Kam se ti tako mudi?

»Tako hitro hodite ... Kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.

Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij. Ja, tudi takšna obdobja so bila ...

Venezuela

Zgodnje vstajanje, sendvič v torbo (ni časa za miren zajtrk in kavico) in hitro na pot, na lov za fotografijami! Ko smo šli iz vasi Indijancev, je ob robu vasi pri zadnji hiši sedel starejši gospod. Indijanec. Sedi, se smehlja, nič ne dela. Lepo pozdravi, mi mu odzdravimo. Prijeten možakar, sem pomislila.

Ogledi, fotografiranje, popoldan hitro nazaj v vas na hitro kosilo. Starejši gospod je še kar sedel tam, na istem mestu. Še vedno – nič ni delal, samo smehljal se je, lepo pozdravil.

Ko je zvečer še vedno sedel tam, na istem mestu, ne da bi kaj počel, se samo smehljal in prijazno pozdravljal, mi je prijatelj, sicer stereotipno hiter podjetnik, ki mora produktivno izkoristiti vsako minuto dneva, rekel: »Poglej ga – pa kaj on počne ves dan??? Postajam živčen, samo ko ga gledam, kako ne dela nič!«

Naslednji dan še vedno – tam sedi, ne dela nič, se smehlja, pozdravlja mimoidoče ... In tretji dan, verjeli ali ne, prav tako. Nekaj besed sva že izmenjala o njem, potem pa je prijatelj po angleško rekel vodniku: »Pa kaj je z njim – nikoli nič ne dela? Kaj ima od življenja, če ves čas le sedi tu in ne dela nič?«
V tistem trenutku se ta starejši gospod obrne proti nama in, ne da bi spremenil svoj že več dni trajajoči prijetni nasmešek na obrazu, mirno reče (pazite – znal je angleško, kar je res redkost v Venezueli): »Mladi mož, kdo pa pravi, da imaš TI kaj od življenja, ker vsak dan tako HITIŠ?«

Ostala sva brez besed. Kako zelo modro vprašanje ...

Venezuela

Mi smo vajeni hiteti in hiteti. Če en dan ne naredimo nič, sodeč po naših kriterijih, kaj sploh je DELO, imamo zvečer slabo vest ... Škoda dneva, da smo ga zapravili, včasih pomislimo ali rečemo ...

...

Ustavite se. Zadihajte. Ne hitite ves čas. Kar se mora, se bo zgodilo; kar je pomembno, bo počakalo. A ta trenutek bo odšel. Smiselno ga je zaznati, ozavestiti, ga v polnosti občutiti in postaviti v lep spomin.

Zasledila sem zanimivo misel: »Vsakdo bi moral meditirati vsaj 15 minut na dan, vsak dan. Razen, če nimaš časa. V tem primeru bi moral meditirati eno uro na dan.«

Virusi Slovenije, Petra ŠkarjaIz knjige Virusi Slovenije >>

2017-10-20T14:30:28+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link