreči vsakršnemu znaku moralne večvrednosti in obsojanja zasvojenca. Ne moremo pomagati, če se postavljamo v položaj sodnika. Vsi zasvojenci z izjemo zelo redkih popolnih sociopatov so globoko samokritični in ostri do samih sebe. Močno občutljivi so za obsojajoče tone pri drugih in se odzovejo z zapiranjem vase ali obrambnim zanikanjem.
Če naj bi pomagali odvisnikom, si moramo prizadevati spremeniti njihova okolja, ne njih. To je edino, kar lahko spremenimo. Preobrazba zasvojenca mora izvirati iz njega, mi pa jo lahko kvečjemu spodbujamo.
Pričakovati od zasvojenca, da se odreče drogi, je enako kot prositi povprečnega človeka, naj si predstavlja življenje brez vseh svojih družabnih spretnosti, podpornih mrež, čustvene stabilnosti ter občutka telesnega in duševnega udobja. To so lastnosti, ki jih droge navidezno in bežno zagotavljajo zasvojencu. Pokazati moramo, da so spoštovanje, sprejemanje, ljubezen in človeški stiki nekaj stvarnega na tem svetu, čeprav se je on vse življenje učil ravno nasprotno.
Nepopolnost je osnovno stanje zasvojenca. Meni – s popolnim zavedanjem ali podzavestno – da »ni dovolj«. Takšen, kot je, je neustrezen za spopadanje z življenjskimi zahtevami oziroma za kazanje primernega obraza svetu.
V resnici mora vsak starš in vsak odvisnik spoznati, da to ni ravna asfaltirana avtocesta, ki vodi naravnost k cilju, ampak razdrapan kolovoz, poln lukenj, ovir in ovinkov, za katerega ne moremo vedeti, ko se nanj podamo, če nas bo na koncu sploh kam pripeljal ali pa se bo končal v slepi ulici.
Iz drobcev tvojih misli se trudim splesti mrežo razumevanja tvoje odločitve, saj mi na resnično pomembna vprašanja ne moreš več odgovoriti.
Naj bo za začetek to moje iskreno pismo tebi vzgib, ki bo mogoče pomagal družinam, kot je naša, in drugim Anjam. Pomagal pravočasno razumeli, da odvisnost ni vesolje zase, da odvisnik ni sam svoj problem. Da je družina vzrok in mora postati del rešitve odvisnosti. Da ta ne bo izginila sama od sebe. Da nima smisla tratiti dragocenega časa s sramom, strahom in izogibanjem odgovornosti. Da je treba pogumno zastavili prava vprašanja in prenesti iskrene odgovore. Poiskati ljubečo in potrpežljivo pot nazaj k svojemu izgubljenemu in prestrašenemu otroku, ga poslušati in slišati. Sprejeti težko izrečene zamere. Dati mu darilo svojega časa in pozornosti. Ponuditi mu svojo ramo in prehoditi težko pot z njim, vstati znova in znova, vztrajati do konca. In da druge Anje najdejo spet zaupanje v svoje starše, saj bodo oni tam, ko ne bo nikogar drugega več z njimi.
Pride trenutek, ko mora človek položiti orožje pred usodo, ko spozna, da nima več ničesar, s čimer bi se ji še upiral, ko mora sprejeti, kar mu je namenila.
