Obstajajo ljudje, ki v sivi gori vidijo zgolj surovost. Ljudje, ki bežijo pred njenimi nevarnostmi in stokajo pred izzivi. V spominu jim ostajajo težke noge in naveličan obraz, želja po udobju in zadovoljstvo že ob sami misli na dolino.  

A potem smo tu še mi, ki se od njih razlikujemo kot noč in dan. V nevarnostih vidimo svobodo, v izzivih igro. Težke noge? Že pozabljeno. Naveličan obraz? Ta ostaja v dolini. Želimo si kavkinega leta in najlepšega razgleda. Dotik skale nam daje moč, pogled v njeno steno pa ponižnost in mir.

Tam se počutimo doma, četudi daleč stran od resničnega doma. Tam smo človek človeku in človek sami sebi. Tam se spomnimo, kdo v resnici smo: ljudje brez mask, brez igranja, brez nazivov in pravil.

Tam je vsak naš pogled iskrivejši. Naš dotik krepkejši. Naša volja močnejša. Naše besede redkejše, a izbrane. Naš smeh spet sproščen. In naša glava končno bolj prazna, ker se napolnilo je srce.

Tam, prav tam se tkejo najmočnejše vezi.

Pazi, s kom greš v gore. Kajti vrnila se ne bosta kot neznanca.

Iz knjige GORA >>

Gora