Sezul me je!

On, človek, katerega mnenje me ni nikoli zanimalo, me je pred kratkim totalno sezul z enim najbolj pametnih odgovorov, kar sem jih kdaj slišala!

Imam brata. David mu je ime, ravno dve leti starejši od mene. In to je človek, za katerega iskreno vedno lahko trdim (čeprav kot otrok nisem želela tega glasno priznati, kje neki), da je en najbolj inteligentnih ljudi, kar jih osebno poznam. Že v osnovni šoli se je 'sam bog si ga vedi kako' sam naučil, kako iz majhnih delčkov sestaviti celoten računalnik, celo sam se je naučil programiranja in mnogih vesoljskih zadev, ki meni še danes niso jasne. Brez da bi kdaj odprl šolski zvezek je pometel z vso konkurenco na matematičnih in ostalih tekmovanjih, celo na državnih nivojih. Pa tudi sicer ima neverjetno sposobnost hitrega razmišljanja, povezovanja stvari … po njem bi lahko obrazložili termin genij. Ne pretiravam. Glav'ca, vam pravim.

Zakaj ga tako zelo redko omenjam, če sploh? Ker že od malega nisva čutila nikakršne bratsko-sestrske povezave, kakršno čustveno poveličujejo filmi in pričakovanja nekaterih. On živi v svojih računalniških igricah, jaz na vrhu gora. Če jaz od nekdaj vstajam zgodaj, on od nekdaj rad dolgo spi; če jaz obožujem letala, on stopi iz hiše le ko je nujno potrebno; če mene totalno ne zanimajo računalniki, je on obseden z njimi; če si jaz omislim majhnega puhastega psa velikih črnih toplih učk, si on legvana; če jaz govorim o čemerkoli kar le zadiši po duhovnem, se on le nasmehne in si misli: "Tej se je odpeljalo …"

Edina knjiga, ki jo je v življenju verjetno prebral, je Kako nehati kaditi, jaz pa komaj da vem, kaj kajenje sploh je, a knjige kar požiram. Osvajanje žensk mu je šlo vedno dobro od rok, zato niti prijateljic nisem želela voditi blizu njega. In tako sva ostala vsak na svojem bregu tudi v časih, ko sva imela skupno steno sicer dveh ločenih sob v hiši odraščanja.

Če ne bi imela tako podobnih neukrotljivo skodranih las in ljudje pravijo da tudi celotnega izgleda, bi že skoraj podvomila, da sva lahko od istih staršev iste vzgoje istega okolja, celo istega astrološkega znamenja.

Hecna, na trenutke skrajno zanimiva je ta igra narave.

Morda zaradi popolnoma različnih pogledov na svet, morda zaradi popolnoma različnih zanimanj, morda kaj tretjega … A nikoli nisva imela kakšnega posebnega stika, niti ni on oseba, h kateri bi se obračala po nasvete. Le zakaj neki, če pa popolnoma nič ne razume mojega sveta, kot jaz popolnoma nič ne razumem njegovega. A zadnjič me je z enim stavkom totalno sezul!

Da bo razumljivo zakaj tako 'sezutje', moram še nekaj povedati: Od takega izjemnega genija v osnovni šoli je seveda okolica pričakovala, da zraste v slovensko verzijo naslednjega Einsteina. A razen podobnosti v laseh kasneje ni dosegel tega nivoja. In družba, okolica je tu in tam previdno izrekla, kar so sicer v sebi mnogi mislili: »A ga ni škoda, pa tako brihten je bil …« S tem da 'škoda'  povezujejo s tem, da je dokončal zgolj neko nezavidljivo izobrazbo, je šele pri 28-ih letih dobil neko službo v tovarni. Ena njegovih redkih investicij je bil le nakup res ogromnega udobnega usnjenega stola, na katerem lahko mirno igra strateške igrice. Pred kratkim se je (po mnenju okolice že kar pozno v letih) poročil s punco iz sosednje vasi, si počasi gradita klasično slovensko hiško in rada sedita na terasi s skodelicama kave v rokah.

Seveda tudi sama nisem imuna na vplive okolja, stereotipe in pritiske družbe, tako se je tudi vame vselil črviček, ki je spodbudil misel: »David, pa zakaj se res nisi malo potrudil pa kaj več naredil iz sebe iz tako obetavnih začetkov?« Pred kratkim sva se po res dolgem času videla v domači hiši, ko sem imela priložnost, da ga to tudi vprašam. In sem ga - v tistem hecnem vzgibu, ki ga včasih imamo, ko bi kar radi nekaj pametovali tistim, ki tega niti ne želijo, niti ne rabijo. In takrat me je sezul …

Povsem mirno me je pogledal, naredil tisti njegov nasmešek, ter izrekel: »Petra, kdo pa pravi, da nisem? Poglejva naokoli – koliko ljudi je sploh zares bolj srečnih kot jaz? Ni ene stvari, ki bi jo želel živeti drugače. Meni je res dobro.«

Ko ga opazujem – ne da on to reče, on to res živi, on je res SREČEN. 

V današnji dobi zrežiranih Facebook življenj, orisanih medijskih zgodb in laži televizije smo izgubili zdravo presojo definicije uspeha. Kdo pa pravi, da ni na koncu najbolj uspešen prav moj brat in podobni ljudje, ki so preprosto – srečni.

Jaz preko knjig, potovanj, stalnega vlaganja v znanje, v veščine, preko ustvarjalnosti, podjetnosti … morda sčasoma dosegam prav to, kar on že ima. Mir, srečo in to stabilnost, da se ne pusti vplivom okolja. Preprosto je in ob tem je srečen. Ampak – taki ljudje se ne bodo postavili na svetovne odre in predavali o SREČI in USPEHU 🙂

No, kdo je zdaj tu res inteligenten? Ne, da ni izkoristil svoje inteligence. Morda jo je pa le še nadgradil! V vsem kaosu sveta in pritiskov je bil zmožen znotraj tega najdi način življenja, ki njemu, zares njemu najbolj odgovarja in ga ohranja srečnega. 

P.s.: Ne rečem, da je to recept za srečo. Rečem pa, da vsakdo le zase ve, kaj je zanj sreča. In če to dosežeš, to živiš, ni potrebno poslušati premnogih mnenj 'kako bi pa moral živeti'. Kaj to je, lahko pa vsakdo ve le sam zase – ga ni guruja, ki bi ti to zares znal povedati. Za nekoga postati drugi Steve Jobs, za drugega pa imeti povprečno službo in piti kavico na terasi. In oboje je ok. Pustimo stereotipne slike kakšen mora izgledati in biti srečen ter uspešen človek, ker ti pritiski ustvarjajo več stresa in nesreče kot karkoli drugega.

jakobova pot do santiago de compostela CAMINO - Od suženjstva do svobode, Petra Škarja

 

2017-12-04T06:37:58+00:00

10 komentarjev

  1. Vidko 30/11/2017 at 7:48 dop - Reply

    Bravo, Petra 😀
    Res lepo napisan članek, ki te vleče, da bereš do konca.
    Ja, res je, vsakdo nekje išče svojo srečo, na podlagi drugih izkušenj, svoje pa
    zanemarja.
    Intelegenca tvojega brata je njemu v korist – čeprav mogoče marsikomu v špot.
    A niso do sedaj vsi geniji šele po svoji smrti dosegli nivo, o katerem mnogi sanjajo?
    Težko je, a se da in vsakdo naj to doseže pri sebi, da živi svoje življenje, svoje zadovoljstvo
    in notranji mir, vse ostalo pa pusti za tiste, ki radi obrekujejo in primerjajo (a ne s sabo).

    Prisrčen pozdrav
    Vidko

  2. Spetina 30/11/2017 at 1:31 pop - Reply

    Hmm, dobro si to napisala draga Petra.
    Zato pa jaz pravim, da ni treba vsakemu, da odpre sp in začne nekaj tržiti.

    Se da biti srečen tudi brez tega in na najrazličnejše načine.

    Kar pa se verjetno ne ujema čisto s svojim biznisom, kaj? 😉

    lp

    Spetina

    • Spetina 30/11/2017 at 1:33 pop - Reply

      S ‘tvojim biznisom’ je bilo seveda mišljeno.

    • PetraSkarja 30/11/2017 at 1:41 pop - Reply

      V bistvu se popolnoma ujema z mojim biznisom, zato pa tudi delim take prispevke 🙂 BODI, KAR SI; DELAJ, KAR TE VESELI je moja usmeritev in usmeritev “mojega biznisa”. Jaz sem to našla v samostojnem podjetništvu, drugi v čem drugem, vsakdo pač na nek svojstven način.

  3. Irena 04/12/2017 at 7:31 dop - Reply

    Super 5ra, z opisom svojega brata si opisala tudi mojega sina, ki je žal, pokojni. Prezgodaj. A svoje življenje je živel zelo po svoje. In bil je srečen. Drugače, kot si srečo zamišlja večina. A bolje. Še sama sem se veliko naučila od njega, mulca, tako drugačnega od drugih mulcev, a srečnega. Srečnega v svojem svetu računalnikov, ki jih je tudi – že kot osnovnošolec sestavljal, razdiral, popravljal, nadgrajeval. Takrat, ko je on odraščal so bili časi prvih računalnikov, Spectrum, Comodor , a jih je obvladal kot genij in kot tak si je edino s poklicno izobrazbo, pa še to narejeno z odporom gradil življenje po svoji meri. Tudi pri njem je dolgo trajalo, da je našel službo po svoji meri, a v tej je bil srečen. Ja, da je le delal z računalniki. Imel je srečo, da je v svoji prejšnji službi naletel na človeka, direktorja računalniške firme, ki je videl njegov potencial in ga povabil v svoje podjetje, ki je raslo v svojih uspehih.
    Oh, ja, le da tam, kot praviš si je tvoj brat zamislil legvana, si je moj sin zamislil morske pse, tiste s kladivi ali žagami na glavah. Tako umirjenega človeka, zadovoljnega s seboj in svetom še nisem srečala, pa vendar v svoji okolici vidim vedno več mladih in tudi otrok, ki znajo živeti svoje življenje in svojo srečo. Upam, da jih bo družba čim manj zagrabila v svoje kremplje in uničila njihovo srečo v rutini predpisanega življenja.
    Tebi in tvojemu bratu pa obema. Le tako naprej, zdravo, popolno in srečno, po vajinih merilih in ne merilih nekoga drugega ali drugih, ki želijo ljudi spremeniti v delovne in poslušne backe.
    Pravzaprav je žalostno, da prav ta “družba” še vedno ni sposobna videti, da drugačnost spreminja svet in ga gradi veliko bolje, kot ubogljive ovčice.
    Pa lep pozdrav in
    Srečno

  4. ROMANA 04/12/2017 at 7:52 dop - Reply

    Draga 5ra,
    sem na poti učenja, že vse življenje… Kot delovno bitje, ki želi družbi pridodati. Kot žena, ki želi veselo, radostno družino. Kot mati, ki želi notranje radostne in zadovoljnje otroke.
    Hvala za današnjo lekcijo!
    Lep dan Vsem!
    R

  5. Janko 04/12/2017 at 10:28 dop - Reply

    Ob vseh svetovih, ki si jih obiskala, da bi našla srečo, si resnico o njen na koncu izvedela v lastni hiši? In to je edini pravi recept! Vse drugo je beg in iskanje samega sebe. Še več ljudi bi tako živelo, če se ne bi “poneumljali” (tu mislim tudi sebe) s cilji, izobraževanji, napredovanji, reklamami, guruju,… “Manj je več” pogosto slišimo. In na žalost ne razumemo. Hvala za članek in mogoče še kdaj kaj vprašaj brata! Očitno je “pravi”!

    • PetraSkarja 04/12/2017 at 10:46 dop - Reply

      Hehe, ja, nekaj podobnega sem govorila na TEDx-u: https://www.youtube.com/watch?v=3_aMB0osiK0&t=4s

      Sicer mislim, da je odvisno od posameznika … Čeprav je doma res najlepše, si ne predstavljam življenja brez potovanj. Obožujem jih. A nekdo drug bi v tem dojemal le stres in nesmisel. Ta naša raznolikost daje pravo lepoto svetu 🙂

      Ga bom še včasih kaj vprašala … je res glav’ca 🙂

  6. Nataša 04/12/2017 at 8:25 pop - Reply

    Pozdravljena, Petra!

    Dandanes pri nas in marsikje po svetu vlada mir, hrane in materialnih dobrin je dovolj in preveč. Ker so izpolnjeni oz. preseženi osnovni bivanjski pogoji, ker se ni potrebno več boriti za golo fizično preživetje, se veliko število ljudi zato (lahko) sprašuje o smislu in namenu življenja.
    Ker je veliko povpraševanja, je tudi veliko ponudbe. Od instant in plehkih navodil do globokih in marsikomu nerazumljivih resnic je na voljo v knjigah, na spletu, pri psihologih, šarlatanih, takih in drugačnih prodajalnah… Skoraj vsakdo lahko najde kaj uporabnega zase. Potem je tu druga vrsta ljudi – za boljše življenje je dovolj, da najde pravo kremo ali kapljice in je potem lažje. Tudi če problemi ostajajo. Nekdo se včlani v društvo ali se ukvarja športom, šivanjem,… Poleg tega se posameznik skozi življenje spreminja in nečesa, kar potrebuje danes, ne bo potreboval čez nekaj let.
    Ti si našla svoje veselje in strast v pisanju. Marsikomu polepšaš dan, teden, verjetno je kdo zaradi tvoje besede, namiga ali dejanja doživel “klik”, da je svoja jadra obrnil v drugo, zanj boljšo smer. Ob pisanju in vsemi s tem povezanimi dejavnostmi, se počutiš dobro,ker se tvoji bralci počutijo dobro. In kaj si lahko človek želi lepšega, kot da se lahko preživlja s tem, kar ga veseli. Mehanizem je tu tudi obraten, saj prejemaš povratne informacije in tako skozi svoj posel rasteš tudi sama.
    Želim ti veliko lepih izkušenj, navdušenih bralcev, skratka, vsega dobrega.
    Nataša Novak Loredan

  7. Mira 07/12/2017 at 9:59 dop - Reply

    Res lepo napisano..se človek zamisli. Ni kalupa za srečo, vsak jo dojema po svoje in prav je tako. Ravno v tem je lepota, v raznolikosti.
    Vse dobro Petra,
    Mira

Vesela bom komentarjev!

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!