Avtorica: Velma Wallis
Knjiga Ženici - Aljaška legenda o izdajstvu, pogumu in preživetju.
Zgodba govori o nomadskem ljudstvu v Aljaski, ki se je borilo za preživetje, za hrano, v težkih zimah. Da bi preživeli, so za seboj pustili dve starki, ki sta jim predstavljali breme. Na ta način bi jim ostalo več moči in hrane za ostale člane, za otroke, da preživijo. Starki sta si rekli – preden umreva, poskusiva! Nista se vdali v usodo, ampak se močno trudili najti hrano in zavetje za preživetje.
In res sta preživeli. Kasneje je ljudstvo obžalovalo svojo odločitev, zato je poglavar naročil, da starki najdejo. Ni bilo veliko upanja, da sta sploh lahko preživeli v tako krutem okolju, zato so bili vsi izjemno presenečeni, ko so res našli starki živi. Še več kot to – prav ti starki sta pomagali ljudstvu, da je preživelo, saj sta si nabrali že velike zaloge hrane v času, ko je ljudstvo trpelo za hudo lakoto in so otroci in najšibkejši že umirali.
Nekaj besed in razmišljanj stark:
Zgodbe so darila, ki jih starejši podarjajo mlajšim. Na žalost tega darila danes nihče več ne podarja in nihče ne prejema, saj je večina naše mladine zasedena z gledanjem televizije in naglico sodobnega življenja.
Človekova spodobnost, doseči tisto, kar mora, nima meja – zagotovo ne zaradi let. V vsakem posamezniku na tem širnem in zapletenem svetu se skriva osupljiva zmožnost veličine. Vendar se redko zgodi, da si se ti skriti darovi razkrili, če tako ne nanese usoda.
Če sva že pred smrtjo, preden umreva, poskusila, ne vdajva se sede!
Na starost sva postali prepričani, da sva opravili svoje. In sva se ustavili, kar čez noč. Nič več nisva delali, kakor sva bili vajeni, četudi bi najini telesi zmogli več, kot sva bili sami pripravljeni storiti.
Govoričiva o tem, da ni hrane, in o tem, kako lepo je bilo življenje v najini mladosti, čeprav v resnici ni bilo nikoli nič bolje. Misliva si, da sva zelo stari. In ker sva toliko let prepričevali mlajše od sebe, da sva nemočni, zdaj res verjamejo, da nisva za nobeno rabo več.
Čudili sva se moči, ki jo ima zemlja nad ljudmi, kakršna je ona, nad živalmi in celo nad drevesi. Vsi smo odvisni od zemlje in če nismo ubogali njenih zakonov, nas neprevidne in nezaslužne hitro lahko doletela nagla in neprizanesljiva smrt.
V težkih časih ljudje pokažejo tisto plat svojih značajev, ki je prej niso poznali.
Pomembno je živeti z veliko skupino. Telo potrebuje hrano, a um potrebuje ljudi.
Povzeto iz knjige ŽENICI, Velma Wallis
