.

Zanimive misli iz knjige KJER JE VOLJA, JE POT, Borut Nikolaš >>

Knjiga bo pokazala, da se marsikaj da, kljub neomejenemu številu takšnih in drugačnih izzivov, ki nas v določenem trenutku poskušajo zaustaviti, nas izčrpati ali nam oslabiti zagon in energijo za nadaljevanje poti pri lovljenju sanj o naši boljši in lepši prihodnosti. Torej bo knjiga tudi svarilo, da poslovna pot ni lahka, da je polna pasti, izzivov in tudi prepadov.

Poznate to zgodbo? Pri 23 letih je prvič kandidiral za zakonodajno skupščino Illinoisa in izgubil. V svojih zgodnjih dvajsetih letih se je lotil trgovskega posla, ki je propadel, za njim so ostali veliki dolgovi, ki jih je odplačeval še vrsto let. Preden je dopolnil 30 let, je doživel najmanj dve zelo hudi obdobji melanholije in depresije. Pri 34 letih mu ni uspelo dobiti nominacije svoje stranke za ameriški kongres. Pri 47 letih je bil nominiran za podpredsednika. Tudi pri tem ni bil uspešen. Pri 49 letih se je ponovno potegoval za mesto v senatu. Tudi tokrat mu ni uspelo. Dve leti pozneje, pri 51 letih, je bil Abraham Lincoln izvoljen za predsednika Združenih držav Amerike in marca 1861 je pri 52 letih prisegel kot 16. predsednik Združenih držav Amerike.

V športu sem spoznal, da se s trudom in trdim delom lahko pride zelo daleč. Naučil me je potrebne discipline in delovne etike. Pokazal mi je, da rezultat ne pride čez noč in da so na začetku bolj verjetni porazi kot zmage. Vendar poraz ni konec, temveč priložnost za učenje, zmaga pa rezultat dolgega vadbenega procesa in ne plod enega samega dobrega treninga.

Kot novinec in čisti laik v poslovnem svetu nisem prav dobro vedel, kako poteka posel. Pojma nisem imel. Predvideval sem, da se bo vse odvilo kar samo od sebe. Seveda, saj je zasebnikom itak nadvse lahko, ker jim denar pada iz vseh koncev brez težav, sem se naučil v tovarni, kjer smo besedno linčali uspešne podjetnike. S tem, ko sem postal eden izmed njih, bi se moral tak svet odpreti tudi zame, kajne? Zato sem naivno verjel, da bodo gostje kar sami prihajali do mene, ker sem ob cesti postavil reklamno tablo. Jaz jih bom le vozil po reki in pri tem zaslužil svoj in Davidov denar, sem še bolj naivno pričakoval. A gostov ni bilo od nikoder. Telefon je bil nem. Modri blok je ostajal nepopisan.

Opomnil sem se na sveto obljubo, zavezo, ki sem jo dal samemu sebi: Da me nič nikoli ne ustavi. Da bom vztrajal, da bom prej ali slej dosegel svoj cilj in se veselil svoje zmage. Da se za nič na svetu ne predam! To je bila sveta obljuba, ki sem jo moral spoštovati. Kdo mi bo verjel in mi sledil, če sam sebi ne bom zvest, če sam ne bom stal za svojimi besedami?

Richard David Bach - Jonatan Livingston Galeb. Bach je letenje uporabil kot metaforo za življenje. Življenje pa je iskanje, je proces nenehnega učenja in ponovnega odkrivanja tistega, kar človek od nekdaj zna. Jonatan mi je v knjigi povedal, naj se pripravim na to, da bom dolgo letel sam, če bom hotel leteti visoko. Toda če bom letel visoko, bom videl daleč. Videl bom dlje od drugih, ki še vedno prisegajo na letenje v skupini, nekaj metrov nad morjem. Tam, kjer je letenje varno.

Uspešen podjetnik ni tisti, ki nima slabih obdobij. Uspešen je tisti, ki v slabem obdobju obdrži dovolj čustvene stabilnosti, da lahko razmišlja, se prilagodi in nadaljuje.


Več o knjigi KJER JE VOLJA, JE POT >>


Danes se lahko mirne vesti pohvalim, da sem kljub nevihtam, viharjem, cunamijem, trombam in tornadom – in ne vem, kako vse bi lahko še poimenoval in opisal situacije, ki so me v zadnjih 28 letih napadale z vseh strani – našo ladjo uspešno pripeljal v mirne vode. Čeprav se je ladja dvakrat praktično že skoraj potopila. Ja, res ni manjkalo veliko, da bi poniknila nekam na dno morja. Toda volja in želja po tem, da bom nekega dne ponosen lastnik uspešnega in priznanega podjetja, je bila močnejša od strahu, ki me je z nevihtami strašil in mi poskušal jemati moč v jadrih ladje, ki jo upravljam še danes. Želja, da bodo lahko nekega dne najini otroci ponosni na zgodbo, ki sem jo ustvaril skupaj z njihovo mamo in mnogimi sodelavci v vseh teh letih, me je gnala naprej. Brez vseh fantov in deklet iz vseh preteklih let z Mojco nikoli ne bi uspela. Res je, da vsaka ekipa potrebuje vodjo in vizionarja, ki vidi več in dlje od drugih; nekoga, ki si upa v višave skupaj z Jonatanom Livingstonom Galebom. Res je, da vsaka uspešna ekipa potrebuje dobrega liderja, a kaj bi lider sam, če nima koga voditi.

Želim si, da bi bila ta knjiga spodbuda za vse starše, katerih otroci danes niso odličnjaki ali morda ne živijo v idealnih družinskih razmerah. Da nad svojo situacijo ali nad svojim otrokom nikoli ne obupajo, tudi če domov prinese kakšen cvek. Tudi jaz nisem živel v idealnih razmerah in nisem nosil domov petic, temveč sem prinesel nekaj cvekov, pa sem v življenju vseeno uspel iz sebe narediti veliko dobrega. Mnogo več kot marsikateri odličnjak iz generacije X, ki ji pripadam tudi sam. Ne mislim, da izobrazba ni pomembna. Zelo je pomembna. Sam se še danes redno izobražujem: berem knjige, obiskujem seminarje, poslušam podkaste in si izmenjujem izkušnje s kolegi, s katerimi delamo in se srečujemo v istem poslu. Povem pa, da petice v šoli za življenje ne določajo in ne smejo določati vrednosti otroka. Šolski sistem ni merilo, ki bi pokazalo, kako uspešen bo nekdo v življenju.

Naučite otroke vztrajnosti in spoštljivosti, dajte jim ljubezen in disciplino. Naj se ukvarjajo s športom. Povejte jim, da lahko v življenju dosežejo prav vse, za kar se bodo odločili. Le verjeti morajo vase, v svoje sanje, načrte in vizijo.

Na pot, ki prinaša želene cilje, je treba stopiti odločno in včasih tudi s težkimi bremeni na ramenih. Le če poskusite, vam lahko uspe.

Povejte otrokom, da je izobraževanje investicija. Da nam znanje, ki je dejansko naša moč, ki nam je nihče ne more vzeti. In treba je verjeti, vztrajati in se nikoli ne predati. Ne pri prvi, ne pri deseti in ne pri stoti oviri. Osebni ali poslovni uspeh ni tek na sto metrov, ki ga lahko opravi prav vsak povprečen državljan. Je prej maraton na 42 kilometrov, ki zahteva veliko treninga, odrekanj, discipline, jasno vizijo, vztrajnost in prave ljudi okoli sebe. Pa tudi kanček sreče, da si ob pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi. Ti ljudje bodo zagotovo prišli, le prepoznati jih je treba. 

Oseba, ki jo vidimo v ogledalu, je edina na svetu, ki se ji nikoli ne moremo zlagati ali se pred njo sprenevedati. Zaposlenemu ali otroku lahko stokrat razlagamo, kako pomembni so disciplina, red, odgovornost, odnos do dela in medsebojno spoštovanje, toda če kot vodje tega sami ne živimo, bodo naše besede hitro izgubile pomen. V poslu in doma.

Spoštovanja nikar ne zahtevajte. Spoštovanje gradimo skozi čas z delom in dejanji, ki so veliko pomembnejša od praznih besed. Ljudje naj bodo slišani, doma in v podjetju.

Namesto da se ukvarjate s tem, ali ste dovolj pogumni in samozavestni, namesto da vas je strah neuspeha ter namesto da čakate na pravi trenutek, je čas, da se spopadete s svojimi sanjami in začnete delati majhne korake. Ne poskušajte spremeniti vsega naenkrat. Vsak uspešen mali korak vam bo dvignil samozavest. Ko vam ne uspe v prvem poskusu, poskusite znova, ponovite to drugič in tretjič, ne jemljite tega kot poraz, ampak vzemite to kot pot.

Postavite si cilj, ki ga realno in časovno ovrednotite. To povejte na glas tudi drugim, da si povečate pritisk. Predstavljajte si, kako srečni in zadovoljni boste, ko boste zadani cilj dosegli. Vživite se v to in začutite radost ob dosegi cilja. Opomnite se tudi, kako se boste počutili v nasprotnem primeru čez pet let na istem kavču pred istim televizorjem. Kateri od teh dveh jazov vam je ljubši?

Ne pozabite: brez akcije se nič ne zgodi. Lahko sanjarite, vizualizirate ali načrtujete. Dokler ne naredite prvega koraka, se nič ne zgodi. Vesolje se ne odziva na vaše misli, temveč se odziva na vaša dejanja.

Iz knjige KJER JE VOLJA, JE POT, Borut Nikolaš >>